Jedro

Za zakonito znižanje plače tožnici ne zadostuje zgolj ugotovitev direktorice tožene stranke, da delo tožnice ne dosega pričakovanih rezultatov. Tožnica bi morala biti ocenjevana na ustrezni podlagi, ki bi jo bilo v sodnem postopku možno preveriti. Brez take preverljive podlage o ocenjevanju tožničinega dela tožničina plača ne bi smela biti zmanjšana zaradi osebne ocene.

V določenem obdobju je tožena stranka tožnici znižala plačo zaradi slabega poslovanja in nedoseganja rezultatov. Pogodba o zaposlitvi o takšnem znižanju plač ni vsebovala določb. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi se stranki o tem dogovorili. Ravnanje tožene stranke, ko je brez soglasja tožnice in brez spremembe pogodbe o zaposlitvi tožnice znižala plačo, je zato nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati neizplačane plače v višini 4.298,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in z zapadlostjo, kakor je navedeno v izreku, od navedenih neto zneskov plač obračunati bruto zneske plač in od obračunanih bruto zneskov plač odvesti in plačati pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 15 dni od prejema sodbe (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da mora tožena stranka tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 750,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje odreka pravico delodajalcu, da ugotavlja delovno uspešnost delavca, čeprav se je tožnica s tem strinjala. Tožnica je podpisala pogodbo in privolila v uporabo pravilnika. Soglašala je z izjavo direktorice, da ne dosega pričakovanih rezultatov (glede na realizacijo plana, količino, kvaliteto in gospodarnost). Soglašala je tudi z znižanjem plač, kar izhaja iz pisne izjave A.A., ki je tudi navedla konkretne razloge za znižanje plače tožnici. Izpovedbi tej priče bi sodišče moralo verjeti. Po oceni tožene stranke je nesprejemljivo stališče sodišča, da ni bistveno, ali je tedanja direktorica ocenjevala tožnico, in da ni pomembno izpolnjevanje predpisanih standardov, ki jih je tožnica morala upoštevati pri delu. Absurdno je, da sodišče kot bistveno šteje, da naj ne bi obstajala merila in metodologija za oceno dela delavcev.

Tožnica v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožena stranka do zaključka glavne obravnave ni navedla pravno-pomembnih dejstev, iz katerih bi izhajale zatrjevane posledice, za svoje navedbe pa tudi ni predložila dokazov. Sklicevanje na izpoved priče A.A. ne more nadomestiti pravočasnih navedb. V konkretnem postopku ni bilo splošnih in abstraktnih pravnih aktov, predložena pravila pa niso določala kriterijev za ugotavljanje uspešnosti dela zaposlenih pri toženi stranki. Tožena stranka je plačo tožnice zniževala neutemeljeno in brez podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato se je v tem delu ni dalo preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka tožnici zakonito izplačevala nižjo plačo od tiste, ki je bila določena z Aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Tožnica trdi, da za znižanje plače ni bilo podlage, zato zahteva izplačilo razlike plač za obdobje januar 2010 - april 2011, v skupnem znesku 4.298,46 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala (zakonite) podlage za izplačevanje nižje plače, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na izrecne pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožnici na podlagi nižje osebne ocene znižala plačo za mesece januar 2010, maj 2010, oktober 2010 in november 2010. S pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica prejela dne 28. 1. 2008, sta se stranki dogovorili, da se lahko plača zaradi posebne delovne uspešnosti poveča ali zmanjša zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov +/- 20 % na podlagi uspešnosti realizacije plana, ki ga mesečno ugotavlja direktor skladno s Pravilnikom o nagrajevanju. Nadalje je bilo še določeno, da se plača iz naslova uspešnosti ugotavlja po kriterijih količine, kvalitete in gospodarnosti v skladu s splošnimi akti delodajalca, na podlagi zabeleženih kritičnih dogodkov. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG), na podlagi katere je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, je v 45. členu urejala osnove za določanje delovne uspešnosti (količina, kvaliteta, gospodarnost dela, inventivnost in inovativnost), in določila, da se delovna uspešnost meri oziroma ocenjuje za posameznika ali skupinsko, po vnaprej določenih merilih, ki so delavcem znana pred začetkom opravljanja dela.

Tožena stranka Pravilnika o nagrajevanju ni predložila, prav tako tudi ne drugih splošnih aktov. Za predloženi Splošni pravilnik o urejanju delovnih razmerij družbe B. ni dokazala, da naj bi veljal tudi zanjo - tudi sicer pa ta pravilnik o plačilu na podlagi delovne uspešnosti ne določa ničesar konkretnega, temveč le to, da se plače urejajo v skladu s SKPG in sklepi direktorja družbe o delovni uspešnosti delavcev. Tožena stranka ni predložila niti sklepov direktorja oziroma kakršnegakoli dokumenta, ki bi izkazoval merila in metodologijo ocenjevanja delavcev, niti zapisnikov o zabeleženih kritičnih dogodkih. Priča A.A., ki se je pri tožnici zaposlila 1. 7. 2010, je v svoji pisni izjavi najprej naštela kriterije, po katerih je ocenjevala tožnico, vendar nato ni znala odgovoriti na vprašanje, kakšni so bili pričakovani rezultati tožničinega dela ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni imela določenih meril za določanje delovne uspešnosti, delavci pa z njimi niso bili seznanjeni. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da znižanje plač po postopku, ki ga ni mogoče preizkusiti, pomeni nepravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila za znižanje plač dovolj zgolj ugotovitev direktorice, da delo ne dosega pričakovanih rezultatov. Tožnica bi morala biti ocenjevana na ustrezni podlagi, ki bi jo v predmetnem sodnem postopku bilo možno preveriti. Brez take preverljive podlage o ocenjevanju tožničinega dela tožničina plača ne bi smela biti zmanjšana zaradi osebne ocene.

V obdobju od novembra 2010 do aprila 2011 je tožena stranka tožnici znižala plačo zaradi slabega poslovanja in nedoseganja rezultatov (pod postavko odbitek prenosa). Pogodba o zaposlitvi o takšnem znižanju plač ni vsebovala določb. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi se stranki o tem dogovorili. A.A. je izpovedala, da je delavce pozimi 2010 na zboru delavcev seznanila o znižanju plač zaradi slabe finančne situacije, kar je bilo zapisano tudi v zapisniku sestanka in sklepu direktorja, s tožnico pa posebnega dokumenta niso podpisali. Tožena stranka svojih navedb glede dogovora o zmanjšanju plač na zboru delavcev ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je brez soglasja tožnice in brez spremembe pogodbe o zaposlitvi slednji nezakonito znižala plačo. V mesecih februar - april 2010 in junij - september 2010 je tožena stranka tožnici plačo znižala brez vsakršne podlage, saj za to v plačilnih listah ni bil naveden razlog, o tem pa se ni izjavila niti tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnica v tem obdobju upravičena do plače, ki je bila dogovorjena z aneksom k pogodbi o zaposlitvi.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).