Jedro

Delavec ni upravičen do odpravnine, ki bi mu šla kot trajno presežnemu delavcu, če mu je delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dejansko (z uvrstitvijo na seznam delavcev, ki po pogodbi o prevzemu delavcev preidejo k drugemu delodajalcu) zagotovil zaposlitev pri drugem delodajalcu, do takšne zaposlitve pa ni prišlo zaradi ravnanja delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja trajno presežnega delavca. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka s pripadki. Pri tem je štelo, da tožnici odpravnina po 36. f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000) ne pripada, saj ji je tožena stranka zagotovila možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu. Zoper takšno sodbo se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je bila tožnica sicer res na seznamu za prevzem delavcev tožene stranke k novemu delodajalcu, vendar se o nadaljevanju dela pri novem delodajalcu z njo ni nihče pogovarjal. Tudi, če je za tožnico pri toženi stranki bilo zagotovljeno drugo delo, ji to ni bilo ponudeno. Prejela ni niti sklepov o napotitivi k novemu delodajalcu niti sklepov o razveljavitvi sklepov, s katerimi je bila opredeljena kot trajno presežna delavka. Tožnica je zato možnost upokojitve sprejela kot edino možnost. Da je imela tožena stranka dejanski namen zaključiti delovno dobo tožnici kot trajno presežni delavki, pa izkazuje tudi okoliščina, da ji je del odpravnine izplačala. Če pa bi med tožnico in toženo stranko obstajal dogovor o uvrstitvi tožnice med trajno presežne delavce, pa bi stranki podpisali dogovor, v katerem bi se tožnica odpravnini izrecno odpovedala. Pritožba navaja še, da je bila tožnica glede na prejete dokumente od tožene stranke ob vložitvi tožbe v dobri veri in je zato razloge za tožbo iskati na strani tožene stranke. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka svoje stroške postopka nositi sama. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delo pri novem delodajalcu zanjo obstajalo, sklicuje pa se na to, da ji to delo ni bilo nikoli ponudeno. Tožnica torej smiselno zatrjuje, da za možnost nadaljnjega dela ni vedela in je samo zato sprejela prijavo na zavod za zaposlovanje in kasnejšo upokojitev, kar pa bi dejansko pomenilo, da delodajalec obveznosti zagotoviti drugo primerno zaposlitev, ki ga skladno s 3. odst. 36. f čl. ZDR odvezuje dolžnosti plačila odpravnine, napram tožnici ni izpolnil. Sodišče prve stopnje takšnim trditvam tožnice ni sledilo, pri tem pa je po zaključku pritožbenega sodišča ravnalo pravilno. Upravičeno je namreč verjelo priči A. Ž., da so bili z možnostjo zaposlitve pri novem delodajalcu seznanjeni vsi delavci, saj tožnici glede na njeno izpoved, da je po prenehanju delovnega razmerja nadaljevala s pogodbenim delom pri novem delodajalcu, ne gre verjeti, da z obstojem nadaljnjih potreb po njenem delu ob prenehanju delovnega razmerja ni bila seznanjena. Utemeljeno pa je sprejelo tudi izpoved priče Ž., da je dejansko tožnici delovno razmerje prenehalo po njeni želji, da se je lahko upokojila. Zaslišana kot priča je tožnica celo sama izpovedala, da je bila z možnostjo čakanja na delo in kasnejše upokojitve seznanjena na lastno iniciativo (na l. št. 51), ravnanje tožene stranke v korist tožnice pa potrjuje tudi navedba nepravilnega datuma na sklepu o prenehanju delovnega razmerja, kar ji je omogočilo upokojitev pod ugodnejšimi pogoji. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je tožena stranka tožnici zagotovila delo pri novem delodajalcu, da pa do zaposlitve ni prišlo zaradi njenega interesa, da se upokoji. Ob takšnih ugotovitvah pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnice, povsem pravilna. Pritožbeno sodišče je namreč že v razveljavitvenem sklepu z dne 15. 7. 1999 poudarilo, da tožnica ni upravičena do odpravnine, če ji je bila ob prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki realno zagotovljena možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu, tako da do takšne zaposlitve ni prišlo zaradi njenega ravnanja, kar pa ustreza dejanskemu stanju v tem sporu. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o stroških. Zakonsko določilo je namreč jasno in predvideva, da mora stranka, ki ne uspe v sporu, nasprotni stranki povrniti stroške postopka (1. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke, pa zato pravilna. Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z določilom 1. odst. 154. čl. ZPP.