Jedro

Problem obravnavan v tej zadevi se nanaša na pravilnost odmere preživnine, ki jo je eden od bivših zakoncev dolžan plačevati za vsakega od treh mladoletnih otrok.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, od treh skupnih otrok dva takrat še mladoletna dodelilo v varstvo in vzgojo materi, očetu pa naložilo, da mora od 1.9.1995 dalje plačevati za takrat 9 letnega sina N. 15.000,00 SIT mesečne preživnine in za takrat 17 letnega sina B. 5.000,00 SIT mesečne preživnine. Toženčevo pritožbo zoper preživninski del sodbe prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje toženec uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da toženec najstarejšega sina M., ki študira v Ljubljani, preživlja izključno sam, kar bi bilo potrebno upoštevati pri določitvi primerne preživnine za mladoletnega N. Tako je zanemarilo dejansko stanje in kršilo materialno pravo, saj ni upoštevalo pomembnih dejstev.

Stališče, da gre le za prostovoljno odločitev toženca, kriti stroške študija najstarejšega sina, je zgrešeno in napotuje toženca na neko drugo pravdo. Sin B. je star 18 let in torej ni mladoleten, je zaposlen kot mesar pripravnik, zato je celoten dejanski stan v tem delu izmaličen. Ugotovitve o toženčevi zaposlitvi so napačne, iz reviziji priloženega potrdila pa izhaja, da je toženec zaposlen pri firmi I. L. d.o.o. Zaradi zgrešenih dokazov je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana v zgrešenih dokazih, pa ne predstavlja zatrjevanega revizijskega razloga, temveč na revizijski stopnji nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), enak nedovoljen razlog pa skuša revizija uveljavljati tudi z drugimi prej povzetimi trditvami. Predvsem revizijsko sodišče poudarja, da so za pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja odločilna le tista pomembna dejstva, ki so obstajala v času izdaje prve sodbe, zato kasneje spremenjenih razmer stranka ne more uspešno uveljavljati niti v pritožbenem postopku. V zvezi z revizijskimi trditvami povedano velja za navedbe o doseženi polnoletnosti drugega sina pravdnih strank in o drugi toženčevi zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo 18.9.1995, B. pa je dopolnil 18 let 2.1.1996. Iz reviziji priloženega potrdila izhaja, da se je toženec drugje zaposlil dva meseca po izdaji sodbe prve stopnje.

Neutemeljen je revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da ni upoštevalo okoliščine o preživljanju najstarejšega sina pravdnih strank, češ da gre za toženčevo prostovoljno odločitev. Tak revizijski zapis je netočen, saj predstavlja iztrganje le dela razlogov pritožbenega sodišča iz celote razlogov na drugi strani pritožbene odločbe in s tem poskus spremeniti pomen in dejansko vsebino razlogov tega sodišča. Pritožbeno sodišče je namreč v tem delu povzelo izpoved samega toženca kot stranke, kaj vse je že do razveze plačeval sam in prostovoljno ter kaj je pripravljen plačevati še naprej. Poudarilo je, da je sodišče prve stopnje tako preživnino določilo na podlagi dejstva, da je toženec toliko že doslej prispeval in da tudi v pritožbi zatrjuje, da prispeva še dodaten denar za šolske potrebščine ter kosilo v šoli za mlajšega otroka in za obleko ter obutev za oba (takrat še) mladoletna otroka.

Ob razvezi zakonske zveze sodišče v skladu z določbami 78. in 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.) odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, višino prispevka za preživljanje pa določi glede na potrebe otrok in zmožnosti staršev. Denarne potrebe najmlajšega sina je prvo sodišče ocenilo s 25.000,00 SIT, tožencu je naložilo plačevanje preživnine zanj v mesečnem znesku 15.000,00 SIT, razliko pa bo morala kriti mati. Tožencu je tudi naložilo, da mora za takrat še mladoletnega srednjega sina plačevati le 5.000,00 SIT preživnine, ker je ugotovilo, da so potrebe tega otroka nižje, saj je že zaključil šolanje, iskal pa je pripravništvo ter občasno tudi sam kaj zaslužil. Tožnica bo poleg svojega denarnega prispevka tudi v drugi obliki nudila otrokoma vse potrebno za njun razvoj. Sodišče je še povzelo in upoštevalo toženčevo izpoved, da sam skrbi za najstarejšega sina, za katerega je ocenil minimalne potrebe v znesku 30.000,00 SIT, preživnino za polnoletnega otroka v razveznem postopku njegovih staršev pa sodišče ni moglo in ni smelo določiti. Ugotovilo je še, da je tožnica takrat zaslužila okoli 90.000,00 SIT mesečno, toženec pa okoli 100.000,00 SIT mesečno. Na podlagi tako ugotovljenih odločilnih dejstev in tudi toženčeve izpovedi, da toliko že plačuje, je ocenilo, da tako določena preživnina ustreza zmožnostim staršev in potrebam otrok. Toženec v pritožbenem postopku niti ni izrecno zatrjeval, da tolikšne preživnine ne zmore plačevati. Glede na navedena dejstva naj bi tožencu po plačilu 15.000,00 SIT preživnine za N., 5.000,00 SIT za B. in kritju 30.000,00 SIT stroškov za M. za lastno preživljanje ostalo še okoli 50.000,00 SIT, kar je vsaj za skromno preživljanje nedvomno zadostovalo, saj je toženec še v pritožbi trdil, da poleg določene preživnine še vedno krije posamezne stroške v zvezi s šolsko opremo, obleko in obutvijo otrok. Glede na vse navedeno je bila tudi odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe materialnopravno pravilna.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo.