Jedro

Dokaz z zaslišanjem osebe, ki sama za sebe izpove, da ne zna/ni znala nemškega jezika, ostane na ravni zatrjevanja tega dejstva, zato je logično, da ne more imeti take dokazne teže kot npr. notarski zapis.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 156.712,66 € z 8,38% obrestno mero od 16.12.2009 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 5.275,50 €, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka, ki trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka, ko je izključno z vpogledom v izpisek iz avstrijskega registra o firmah (prilogi A9 in A10) ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke znal nemški jezik. Številne avstrijske družbe imajo namreč tuje lastnike in poslovodje, ki ne znajo nemško. Sodišče prve stopnje bi moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede znanja nemškega jezika I. F., le-tega zaslišati, hkrati pa angažirati tudi sodnega tolmača za nemški jezik. Le tako bi bilo mogoče ugotoviti, ali je I. F. v času podpisa sporne pogodbe nemški jezik obvladal v tolikšni meri, da je razumel, kaj podpisuje. Poleg tega sodišče ni uporabilo pravega materialnega prava glede kompenzacije, ničnosti pogodbenih določil in znanja nemškega jezika s strani zakonitega zastopnika tožene stranke v času podpisa sporne pogodbe ter glede višine zakonitih zamudnih obresti. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede (ne)znanja nemškega jezika I. F., poleg tega je napačno ugotovilo, da tožena stranka ni navedla, katerega dela pogodbe ni razumela, saj tožena stranka že od začetka zatrjuje, da ni razumela celotne pogodbe. Sodišče tudi sploh ni ugotovilo, katere pogodbe je tožena stranka sploh podpisala in v kateri funkciji. Dokazna ocena sodišča glede znanja nemščine je neprepričljiva in zato pomeni tudi kršitev načela proste presoje dokazov. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka poleg že navedenega trdi tudi, da sodišče ni upoštevalo kakršnekoli sodne prakse avstrijskih sodišč. Manjkajo tudi obrazložitve glede pravega materialnega prava glede kompenzacije, ničnosti pogodbenih določil in znanja nemškega jezika s strani zakonitega zastopnika tožene stranke v času podpisa sporne pogodbe ter glede višine zakonitih zamudnih obresti. Tožena stranka zato predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka prereka vse navedbe toženke v pritožbi. Dokaznih predlogov za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke I. F. ter za angažiranje sodnega tolmača za nemški jezik tožena stranka med postopkom na prvi stopnji ni podala, poleg tega sta oba predloga popolnoma neprimerna. Dvom o znanju nemškega jezika je odpravljen tudi zaradi dejstva, da je bila sporna pogodba podpisana pred notarjem, ki je stranke osebno poznal in kjer so redno podpisovali tovrstne pogodbe v nemščini. Sodna praksa oziroma odločba avstrijskega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, z obravnavano zadevo ni primerljiva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta se v Pogodbi o prenosu poslovnega deleža z dne 7.12.2007 dogovorili za prenos 40 % poslovnega deleža tožeče stranke pri družbi K., GmbH, s tožeče na toženo stranko za kupnino 300.000,00 EUR. V tej pravdi tožeča stranka zahteva plačilo preostalega dela kupnine (1) v znesku 156.712,66 EUR z dogovorjenimi 8,38 % obrestmi.

6. Družbena pogodba družbe K., katere družbenika sta bila I. F. in družba I., je prvotno določala, da je za prenos poslovnega deleža te družbe potrebno soglasje skupščine in obvestitev drugega družbenika. Z notarskim zapisom z dne 17.4.2002 je bila družbena pogodba spremenjena tako, da omenjeni zahtevi ne veljata, če gre za prenosa poslovnega deleža družbe I. na tožečo stranko. Glavni ugovor tožene stranke je bil, da zakoniti zastopnik tožene stranke I. F. ob podpisu spremembe družbene pogodbe ni bil vešč nemškega jezika, zato je to določilo nično, posledično pa je neveljavna tudi Pogodba o prenosu poslovnega deleža, po kateri bi morala tožena stranka plačati 300.000,00 EUR kupnine za preneseni delež.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je bil I. F. poslovodja družbe K. (ustanovljene in s sedežem na Dunaju) od 22.3.1993 in je družbo zastopal samostojno, zaključilo, da obvlada nemški jezik, saj je v času podpisa spremembe družbene pogodbe odgovarjal za njeno dejavnost že 20 let. 8. Zmotno je stališče pritožbe, da je prišlo do bistvene kršitve določb postopka, ker zakoniti zastopnik tožene stranke I. F. ni bil zaslišan oziroma da je s tem prišlo do kršitve proste dokazne ocene, pri čemer slednjega očitka pritožba ne konkretizira. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če za to obstajajo upravičeni razlogi, temu pogoju pa je v obravnavanem primeru zadoščeno. Logično in izkustveno prepričljivo je sklepanje sodišča prve stopnje, da I. F. kot dolgoletni poslovodja družbe, ustanovljene in s sedežem na Dunaju, ki je poslovala v nemškem govornem področju, nemški jezik razume. Tak zaključek potrjuje tudi besedilo spornega notarskega zapisa (priloga A6), iz katerega je razvidno, da je bil notarski zapis strankam prebran in „od njih v smislu njihove volje odobren“, pri čemer ni zapisa, da bi I. F. zahteval tolmača oziroma, da bi notar sam ugotovil, da slednji ne razume (dovolj) nemškega jezika (2). Teh dokazov ne bi mogel ovreči dokaz z zaslišanjem I. F., tudi če bi izpovedal, da spornega določila ni razumel. Dokaz z zaslišanjem osebe, ki sama za sebe izpove, da ne zna/ni znala nemškega jezika, ostane na ravni zatrjevanja tega dejstva, zato je logično, da ne more imeti take dokazne teže kot npr. notarski zapis. Drugih dokazov pa tožena stranka ni predlagala (3) (npr. zaslišanje notarja, zaslišanje prič). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo trdila, da I. F. (v letu 2002) ni razumel spremenjenih določil družbene pogodbe, to je ravno tistih, po katerih za prenos poslovnega deleža na tožečo stranko ni potrebno soglasje skupščine in obvestitev drugega družbenika, ne pa tudi drugih pogodb, ki jih je podpisal (Pogodba o prenosu poslovnega deleža iz leta 2007 in aneks k tej pogodbi). Tožeča stranka je v postopku na to opozorila in povsem upravičeno poudarila, da je tožena stranka prvi del kupnine plačala in sama celo predlagala sklenitev aneksa v njeno korist (obročno odplačilo drugega dela kupnine), do podpisa katerega je tudi prišlo. Pritožbeno sodišče zato tezo tožene stranke, s katero utemeljuje ničnost pogodbenih določil, šteje za tako neprepričljivo, da je ostalo dokazno breme (čeprav za dokazovanje negativnega dejstva), na toženi stranki, saj ga s svojimi trditvami ni uspela prevaliti na tožečo stranko (dokazovanje pozitivnega dejstva). Neizvedba dokaza z zaslišanjem I. F. zato v okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja ne bistvene kršitve določb postopka ne zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo sodne prakse avstrijskih sodišč glede vprašanja, kakšen vpliv ima nerazumevanje pogodbenih določil s strani pogodbenika na veljavnost pogodbe. Sodišče prve stopnje se je do sodbe Vrhovnega sodišča Republike Avstrije opr. št. 6 Ob 49/11s z dne 14. septembra 2011, na katero se je sklicevala tožena stranka, opredelilo (6. točka obrazložitve) glede na opis dejanskega stanja, ki ga je ponudila tožena stranka, ne da bi tudi predložila sodbo, kaj šele njen prevod. Pritožbeno sodišče je samo prebralo sodbo in zaključilo, da za odločitev v sporu med tožečo in toženo stranko niti ni pomembno ali je šlo v zadevi 6Ob49/11s za zastopnika družbe ali družbenika (4). Sodba avstrijskega Vrhovnega sodišča na odločitev v tem sporu nima nobenega neposrednega vpliva. Tudi v obravnavanem primeru je bilo toženi stranki omogočeno dokazovanje (ne)znanja nemškega jezika, posledično pa uveljavljanje ničnosti pogodbenih določil, vendar je, kot že povedano, tožena stranka kot dokaz predlagala le lastno zaslišanje.

10. Pritožnik nazadnje še neutemeljeno trdi, da „manjkajo vse obrazložitve materialnega prava glede ugovorov manjkajoče aktivne legitimacije, ugovora kompenzacije, prenehanja poslovne podlage in pa tudi prerekanja višine zamudnih obresti Republike Avstrije“. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge in sicer v 8. točki obrazložitve glede kompenzacije, v 9. točki glede poslovne podlage in v 10. točki glede obrestnega dela zahtevka. Višje sodišče se z navedenimi razlogi strinja, pritožbo v tem delu pa ocenjuje za pavšalno. Zatrjevane „manjkajoče aktivne legitimacije“ pa pritožnik ni konkretizirano pojasnil. 11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato jih tožeča stranka krije sama.

(1) Prvi obrok kupnine v znesku 150.000,00 EUR je bil v skladu z dogovorom plačan.

(2) Tudi po relevantnih avstrijskih predpisih (§ 63 Notarskega reda - Notariatsordnung) mora biti v primeru, če katera od strank, ki sklepa notarski zapis, ne razume jezika, v katerem se sklepa, ob podpisu prisoten tolmač.

(3) Šele v pritožbi pritožnica domneva, da bi sodišče moralo „ najbrž

s pritegnitvijo sodnega tolmača oziroma profesorja za nemščino preveriti, ali je zakoniti zastopnik svojčas, ko je podpisal merodajna pogodbena določila, obvladal nemščino v takšnem obsegu, kot ga zahteva sodna praksa v Avstriji glede ničnosti pogodbe.“

(4) Šlo je sicer za družbenika, ki je uspel dokazati, da ob sklepanju pogodbe pri notarju ni razumel vseh pogodbenih določil.