Jedro

Tožena stranka si je pridržala pravico, da na trditve tožeče stranke glede nastanka škode odgovori, ko ji bodo predloženi dokazi, na katere se je tožeča stranka sklicevala v tožbi. Ker gre za dokaze o dejstvih, ki se ne nanašajo na zaznavanje tožene stranke, je ta z izjavo v odgovoru na tožbo uspešno preprečila učinke domneve priznanja zatrjevanih dejstev. Pri tem pa je tudi izrecno navedla, da tožeča stranka škode, ki naj bi jo utrpela, v tožbi ni z ničemer dokazala, s čimer je zanikala dejstvo nastanka škode.

Tožeča stranka je pri izračunu višine izgubljenega dobička izhajala iz predpostavke, da tožena stranka v celoti ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, ne uspe pa izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je glavni naročnik sprejel delno izpolnitev tožene stranke. Če je delno izpolnitev sprejel, pa tožeča stranka tudi ni upravičena do izgubljenega dobička v enaki višini kot v primeru, če pogodba sploh ne bi bila izpolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila odškodnine v višini 77.267,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.2007 do plačila ter tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 4.018,18 EUR z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom Višjemu sodišču v Mariboru, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Višje sodišče v Ljubljani je zadevo obravnavalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2010 z dne 9.2.2010 o prenosu pristojnosti z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno presojalo upravičenje tožeče stranke zahtevati povrnitev škode, ker tožeča stranka brez utemeljenega razloga ni v celoti izpolnila svojih obveznosti, prevzetih na podlagi sklenjene pogodbe o delu (2. odstavek 239. člena OZ). Ugotovilo je, da se je tožena stranka zavezala tožeči stranki izdelati varjeno konstrukcijo v količini 233.000,00 kg, da je pogodbo delno izpolnila in da je nato odstopila od nadaljnje izvedbe del. Neizpodbito ostaja ugotovljeno dejstvo, da je tožeča stranka od tožene stranke sprejela delno izpolnitev ter da je tožena stranka odpovedala pogodbo za izdelavo varjene konstrukcije v količini 145.279,20 kg. Zaradi odstopa tožene stranke od pogodbe je tožeča stranka poiskala nadomestne izvajalce, ki so dokončali predmetno konstrukcijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so tožeči stranki nastali stroški v zvezi s plačilom nadomestnih izvajalcev. Ali je tožeči nastala zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe tudi škoda, ki jo je zatrjevala, pa sodišče prve stopnje ni moglo zanesljivo ugotoviti. Zato se je pri odločitvi oprlo na pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ). V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja kot škodo izgubljeni dobiček, torej preprečitev povečanja premoženja (132. člen OZ), ki ga je povzročila tožena stranka s tem, ker ni v celoti izpolnila pogodbe. Trdila je, da bi v primeru, če bi tožena stranka pogodbo izpolnila v celoti, tožeča stranka s poslom zaslužila 25.630,00 EUR, kot razliko med dogovorjeno ceno za 233.000 kg varjene konstrukcije za fasado z investitorjem v višini 512.600,00 EUR in dogovorjeno ceno s toženo stranko za isto količino v višini 486.970,00 EUR. Kot navadno škodo pa uveljavlja zmanjšanje premoženja za 51.376,35 EUR. Navedeni znesek predstavlja razliko med njenimi plačili izvajalcem del v višini 231.339,35 EUR in izstavljenim računom glavnemu naročniku del, družbi Z., v višini 179.963,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je glede nastanka stroškov za plačilo nadomestnim izvajalcem pravilno ugotovilo, da navedeni stroški sami po sebi še ne predstavljajo škode, saj bi imela tožeča stranka ta strošek tudi v primeru, če bi delo dokončala tožena stranka. Kot bistveno za presojo dejstva nastanka škode pa je upoštevalo in je v tej smeri tudi presojalo trditve tožeče stranke, da jo je glavni naročnik del, zaradi nedokončanja projekta s strani tožene stranke, bremenil s terjatvijo v višini 76.712,00 EUR. Kot bistveno za presojo vtoževanega izgubljenega dobička v višini 25.630,00 EUR pa je presojalo zatrjevano dejstvo, da je obstojal dogovor med tožečo stranko in glavnim izvajalcem o ceni del v višini 512.600,00 EUR. Ker je ugotovilo, da nobenega od obeh odločilnih dejstev tožeča stranka ni dokazala, dokazno breme o teh dejstvih pa je bilo na tožeči stranki, je ugotovilo, da tožeča stranka nastanka škode ni izkazala, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka neuspešno ugovarja pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje o nepravilni prevalitvi dokaznega bremena o nastanku škode nanjo. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo, torej pravočasno, prerekala navedbe tožeče stranke tako po temelju kot po višini. Pridržala si je pravico, da na trditve tožeče stranke glede nastanka škode odgovori takrat, ko bo tožeča stranka predložila dokaze, na katere se je sklicevala v tožbi. Ker gre za dokaze o dejstvih, ki se ne nanašajo na zaznavanje tožene stranke, je ta z izjavo v odgovoru na tožbo uspešno preprečila učinke domneve priznanja zatrjevanih dejstev. Pri tem pa je tudi izrecno navedla, da tožeča stranka škode, ki naj bi jo utrpela, v tožbi ni z ničemer dokazala, s čimer je zanikala dejstvo nastanka škode (2. odstavek 214. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenih trditev, da tožena stranka ni nasprotovala navedbam tožeče stranke in da zato velja domneva priznanja dejstev (da bi v primeru, če bi tožena stranka dokončala delo, glavni naročnik tožeči stranki za to delo plačal 512.600,00 EUR ter da je glavni naročnik tožeči stranki izstavil račun v višini 76.212,00 EUR za dokončanje projekta in odpravo napak).

Tožeča stranka pogodbe z glavnim naročnikom med pravdo ni predložila, višine dogovorjenega plačila pa ni potrdila niti zaslišana priča M. L., predstavnik glavnega naročnika. Teh dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek, da tožeča stranka ni izkazala nastanka škode v višini 25.630,00 EUR, pritožnica ne izpodbija. Zato je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka pri izračunu višine izgubljenega dobička izhajala iz predpostavke, da tožena stranka v celoti ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, ne uspe pa izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je glavni naročnik sprejel delno izpolnitev tožene stranke. Če je delno izpolnitev sprejel, pa tožeča stranka tudi ni upravičena do izgubljenega dobička v enaki višini kot v primeru, če pogodba sploh ne bi bila izpolnjena. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da naj bi ji končni naročnik odpovedal pogodbo in odrekel vsa plačila. Nasprotno, zatrjevala je, da je varjene konstrukcije dobavila pri drugem dobavitelju, kar potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pogodbo nasproti končnemu naročniku izpolnila. Da pa trditev, da ji je končni naročnik za dokončanje projekta izstavil bremepis v višini 76.212,00 EUR, ni dokazala, pa s pritožbo prav tako ne uspe izpodbiti. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 51.376,35 EUR, za kolikor naj bi imela tožeča stranka stroškov s plačilom vseh izvršenih del, ki pa jih ni dobila povrnjenih od glavnega naročnika. Če je končni naročnik sredstva v višini 76.212,00 EUR zadržal, ker je delo v določenem obsegu sam opravil, bi morala tožeča stranka ponuditi sodišču poleg dokazov, ki to sporno dejstvo potrjujejo, tudi izračun razlike med stroški, ki bi jih imela, če bi ta dela opravila tožena stranka in stroški, ki ji jih je zaračunal končni naročnik za dela, ki jih je sam opravil, ničesar od tega pa ni storila.

Pritožnica zmotno meni, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke in sicer glede dejstva, koliko je bilo zadržanih sredstev tožeči stranki s strani družbe Z. ter koliko bi tožeča stranka od nje prejela. Ta dejstva bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo brez strokovnega znanja izvedenca, če bi mu tožeča stranka o tem predložila ustrezne druge dokaze. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (343. člen ZPP). Za takšen primer pa v konkretnem primeru ni šlo.

Zato je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožeča stranka tudi ni izkazala nastanka škode v višini 51.376,35 EUR.

S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje o neizkazanosti škode, materialnopravno pravilno presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila odškodnine v višini 77.267,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.2007 do plačila.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.