Jedro

Drži, da je zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje, kot je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka I izpodbijanega sklepa) in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v X. najdlje do vključno 10. 12. 2023. 2. Zoper sklep se po postavljenem odvetniku pritožuje nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi z 42. členom ZNP-12 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr3 ter kršitev ustavnih pravic pritožnika. Predlaga odpravo sklepa oziroma razveljavitev ter takojšnji odpust iz institucije. Navaja, da sklep izpodbija v celoti. Sodišču prve stopnje očita zmotno, dejstveno neobrazloženo in nepravilno ugotovitev, da so za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr. Duševna bolezen ni izkazana. Izvedenka ni pojasnila, za kakšno bolezen gre. Ni konkretnega in resnega ogrožanja (pogoj iz 1. in 3. alineje 39. člena ZDZdr). Tudi, če bi bila duševna bolezen podana, so zanj primernejši drugi pristopi in načini za ureditev življenja. Navedbe izvedenke so abstraktne. Ob ugotovljenih dejstvih, da ima pritožnik zgolj težave s spanjem, ker ni upošteval predpisane terapije, da ni nikomur grozil, kogarkoli ogrožal, poškodoval ali poskušal poškodovati, ni pogojev za postopek po 53. členu ZDZdr. Iz dokaznega postopka ne izhaja konkretna in resna grožnja za življenje ali zdravje kogarkoli. Pooblaščenec pritožnika res ni imel pripomb na izvedensko mnenje na naroku, ker je bilo evidentno napačno. Hipotetične in abstraktne navedbe izvedenke v izvidu in mnenju ter sklepanje, da druga oblika pomoči ni možna, je ovrženo. Neznatno vznemirjanje ljudi izključuje prisilno zdravljenje. Nekritičnost in čustvena neustreznost ne pomeni ogrožanja. Gre za grob in hud poseg v temeljne ustavne pravice pritožnika, za kar ni zakonskih pogojev ogrožanja in sorazmernosti posega. Izvedensko mnenje ne dosega standardov izvedenskih mnenj. Sodišče in izvedenka sta brez dejanske podlage za ogrožanje in sorazmernost zgolj prepisala zakonske pogoje. Sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in očitno ter nesorazmerno odstopa od sodne prakse, ki jo navaja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drži, da je zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje, kot je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr predvideni posebni postopki, med njimi tudi sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki ga je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru po predpisanem postopku pravilno opravilo (določila člena 53-68 ZDZdr).

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri pritožniku podana huda psihična bolezen – psihoza iz shizofrenega kroga. 9. 11. 2023 je bil na zdravljenje UPK sprejet četrtič. Nazadnje je bil na zdravljenju v UPK od 5. 4. 2023 do 20. 6. 2023. Odpuščen je bil pod diagnozama shizoafektivna motnja, mešani tip in hebefrenska shizofrenija. Na tokratni sprejem je bil napoten s strani lečeče ambulantne psihiatrinje zaradi psihotičnega poslabšanja. Ob sprejemu je bilo ugotovljeno, da je pritožnik dezeorganiziran, nemiren, iznašal je nanašalno preganjalne motnje, nekritičen je bil do svojega ravnanja. Sprejemu in hospitalizaciji se je pasivno prepuščal, soglasja za zdravljenje pa ni želel podpisati. Izvedenka je ugotovila in pojasnila, da gre pri ugotovljeni duševni motnji za hudo psihično bolezen, da je zaradi nje oziroma pod njenim vplivom hudo motena udeleženčeva presoja realnosti in so pod vplivom bolezenske simptomatike vodena tudi njegova ravnanja, oziroma je sposobnost obvladovanja njegovih ravnanj hudo motena. Nasprotni udeleženec se svoje bolezni ne zaveda, nekritično misli, da ni bolan (meni, da gre pri njem za avtizem). Zmotno meni, da mu zdravila škodijo (boji se, da je po zdravilih, ki so mu bila predpisana pred tokratno hospitalizacijo, neploden). Z zavračanjem zdravljenja huje ogroža svoje zdravje in življenje: ugotovljena psihoza shizofrenskega tipa, ki ni trajno ustrezno zdravljena, se poglablja, kronificira, vodi v rezidualno obliko psihoze s takimi spremembami v možganskih strukturah, ki trajno invalidizirajo pacienta. Ko je ugotovljena psihoza shizofrenskega tipa kronificirana, pri pacientu ni mogoče več dosegati pravih remisij kljub ustreznim zdravilom. Glede na naravo ugotovljene bolezni, fazo bolezni in starost nasprotnega udeleženca bi nadzorovano zdravljenje v obravnavanem primeru še lahko pomagalo preprečiti kronificiranje ugotovljene psihoze in omogočilo nadaljnje ambulantno zdravljenje. Nadzorovano zdravljenje je nujno potrebno vsaj do delne remisije (en mesec), da bo bolezenska simptomatika začela izvenevati in bo nasprotni udeleženec dosegel vsaj tolikšno kritičnost do bolezni in nujnosti prejemanja terapije, da bo spet zmogel konstruktivno sodelovati v ambulantnem zdravljenju. V ugotovljeni fazi bolezni tega še ni sposoben, ker je zaradi narave bolezni sumničav, nezaupljiv, nesposoben sodelovanja in upoštevanja navodil. 6. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu (mnenje izvedenke psihiatrične stroke, medicinska dokumentacija, pogovor z nasprotnim udeležencem), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in presodilo, da so podani vsi materialnopravni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za en mesec (do 10. 12. 2023). Vse pravnorelevantne okoliščine so celovito in pravilno ugotovljene. Odločitev je utemeljena z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče jo skupaj s sprejeto dokazno oceno in odločitvijo sprejema kot pravilne. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke.

7. Pritožnik navaja, da sklep izpodbija v celoti, a sklepa o omejitvi pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov obrazloženo ne izpodbija. Ob uradnem preizkusu, ko pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sklep materialnopravno pravilen in v točki 6 ustrezno obrazložen, da ga je mogoče preizkusiti. Dokazna ocena o potencialni nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca, če bi bil neposredno navzoč pri nadaljnjem izvajanju dokazov, ima oporo v strokovnem mnenju izvedenke, zoper katerega ni bilo nobenih pripomb. Pavšalna pritožbena navedba o nestrinjanju z izvedenkinim mnenjem ga ne omaje.

8. Pritožnik ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pri nasprotnem udeležencu podana pravno upoštevna duševna motnja. Sodišče očita napačno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi procesnih kršitev pri izvajanju dokaza z izvedenko medicinske stroke (pomanjkljivost in neobrazloženost – absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Duševna motnja je v tretji točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Z navedeno opredelitvijo v zakonu je pojem duševne motnje postal pravni pojem, ki ga mora po pravilih o ugotovitvah sodišča prve stopnje (točka 13) sodišče uporabiti oziroma napolniti glede na strokovna pojasnila medicinske stroke, saj samo nima znanja za prepoznavanje bolezenskega stanja pri spremembah v vedenju in čustvovanju osebe. Enako velja za pritožnika, ki niti ne trdi, da je medicinski strokovnjak.

10. Dejanske ugotovitve o spremenjenem mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju samega sebe in okolja, ugotovljene v točkah 13 in 14 sklepa, imajo oporo v medicinski dokumentaciji in podatkih spisa. Psihotično poslabšanje je ugotovila lečeča ambulantna psihiatrinja in zato nasprotnega udeleženca napotila na bolnišnično zdravljenje. Ob sprejemu so njegovo mišljenje, vedenje in dojemanje opisali sprejemni zdravniki. Ob zaslišanju nasprotnega udeleženca ga je neposredno zaznalo tudi sodišče. Opisalo in ocenilo ga je v izpodbijanem sklepu v točkah 5 in 13. Izvedenka je po pregledani medicinski dokumentaciji in kliničnem pregledu nasprotnega udeleženca podala jasno mnenje o vrsti duševne motnje (psihoza iz shizofrenskega kroga) in pojasnila, da gre za hudo duševno bolezen. Taka diagnoza je bila po ugotovitvah sodišča v točki 7 že postavljena tudi v pregledani in upoštevani medicinski dokumentaciji4. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je pritožnik pred tokratnim sprejemom že zdravil tako ambulantno kot hospitalno. Odveč so torej pritožbeni očitki, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje o obstoju in vrsti duševne motnje pri nasprotnem udeležencu in o nepopolnem ter pavšalnem mnenju izvedenke. Mnenje izvedenke, ki ga pritožnik z ničemer ni omajal ne na naroku ne v pritožbi, je bilo pravilno ocenjeno skupaj z drugimi izvedenimi dokazi. Dejansko stanje o obstoju in vrsti duševne motnje je pravilno ugotovljeno, očitanih procesnih kršitev pri izvajanju dokaza z izvedenko in obrazložitvi sklepa ni.

11. Ni mogoče slediti pritožbeni oceni, da ni bilo pogojev za izvedbo postopka po 53. členu ZDZdr, ker pritožnik ni nikogar ogrožal, poškodoval ali to poskušal, ampak je imel le težave s spanjem, ker ni upošteval predpisane terapije. Sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih z omejitvijo svobode gibanja in preprečitvijo stika z okolico še preden se izpelje postopek brez privolitve iz 40. - 52. člena zakona, se med drugim lahko opravi na podlagi napotnice izdanega osebnega psihiatra, če ta ugotovi, da so podani razlogi iz 53. člena ZDZdr5. Prav za tak primer je šlo po ugotovitvah sodišča v točki 7 v obravnavani zadevi.

12. Nadaljnja ocena in ugotovitev sodišča, da pritožnik huje ogroža svoje zdravje in življenje, ima oporo v pravilno ocenjeni izpovedbi pritožnika in strokovnem mnenju izvedenke. V točki 13 sklepa so ugotovljene in navedene konkretne okoliščine o tem, kaj kaže na to, da ima nasprotni udeleženec ob sprejemu in v času sojenja hudo moteno presojo realnosti ter sposobnost obvladovanja svojih ravnanj, pa tudi kako se to kaže. Pritožnik je prepričan, da nima zdravstvenih težav, boji se, da je po zdravilih, ki so mu bila predpisana pred tokratno hospitalizacijo, neploden. Izvedenka je pojasnila naravo ugotovljene duševne motnje in njen učinek na vedenje in funkcioniranje udeleženca ter na njegovo sposobnost dojemanja. Sodišče je na tej podlagi ugotovilo vzročno zvezo med ugotovljeno duševno motnjo in ogrožanjem njegovega zdravja. Pritožnik z ničemer ni omajal strokovnega mnenja izvedenka, saj nanj ni imel nobenih pripomb ali drugih dokaznih predlogov. Ne more ga omajati niti s pritožbenimi navedbami o neagresivnosti pritožnika o neogrožanju, neznatnem vznemirjanju ljudi okoli sebe ter neupoštevnih težavah s spanjem, ker predpisane terapije ni upošteval. Drži, da pred tokratnim sprejemom ni bil fizično agresiven do nikogar. Ugotovljena dejstva o zanikanju hude duševne bolezni in o prepričanju, da mu predpisana zdravila škodijo, ob strokovno pojasnjeni nesposobnosti realitetne presoje in obvladovanja ravnanja potrjujejo pravilnost presoje, da je pred tokratnim sprejemom in ob njem z opuščanjem jemanje terapije in zavrnitvijo bolnišničnega zdravljenja hudo ogrožal svoje zdravje. Ne more biti dvoma, da je opuščeno jemanje nujno potrebnih zdravil, ki ga pritožnik priznava, poslabšalo njegovo bolezen, saj je to ocenila že lečeča psihiatrinja ob napotitvi na bolnišnično zdravljenje. Vplivalo je tudi na njegovo funkcioniranje (motnje spanja, ki jih priznava, a minimalizira). Po pravilni oceni sodišča prve stopnje bi nadaljnje nezdravljenje oziroma opuščanje zdravil dodatno hudo ogrozilo njegovo zdravje in življenje: nadaljnje slabšanje bolezni bi vodilo v pritožnikovo trajno invalidnost. Izvedenka je strokovno pojasnila in sodišče je na tej podlagi ugotovilo, da zaradi vpliva ugotovljene hude duševne bolezni pritožnik ni sposoben zaznati potreb svojega stanja, prepoznati svoje bolezni niti se nanjo ustrezno odzvati. To se je konkretno že odrazilo v poslabšanju njegove bolezni, ki jo je ugotovila lečeča psihiatrinja in ga prav zato napotila na bolnišnično zdravljenje. Pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede ogrožanja in o pavšalnih ter abstraktnih ugotovitvah izvedenke in sodišča, so neutemeljeni. Ne gre za hipotetične in abstraktne navedbe in nevarnosti ter predpis zakonske norme, kot meni pritožba, ampak določno ugotovljeno konkretizirano in realno ogrožanje zdravja nasprotnega udeleženca. Opisane dejanske ugotovitve o konkretni in realni pretekli in potencialni nevarnosti hujšega ogrožanja zdravja nasprotnega udeleženca, obrazložene v točkah 13 in 14 sklepa, utemeljujejo oceno o dopustnosti sprejema na zdravljenje brez privolitve zaradi resnega in konkretnega hudega ogrožanja zdravja pritožnika. Materialnopravna pogoja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve sta izpolnjena. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

13. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje, da ugotovljenega ogrožanja in njegovih vzrokov ob izdaji sklepa ni bilo mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja (tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDRdr). Ključne so ugotovitve sodišča, da nasprotni udeleženec za zdaj še ne zmore sodelovati v nobeni od milejših oblik zdravljenja (točka 15). Potrjene so s strokovnim mnenjem izvedenke in s podatki spisa o napotitvi na hospitalno zdravljenje, ki dokazujejo, da ambulantno zdravljenje zaradi neadekvatnih ravnanj nasprotnega udeleženca (opuščanje zdravil) ni bilo več ustrezno. Tudi v tem delu so pritožbeni očitki o hipotetičnem in abstraktnem izvedeniškem mnenju neutemeljeni. Izvedenka je strokovno pojasnila, da je stalno nadzorovano zdravljenje nujno in potrebno vsaj do delne remisije, da bo bolezenska simptomatika začela izzvenevati in bo dosežena tolikšna kritičnost do bolezni in nujnost prejemanja predpisane terapije, da bo pritožnik spet zmogel konstruktivno sodelovati pri ambulantnem zdravljenju. Dejanske okoliščine o sorazmernosti in trajanju ukrepa so natančno in prepričljivo ugotovljene v 15 in 16 točki sklepa. Odločitev je materialno pravilna in popolno obrazložena. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o odstopu od sodne prakse o nezadostni obrazloženosti sodne odločbe in izvedeniškega mnenja.

14. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi nasprotnega udeleženca in ki se lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njegove svobode, kot jo narekuje potrebno zdravljenje. O morebitnem odpustu z oddelka pod posebnim nadzorom, za katerega se zavzema pritožnik, bo mogoče odločati pred iztekom v sklepu določenega obdobja, če bo ugotovljeno, da se je njegovo zdravstveno stanje že prej izboljšalo, oziroma če bodo za to izpolnjeni pogoji po zakonu, kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje v točki 18. sklepa.

15. Pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z napakami in procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. list RS, št. 16/2019. 3 Zakon o duševnem zdravju, Ur. list RS, št. 77/2008. 4 Ob zadnji hospitalizaciji je bil odpuščen pod diagnozama shizoafektivna motnja, mešani tip in hebefrenska shizofrenija. 5 Prvi odstavek 54. člena ZDZdr.