Jedro

Ker je tožnik v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi umaknil tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja za čas nezakonite odpovedi, saj se je zaposlil pri drugem delodajalcu, nima pravice do odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija glede odločitve o odškodnini se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.3.2003 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 3.034.044,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2003 dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) 8.813.790,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004 do plačila in povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.164.636,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Umik tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ter priznanje delovnega razmerja do tega datuma, je sodišče vzelo na znanje in postopek v tem obsegu ustavilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del 2. točke izreka sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in glede odločitve o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v delu odločitve o stroških postopka pa samo spremeni, toženi stranki pa naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka. Navaja, da razlogi sodbe v delu, kjer sodišče argumentira zavrnitev zahtevka tožnika na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, niso najbolj jasni. Bistveno v tem sporu je, da tožnik ni zahteval reintegracije (ker po njegovi oceni nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče), zato pa je zahteval odškodnino po pravilih civilnega prava, v skladu z določilom 1. odstavka 118. člena ZDR. Zahtevek na ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki, je umaknil iz razloga, ker zanj ni imel več pravnega interesa, saj se je naslednji dan po odpovedi že zaposlil pri novem delodajalcu. Zato sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno veže pravico do odškodnine na ugotovitveni zahtevek glede trajanja delovnega razmerja. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zahteval odškodnino, ker mu je nastala nepremoženjska škoda, ki jo je v tožbi opredelil in tudi pravno kvalificiral. Za škodo je odgovorna tožena stranka po splošnih pravilih civilnega prava in določbi 2. odstavka 184. člena ZDR. Poleg tega ZDR v 118. členu še posebej predvideva odškodnino po pravilih civilnega prava. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi sodišče moralo odločiti tudi o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožuje se tudi na odločitev o stroških postopka. Sodišče ni priznalo prevoznih stroškov pooblaščenke, ni priznalo 100 točk za posvet s stranko in 50 točk za poročilo stranki ter stroškov za pripravljalni spis z dne 7.5.2005. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi navedene stroške tožniku priznati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1., 2., 3., in 4. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je nerazumljiva odločitev sodišča, ki je problematičnega slabega direktorja, ki je povzročil družbi veliko škodo, še nagradilo. Glede na navedbe strank bi sodišče prve stopnje moralo odločiti ali gre v konkretnem primeru za korporacijsko ali delovno razmerje. Nesprejemljivo je, da sodišče za določena razmerja uporablja ZDR, za določena pa ZGD. Ne glede na to, da je tožena stranka pri izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja kot izredne odpovedi iz krivdnih razlogov navajala določbe ZDR, pa je vprašljivo glede na vsebino sklepa ali ne gre v konkretnem primeru za korporacijsko razmerje. Sodišče bi moralo presoditi individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 4.11.1999, posebno določbe 5. in 6. člena pogodbe, ki govorijo o pooblastilih, osebni odgovornosti direktorja PSV, o odškodninski odgovornosti. Tudi če bi ugotovilo, da gre za delovno razmerje, bi moralo zahtevku po nasprotni tožbi ugoditi, saj zahtevek nima zveze z delovnim razmerjem, temveč temelji na odgovornosti tožnika za izpeljavo posla s srbskim podjetjem. Tožnik je natančno vedel, kako se posluje s podjetji s tega območja, tudi navodila dana s strani lastnika podjetja R.S., so bila jasna, kar sta izpovedali priči E. in S.. Zlasti E. je obremenila tožnika s svojim pričanjem, ki je celo opozarjala tožnika, da ne sme izdati blaga, ker še prva pošiljka ni plačana. Meni, da so ta pričanja ključna za zadevo. Direktor tožene stranke sumi, da je šlo v konkretnem primeru za kazniva dejanja, edino tožnik bi lahko zadevo rešil, tako, da bi prišlo do plačila, saj očitno pozna bivšega lastnika srbskega podjetja. Sodišče je povsem neupravičeno odločilo, da tožnik ni odškodninsko odgovoren za posel s podjetjem X iz Srbije. Tožnik bi moral opraviti izterjavo dolga, dokler je bil v podjetju, saj je dolg nastal izključno zaradi njegovega slabega dela. V tem primeru pa bi mu lastnik plačal odpravnino, kot je bilo določeno v individualni pogodbi oziroma predpisano v ZGD.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe ( I. točka 2 izreka). Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Le če bi sodišče ugotovilo, da je delovno razmerje trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, pa delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, bi lahko tožniku priznalo odškodnino po pravilih civilnega prava. Tožnik je umaknil zahtevek glede ugotovitve trajanja delovnega razmerja, zato nima več pravice uveljavljati odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožnika: Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval tudi odškodnino v skladu z določbo 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) v višini 1.000.000,00 SIT, ker mu je bila zaradi ravnanja tožene stranke povzročena nepremoženjska škoda zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter zaradi kršitve osebnega dostojanstva.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.3.2002 nezakonita. Kljub temu je zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo, ker je tožnik umaknil zahtevek na priznanje delovnega razmerja in datum prenehanja delovnega razmerja in je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in glede na pritožbene navedbe še dodaja: Prvi odstavek 118. člena ZDR določa, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba 118. člena ZDR, ker ne gre za sodno razvezo. Tožnik je umaknil zahtevek na ugotovitev trajanja delovnega razmerja, ker se je takoj zaposlil pri drugem delodajalcu, zato glede na zahtevek, kot je bil postavljen, nima več pravice uveljavljati odškodnine po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter kršitve osebnostnih pravic. Za obstoj škode morajo biti kumulativno podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti, med njimi tudi (pravno priznana) škoda. To pa le v primeru duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in kršitve osebnostnih pravic, ki so podlaga za denarno odškodnino, če jo stopnja in trajanje opravičujejo in če obstaja vzročna zveza. Pri priznavanju odškodnine za nepremoženjsko škodo velja, da so pravno priznane samo tiste škode, ki so predvideva v zakonu, kar pomeni, da gre oškodovancu odškodnina le, če je škoda nastala v pravno priznani obliki. Glede na navedeno tožnik tudi ni upravičen do odškodnine, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka pravilno odmerjeni, v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in naslednji) in ZPP. Med potrebne stroške postopka ni mogoče šteti posvetovanja s stranko in poročilo stranki, ker so ti stroški že vključeni v postavke nagrad za druga opravila, nepotrebna je bila tudi pripravljalna vloga z dne 7.5.2005. Prav tako niso potrebni stroški potni stroški odvetnika, ki ima sedež v drugem kraju. Tožnik ima sicer pravico do izbire odvetnika, vendar toženi stranki ni mogoče naložiti stroškov prihoda na obravnavo, če je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituirali.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Poslovodja, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je v dvojnem položaju, v statusnopravnem položaju organa družbe (449. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD, Ur. l. RS št. 30/93 in naslednji) in v delovnopravnem položaju na podlagi pogodbe o zaposlitvi (72. člen ZDR). Tudi v primeru razrešitve s statusnopravne funkcije pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami. V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s takšno poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi utemeljenega razloga.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik na delovnem mestu direktor podružnice X vas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da ga je tožena stranka neformalno razrešila z obvestilom po elektronski pošti dne 14.11.2002, formalno pa s sklepom o prenehanju delovnega razmerja z dne 17.3.2003. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 111. člena ZDR nezakonito, ker mu ni vročila pisne obdolžitve, niti mu ni omogočila zagovora, ampak mu je le izdala pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na jasna stališča sodišča prve stopnje, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s statusno pravnim položajem tožnika. Zmotno je stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi razrešenemu direktorju korporacijski pravni institut. Je delovnopravni institut in se presoja po določbah ZDR. Če je s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, razrešenemu direktorju lahko preneha delovno razmerje le v skladu z zakonskimi razlogi. Ker tožena stranka ni spoštovala zakonskih določb glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Individualna pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 4.11.1999 ima elemente pogodbe o zaposlitvi poslovodnega delavca. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo (družba za enim družbenikom – 457. člen ZGD), ki je imela enega ali več direktorjev (7. člen akta o ustanovitvi družbe). Po pogodbi o zaposlitvi je bil tožnik zadolžen, da vodi in organizira delo družbe samostojno in na lastno odgovornost v okviru pooblastil direktorja družbe in aktov družbe. Direktor X je po uradnem pooblastilu direktorja odgovorna oseba za zakonitost dela podružnice X. V okviru svojih pristojnosti lahko prenese na druge delavce podružnice ali tretje osebe del svojih pristojnosti (5. člen pogodbe o zaposlitvi). Po določbi 6. člena je direktor PSV dolžan upoštevati omejitve pooblastil, ki mu jih določi direktor družbe ter je za spoštovanje navedenih omejitev osebno odgovoren, odškodninsko je odgovoren za škodo, ki je posledica njegovih napačnih predlogov direktorjev družbe ali posledica nerealizacije oziroma neizvrševanja sklepov direktorja družbe.

V zvezi z zahtevkom na plačilo odpravnine zaradi razrešitve je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenega razloga. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da niso podani razlogi za razrešitev, kot jih je navajal lastnik tožene stranke. Razlogi so bili: prekoračitev pooblastil v primeru prodaje na odlog oziroma neizterjatve terjatve v podjetju A negativni poslovni rezultat področja barvnih kovin v letu 2002, povečanje zapadlih terjatev v času službovanja tožnika ter ustvarjanje negativne klime med sodelavci. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da niso podani razlogi za razrešitev, zato je na podlagi 3. odstavka 495. člena ZGD tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi zaslišanih prič tožnika in tožene stranke je popolna in pravilna, pravilno so ugotovljena tudi vsa odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati ustvarjanja negativne klime med sodelavci in da zapadle terjatve na dan 28.12.1999 in 18.11.1999 ne dokazuje negativnega poslovnega rezultata. Glede povečanja zapadlih terjatev je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da so se zapadle terjatve povečevale v večjem razmerju kot se je povečeval promet. Glede očitkov o prekoračitvi pooblastil pa je ugotovilo, da je imel tožnik pooblastila za sklepanja komercialnih poslov in ne le pooblastila v zvezi z organizacijo in vodenjem poslovne enote. Pritožba zato neutemeljeno očita, da bi moral tožnik opraviti izterjavo dolga, saj mu je tožena stranka z odvzemom vozila in mobilnega telefona to onemogočila.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrniti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi na plačilo zneska 8.813.790,40 SIT. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo obstajati predpostavke: protipravnost, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost. Vse predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno, kar pomeni, da v primeru, da ena od predpostavk ni izpolnjena, odškodninska odgovornost ni podana. Tožena stranka je v nasprotni tožbi zahtevala povrnitev škode, ker je tožnik v nasprotju z navodili lastnika kupcu B prodal blago brez pokritja, zato je nastala škoda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo, ker tožena stranka ni dokazala, kakšna pooblastila je tožnik imel. Ker v konkretnem primeru niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tožnik ni odgovoren za nastalo škodo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo tudi o tem, ali v dopusti revizijo v zvezi z zahtevkom na plačilo odškodnine. Ker gre za odločitev v zvezi z odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,93 EUR, revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega 1.000.000,00 SIT, lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper sodbo ne dopusti.