Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine pa morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi (ZKP govori o posebnih okoliščinah).

Izrek

Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 35458/2012 z dne 14. 7. 2012 zoper obdolžena V. V. in S. G. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da sta storila kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem in tretjem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Okrožno sodišče v Celju je s sklepom I Ks 35458/2012 z dne 17. 7. 2012 pritožbe obdolžencev in njunih zagovornikov zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženi V. V., zagovornik obdolženega V. ter zagovorniki obdolženega G. 3. Obdolženi V. V. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi. Navaja, da so v izpodbijanem sklepu zgolj taksativno našteti zbrani dokazi, ni pa konkretizirano, na katere dokaze se navedbe nanašajo. V izpodbijanem sklepu ni navedena vsebina telefonskih pogovorov niti posamezni izpisi snemanih pogovorov ob kontaktu s tajnim policijskim delavcem. Nadalje trdi, da je vsebina dokazov v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzeta napačno, saj iz dokazov v spisu ne izhaja, da bi oškodovanec K. povedal, da je bila pogodba o sodelovanju podjetja U. d. d. in M. d. o. o. s strani osumljenega predložena le kot način, da se prikrije, zakaj bi bil denar dejansko nakazan. Sodišče v spisovnem gradivu ni imelo podlage za sklep, da pogodbeni stranki nista imeli resničnega namena sklenitve pogodbe o oglaševanju na I., prav tako pa je tudi napačno zaključilo, da je V. zahteval izročitev denarja v gotovini ter da je izvajal kakršnikoli pritisk na oškodovanca oziroma mu kakorkoli grozil. Nadalje navaja, da sodišče ni utemeljilo sklepa, da sta obdolženca pri svojem ravnanju izkazala izjemno mero vztrajnosti, intenzivnosti, predrznosti in trdne odločenosti izvršiti to kaznivo dejanje. Po stališču obdolženca sodišče tudi ni navedlo razlogov za obstoj ponovitvene nevarnosti. Slednja je po mnenju obdolženca že zaradi medijskega razkritja nerealna.

4. Zagovornik obdolženega V. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da oba izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja niso pravilno konkretizirani oziroma, da opis kaznivega dejanja ni sklepčen, saj sta kot oškodovanca navedena direktor ter predsednik uprave podjetij U. d. d. in R. d. o. o. medtem ko se opis dejanja v nadaljevanju nanaša na navedeni pravni osebi. Oškodovanca bi lahko bili le slednji, saj bi razkritje vsebine spornih dokumentov eventuelno lahko škodilo le časti in dobremu imenu obeh gospodarskih družb. Nadalje zagovornik navaja, da do nastanka prepovedane posledice sploh ni prišlo, saj oškodovanca v škodo svojega ali tujega premoženja nista storila prav ničesar, pač pa je bil obdolžencu izročen le t. im. „pokazni“ denar s strani tajnega policijskega delavca, ki je bil označen in v proračunu namenjen za tajno delovanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo in dubio pro reo, saj je štelo, da rubež zasebnih premičnin na naslovu vlagateljevega začasnega bivališča implicira vlagateljevo slabo premoženjsko stanje oziroma njegove finančne težave, ki so takšne narave, da bo moral vlagatelj na prostosti ponoviti kaznivo dejanje, da bo lahko preživel. Po navedbah zagovornika je premoženje obdolženca veliko, predvsem v nepremičninah, obdolženec pa je upravičen tudi do prejemkov iz naslova predpogodbe o vodenju oddaje „V.“. Navedeno pogodbo je obdolženec priložil pritožbi, vendar je pritožbeno sodišče v nasprotju z načelom in dubio pro reo zaključilo, da obdolžencu tudi ti bodoči, sicer nedokazani prejemki, očitno ne zadoščajo za preživetje. Med bistvenimi kršitvami kazenskega postopka zagovornik navaja, da je pritožbeno sodišče utemeljitvi sklepa sodišča prve stopnje nepravilno dodalo okoliščino, ki naj bi utemeljevala obdolženčevo ponovitveno nevarnost (dolg v višini 160.000,00 € do družbe M. I.), ki je sklep prvostopnega sodišča ne omenja. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča XI Ips 43725/2010 z dne 8. 6. 2010 ter zatrjuje kršitev prepovedi reformatio in peius ter kršitev pravice do pritožbe. Nadalje zagovornik nasprotuje zaključku sodišča, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Navaja, da v tem trenutku ni prav nobene nevarnosti, da bi obdolženec še lahko izsiljeval S. ali K., saj so bili vsi sporni dokumenti predani policiji, ob odrejenem priporu in medijski izpostavljenosti primera pa je tudi s stališča življenjske izkušnje povsem neverjetno, da bi vložnik ponovil dejanje na škodo konkretnih oškodovancev. Da bo obdolženec kazniva dejanja izvrševal proti drugim potencialnim oškodovancem, pa je po mnenju zagovornika čista špekulacija. Nadalje zagovornik trdi, da so zaključki sodišča, povezani z vplivom medijske odmevnosti zadeve na ponovitveno nevarnost, med seboj v nasprotju. Sodišče namreč najprej neargumentirano zaključi, da medijska odmevnost zadeve ne vpliva na zmanjšanje ponovitvene nevarnosti, nato pa v nadaljevanju sklepa navede, da bi obdolženca sicer bila pod nadzorom javnosti, vendar bi tak nadzor trajal le določen čas, ne da bi se do dolžine nadzora tudi vsebinsko opredelilo. Po oceni zagovornika v obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o tem, da je v obravnavanem primeru ogrožena varnost ljudi, kot eden izmed pogojev za odreditev pripora. Pri tem se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča Up 75/95, Up 175/97 ter U-I-18/93. Navaja še, da sodišče pri oceni ponovitvene nevarnosti ni upoštevalo vlagateljevih osebnih značilnosti in okoliščin, ki so mu v korist, in sicer da gre za urejeno osebo srednjih let, dolgoletnega novinarja, ki je po diplomi iz politologije več kot dvajset let delal za najpomembnejše slovenske medije, urednika in v zadnjih letih tudi poslovneža, ki skrbi za dva mladoletna in enega polnoletnega otroka. Obdolženec še nikdar ni bil kaznovan, z dejanjem, zaradi katerega je v priporu, pa prav tako ni bil okoriščen. Od njegovega dela oziroma poslovanja je odvisna tudi usoda delavcev, zaposlenih v M. oziroma I. Glede na vse navedeno po oceni zagovornika pripor v konkretnem primeru ni sorazmeren in neogiben ukrep.

5. Zagovorniki obdolženega G. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov glede obstoja ponovitvene nevarnosti. Po oceni zagovornikov je sodišče napačno zaključilo, da je edini prihodek obdolženca pokojnina v višini 200 €. Obdolženec je že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora navedel, da živi v zunajzakonski skupnosti s H. R., ki prejema okoli 2.500 € mesečnih prihodkov in nima nikakršnih neporavnanih obveznosti. Do teh pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, se senat ni opredelil, prav tako pa se tudi ni opredelil do dejstva, da ima obdolženec urejene družinske razmere, lepo urejeno stanovanje ter da nima nikakršnih dolgov. Da bi bil obdolženi G. ponovitveno nevaren, ne kažejo niti ugotovitve hišne preiskave, pri kateri so natančno preiskali vse njegove prostore, koše za smeti, pregledali listine ter mu zasegli računalnik in telefon. Če bi se obdolženec ukvarjal s pridobivanjem podatkov in izsiljevanjem, bi policija pri hišni preiskavi našla takšne obremenilne dokaze. Po oceni zagovornikov je sklep, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja izsiljevanja zoper predsednika uprave U. d. d. življenjsko nelogičen tudi zato, ker so oškodovanci že podali kazenske ovadbe in je celotna zadeva znana tako organom pregona in sodišču, kakor tudi širši javnosti. Glede na medijsko prepoznavnost ter že navedene izsledke hišne preiskave pa je prav tako izkustveno nelogičen sklep sodišča, da bi lahko osumljenca kakorkoli izsiljevala kakšne druge osebe. Zagovorniki obdolženca so prepričani, da se obdolžencu pripisuje prevelika vloga pri izvršenem kaznivem dejanju, in sicer kot predrznega in vztrajnega. Denarni znesek, ki ga je obdolženec pričakoval za novinarski prispevek (2000 €), pa je običajen za delo in stroške, ki jih je imel kot sodelavec raziskovalnega novinarja. Poleg tega je obdolženec račune, ki so predmet tega kazenskega postopka, pridobil od osebe, s katero je bil na zdravljenju v Termah Zreče. Zagovorniki še navajajo, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o tem, zakaj ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom.

6. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem eljene. K zahtevi obdolženega V. navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo vse zbrane dokaze in jih ocenilo, vsebino dokazov pa je tudi pravilno povzelo. Kot neutemeljene ocenjuje tudi navedbe zagovornika obdolženega V., da je opis kaznivega dejanja nesklepčen, saj zagovornik te kršitve ni uveljavljal v pritožbi, medtem ko je na trditev zahteve, da je dejanje ostalo pri poskusu, argumentirano odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zatrjevanja zahteve, da naj bi sodišče kršilo načelo in dubio pro reo , po oceni vrhovne državne tožilke, predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej nedopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako ne držijo navedbe, da je pritožbeno sodišče dodalo nove okoliščine, ki naj bi utemeljevale ponovitveno nevarnost, saj ugotovitev, da ima obdolženec do družbe M. I. dolg v višini 160.000 €, izhaja iz 8. točke sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da imata izpodbijana sklepa razloge o vseh dejstvih, ki so odločilni za obstoj ponovitvene nevarnosti. K zahtevi zagovornikov obdolženega G. vrhovna državna tožilka navaja, da je na vse navedbe zahteve odgovorilo že sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje se ni izognilo pritožbenim navedbam v zvezi z obdolženčevim finančnim položajem, pač pa je kot odločilno ocenilo dejstvo o njegovi skromni pokojnini v povezavi z njegovim priznanjem, da je od izvršenega dejanja pričakoval določen denarni znesek.

7. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencema in njunim zagovornikom, ki so v izjavah na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajali pri navedbah zahteve.

B.

8. Vrhovno sodišče je v okviru presoje izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora najprej preizkusilo tiste navedbe zahtev, ki se nanašajo na utemeljen sum, da sta obdolženca izvršila očitano jima kaznivo dejanje. Ugotavlja, da ni mogoče pritrditi navedbam obdolženega V., da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni jasno navedlo dokazov, na katere je oprlo odločitev o obstoju pravno relevantnih dejstev. Iz obrazložitve sklepa namreč izhaja, da je sodišče dejanske okoliščine pod točko 8. in 9. oprlo na vsebino kazenskih ovadb, ugotovitve pod točko 10. in 11. pa na fotografije v spisu, poročila tajnega opazovanja in tajnega delovanja ter prepise snemanih telefonskih pogovorov, pri čemer je navedlo tudi čas posameznih pogovorov. Prav tako neutemeljene so navedbe obdolženega V., da je sodišče zagrešilo t. im. protispisnost. Iz ovadbe G. K. z dne 5. 7. 2012 (list. št. 9) izhaja, da je navedeni oškodovanec povedal, da je V. poslal pogodbo o sodelovanju med podjetjema, da „bi bilo vse v redu in da se ne bi vedelo, za kaj je bil denar namenjen“. Oškodovanec je torej izpovedal smiselno enako, kot je njegovo izpovedbo povzelo sodišče v izpodbijanem sklepu. Z navedbami, da je sodišče napačno zaključilo, da pogodbeni stranki nista imeli resničnega namena sklenitve pogodbe o oglaševanju na I., da je V. zahteval izročitev denarja v gotovini ter da je izvajal pritisk na oškodovanca oziroma mu grozil, pa obdolženec izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s tem uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče šteje navedbo zagovornika obdolženega V., da je kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencema, ostalo pri poskusu, za irelevantno za odločanje v tej zadevi. Ali dejanskemu opisu kaznivega dejanja ustreza pravna kvalifikacija, kot jo je podal državni tožilec v predlogu za odreditev pripora ter jo je sodišče sprejelo v izpodbijanem sklepu, bo prepuščeno presoji sodišča v nadaljnjih fazah postopka. V fazi odločanja o odreditvi pripora pa to vprašanje ni odločilno. Ne glede na to, ali je dejanje potrebno pravno opredeliti kot dokončano kaznivo dejanje ali kot poskus, to namreč v obravnavanem primeru ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja, kot temeljnega pogoja za pripor, niti na kriminalno količino in s tem na presojo ponovitvene nevarnosti.

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da navedbe zahtev ne ovržejo argumentiranega sklepa sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da sta obdolženca izvršila kaznivo dejanje, kakršno je opisano v izpodbijanem sklepu, medtem ko zagovorniki obdolženega G. utemeljenosti suma niti ne izpodbijajo.

11. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče presojalo tiste navedbe zahtev, s katerimi vlagatelji nasprotujejo oceni sodišč, da je pri obdolžencih podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

12. Sodišče prve stopnje je kot okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolžencev, navedlo težo dejanja ter pojasnilo, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja izsiljevanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora. Nadalje je navedlo, da sta obdolženca kaznivo dejanje izvrševala skozi daljše časovno obdobje ter da je šlo za dolgotrajno, vztrajno in predrzno dejavnost. Poudarilo je, da obdolženega V. od izvršitve kaznivega dejanja ni odvrnila niti pritegnitev odvetnikov ter da je izkoristil položaj novinarja z grožnjo, da bo obremenilne dokumente objavil. V okviru presoje, ali je podana resna nevarnost, da bosta obdolženca kazniva dejanja izvrševala v prihodnje, je sodišče upoštevalo tudi finančno situacijo obeh obdolžencev. Ugotovilo je, da je obdolženi V. v finančnih težavah ter da iz podatkov v spisu izhaja, da so podjetja v njegovi lasti in upravljanju blokirana, imajo zaprte transakcijske račune, v času, ko je bila pri njem opravljena hišna preiskava, pa je sodni izvršitelj nameraval opraviti rubež premičnin. Navedeno po oceni sodišča kaže na to, da je obdolženi V. močno zadolžen. V zvezi z obdolženim G. je sodišče ugotovilo, da prejema zgolj pokojnino v višini 200 € ter da je iz izvršenega kaznivega dejanja pričakoval denarni znesek v višini vsaj 2000 €. Na podlagi navedenih okoliščin je sodišče sklepalo, da obdolženca tudi v bodoče ne bosta kolebala in bosta tudi pri drugih oškodovancih poskušala na enak način pridobiti očitno potrebna finančna sredstva. Ob tem je opozorilo, da vir, ki naj bi osumljenemu G. izročil dokumentacijo podjetja U. d. d. ni bil odkrit, zato lahko osumljeni G. v vsakem trenutku v tem podjetju ali kje drugje pride do novih obremenilnih dokumentov.

13. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je Ustavno sodišče že v odločbi Up-123/95 in Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 sprejelo stališče, da mora sodišče ugotoviti konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na konkretnih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le bojazen), da bo prav obdolženi ponovil določeno kaznivo dejanje.

14. Le v redkih primerih je o ponovitveni nevarnosti posameznega obdolženca mogoče zanesljivo sklepati že iz okoliščin izvršenega kaznivega dejanja, npr. visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (maščevanje); nadaljevano kaznivo dejanje ipd., določene osebnostne lastnosti storilca (pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost). Praviloma pa zgolj dejstvo, da je obdolženec izvršil neko določeno kaznivo dejanje, ne pove ničesar ali dovolj o možnosti, da bo istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Takšno verjetnost (prognozo) omogoča šele dobra osvetlitev obdolženčeve osebnosti, njegovega življenjskega okolja, prejšnjega življenja ter trenutne življenjske situacije. V tem smislu je mogoče razumeti poudarek, ki ga je Ustavno sodišče napravilo v citiranih odločbah, ko je zapisalo, da mora sodišče pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. Po ustaljeni sodni praksi je tako ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine pa morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi (ZKP govori o posebnih okoliščinah).

15. V obravnavanem primeru po oceni Vrhovnega sodišča takšne (posebne) okoliščine v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso ugotovljene. Zaključek sodišča, da naj bi že iz načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja izhajala tako visoka stopnja vztrajnosti, agresivnosti in predrznosti, da bi slednje utemeljevalo zaključek, da bosta obdolženca kazniva dejanja ponavljala tudi v prihodnosti, nima racionalne osnove. Trajanje kaznivega dejanja ter način izvršitve v obravnavanem primeru ne predstavlja posebnega odstopa od tipične izvršitve tovrstnih kaznivih dejanj. Intenzivnost groženj mora biti pri kaznivem dejanju izsiljevanja zmeraj takšna, da je zmožna prisiliti oškodovanca k storitvi ali opustitvi. Prav tako pa je izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja po svoji naravi povezana z določeno drznostjo storilca oziroma določeno stopnjo tveganja. Iz okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja ne izhaja, da bi bila drznost ter vztrajnost obdolžencev še posebej izražena (npr. stopnjevanje groženj, vztrajanja kljub vedno večjemu odporu oškodovanca ipd.). Tudi časovna komponenta kaznivega dejanja, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, po oceni Vrhovnega sodišča ne kaže na tako visoko stopnjo vztrajnosti, da bi slednje omogočalo zaključek o ponovitveni nevarnosti. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da se je izsiljevanje prepletalo s pogajanjem o načinu plačila, v te dogovore je bila vključena tudi odvetniška pisarna, kar vse je zahtevalo določen čas. Okoliščine, ki se nanašajo na težo dejanja, ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, zato po oceni Vrhovnega sodišča ne dajejo prepričljive podlage za sklepanje o tistih osebnih lastnostih obdolžencev, ki bi kazale na možnost ponavljanja kaznivih dejanj.

16. Ponovitvene nevarnosti pa ne more utemeljevati niti slabo finančno stanje obdolžencev, ki ga ugotavlja sodišče prve stopnje. Ta okoliščina bi lahko bila podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le v povezavi z drugimi okoliščinami, iz katerih bi izhajalo, da se bo obdolženec prav z izvrševanjem kaznivih dejanj poskušal rešiti eksistenčne ali večje materialne stiske (okoliščinami, ki kažejo, da se obdolženec s kaznivimi dejanji preživlja; odvisnost od drog ipd.). Takšne dodatne okoliščine pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo. Golo dejstvo, da sta obdolženca v slabem finančnem položaju, pa je vse presplošno, da bi zadoščalo za prepričljiv sklep o tem, da bosta z istovrstnimi dejanji, kljub razkritju, nadaljevala.

17. Končno je pri presoji ponovitvene nevarnosti potrebno upoštevati tudi objektivno možnost oziroma priložnost, da obdolženca dejanje ponovita. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem vlagateljev zahtev, da je verjetnost, da bosta obdolženca ponovno poskušala izsiljevati oškodovanega K. in S., majhna, če ne nerealna. Oškodovanca sta dejanje prijavila policiji in zahtevanega denarja nista izročila, dokumentacija, s katero sta obdolženca izsiljevala, pa je bila izročena državnemu tožilstvu.

18. Nevarnost, da bosta obdolženca izsiljevala druge oškodovance, je v izpodbijanem sklepu opredeljena na povsem splošni ravni in ni utemeljena s konkretnimi okoliščinami. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja ugotovitev, da bi obdolženca že kdaj v preteklosti izvršila podobno kaznivo dejanje oziroma da bi se z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj ukvarjala. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi obdolženca do informacij, s katerimi sta izsiljevala oškodovanca, prišla načrtno oziroma z namenom izsiljevanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče razbrati, da bi obdolženca razpolagala s kakršnimi koli drugimi informacijami, s katerimi bi lahko izsiljevala potencialne oškodovance. Zagovorniki obdolženega G. utemeljeno opozarjajo, da pri hišni preiskavi na obdolženčevem domu takšni dokumenti niso bili najdeni. Iz sklepa sodišča tako ne izhaja nobena konkretna okoliščina, ki bi utemeljevala prognozo, da bosta obdolženca v prihodnosti z drugimi informacijami izsiljevala druge oškodovance.

19. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da se je pri presoji izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora omejilo zgolj na presojo tistih okoliščin, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoje zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti in glede katerih se je obramba imela možnost izjaviti. Vrhovno sodišče zato ni moglo presojati izjave oškodovanca S., iz katere izhaja, da mu je obdolženi V. povedal, da „so na eleganten način rešili že več zadev, če pa so se upirali, se je slabo končalo za njih“, kot primera pa je navedel R. in toaletni papir.

20. Okoliščine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoje zaključke o ponovitveni nevarnosti, tako po mnenju Vrhovnega sodišča ne predstavljajo tistih posebnih okoliščin, ki bi bile podlaga za sklepanje o obstoju dovolj visoke verjetnosti oziroma nevarnosti, da bosta obdolženca kazniva dejanja ponavljala. Sama teža očitanega kaznivega dejanja, njegova zavržnost ter medijska izpostavljenost obdolžencev, kot tudi dejstvo, da je eden izmed obdolžencev znan novinar, upravičeno vznemirja javnost. Vendar pa vse to ne more biti razlog za pripor, vsekakor bi pa to moralo biti razlog za učinkovit ter ustrezno hitro voden kazenski postopek.

C.

21. Po presoji Vrhovnega sodišča dejstva in okoliščine, ki jih ugotavlja in upošteva izpodbijani pravnomočni sklep pri odločitvi o odreditvi pripora, ne dajejo podlage za zaključek, da je pri obdolžencih podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in je zato izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo. Glede na takšno odločitev obstoja ostalih v zahtevah uveljavljanih kršitev Vrhovno sodišče ni presojalo.