Jedro

Če vrednost predmeta premoženja ne presega prej navedenega zneska, potem se to premoženje prodaja po posebnih pravilih, pri katerih pa je izključena uporaba drugega odstavka 327. člena zakona. To pomeni, da lahko vrednost takega premoženja oceni upravitelj sam. Vrednost, kot jo je ocenil upravitelj, je gospodarska zasnova, ki izraža ceno, za katero se bodo najverjetneje pogodili kupci in prodajalci. Ta vrednost ni dejstvo, pač pa samo (pogajalsko) izhodišče stečajnega dolžnika v postopku prodaje. Cena, za katero je v resnici (v konkretnih okoliščinah) mogoče prodati premoženje, se namreč izoblikuje (šele) na podlagi konkretnih ponudb, ki jih zainteresirani kupci dajejo v postopku prodaje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo prodajo osebnega vozila stečajnega dolžnika, opredeljeno v 1. točki izreka, in sicer na način, ki je primeren glede na lastnost tega premoženja.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve Ustave RS. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prodaja določenih kategorij premoženja je specialno urejena v 346. členu ZFPPIPP, in sicer (med drugim) stvari, katerih vrednost je manjša od 15.000 EUR. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da cena spornega (13 let starega) vozila ne presega vrednosti 15.000,00 EUR, to pa ne izhaja niti iz pritožbi priloženih listin.

5. Če vrednost predmeta premoženja ne presega prej navedenega zneska, potem se to premoženje prodaja po posebnih pravilih (iz 346. člena ZFPPIPP), pri katerih pa je izključena uporaba drugega odstavka 327. člena zakona. To pomeni, da lahko vrednost takega premoženja oceni upravitelj sam. Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je ocena vrednosti zgolj izhodišče v postopku prodaje ter ocena možne cene, pri čemer je splošno znano (in preverljivo), da vrednost tako starega motornega vozila nikakor ne presega vrednosti iz 346. člena ZFPPIPP, zaradi česar bi bilo potrebno opraviti cenitev oziroma ugotavljati tržno in likvidacijsko vrednost. Vrednost, kot jo je ocenil upravitelj, je gospodarska zasnova, ki izraža ceno, za katero se bodo najverjetneje pogodili kupci in prodajalci. Ta vrednost ni dejstvo, pač pa samo (pogajalsko) izhodišče stečajnega dolžnika v postopku prodaje. Cena, za katero je v resnici (v konkretnih okoliščinah) mogoče prodati premoženje, se namreč izoblikuje (šele) na podlagi konkretnih ponudb, ki jih zainteresirani kupci dajejo v postopku prodaje.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se tičejo procesne legitimacije upravitelja, višje sodišče ugotavlja, da vprašanje dopustnosti vodenja stečajnega postopka zoper dolžnika in v zvezi s tem povezana vprašanja, ne morejo biti predmet presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa, tudi sicer pa dolžnik ni predložil nobenega dokaza glede zatrjevane vložitve pobude za oceno ustavnosti drugega odstavka 245. člena ZFPPIPP. Prav tako ne drži navedba, da Ustavno sodišče še ni odločilo o ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Cst 89/2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, St 33077204. O ustavni pritožbi in pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 403. člena ZFPPIPP je Ustavno sodišče odločilo s sklepom U-I-53/2013, Up-248/16 dne 22. 4. 2016, in sicer tako, da je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zavrglo, ustavne pritožbe pa ni sprejelo v obravnavanje.

7. Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.