Jedro

Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti le v primeru, če se ugotovi trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se sodba sodišča prve stopnje glasi: “Tožena stranka Z. je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki I. G. 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska od 6. 4. 2009 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.511,70 EUR, ki tečejo od 6. 4. 2009 do 18. 10. 2013 in mu povrniti 187,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek se zavrne.” Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v spremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 195,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, tožeča stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.011,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.511,70 EUR od 6. 4. 2009 do 18. 10. 2013, od zneska 500,00 EUR pa od 6. 4. 2009 dalje do plačila. Odločilo je še o stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik poškodoval kot motorist dne 9. 9. 2008. Zadobil je udarnino desnega kolena z izlivom krvi v desno koleno. Od zahtevanih 4.500,00 EUR mu je za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenje prisodilo 3.000,00 EUR, za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je zahtevek v višini 2.500,00 EUR zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel telesne bolečine od hudih do občasnih z manjšo intenziteto ter da je trpel neugodnosti med zdravljenjem, prav tako pa je bila začasno zmanjšana njegova življenjska aktivnost v času zdravljenja, to je v obdobju od treh do štirih mesecev. Zato mu je za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo 3.000,00 EUR. Glede psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče ugotovilo, da pri tožniku ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč da je obstajalo samo občasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Odškodnino iz tega naslova pa mu je prisodilo v okviru odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo po zaključku sodišča prve stopnje tako znaša 3.000,00 EUR, tožnik pa je poleg že pripoznanega dela tožbenega zahtevka v višini 2.511,70 EUR upravičen še do nadaljnjega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je še odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti in je zaključilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska odškodnine od 6. 4. 2009 dalje in sicer od zneska 2.511,70 EUR od 6. 4. 2009 do 18. 10. 2013, to je do dneva plačila tega zneska, od zneska 500,00 EUR pa je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 6. 4. 2009 dalje do plačila. O stroških postopka je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek samo na objektivnih delih izkazanih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja, ni pa upoštevalo subjektivnega dela, to je izpovedi tožeče stranke. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je tako navedeno, da je sodišče pri odmeri upoštevalo samo okoliščine pomembne za odmero odškodnine, ki jih je navedel izvedenec, ne pa tudi tožeča stranka. Izvedenec lahko potrdi obstoj določenih bolečin in nevšečnosti, vendar pa je tožeča stranka tista, ki izpoved dejanske bolečine in nevšečnosti. Izvedeniško mnenje ni v ničemer nasprotovalo izpovedi tožeče stranke. Tožeča stranka je navedla, da še vedno čuti nelagodje ob večjih obremenitvah in pri poskusu daljšega kolesarjenja, da se več ne more ukvarjati z določenimi športi in da zlasti še vedno težje opravlja dela doma in na kmetiji oziroma vlaga v delo več napora. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbo člena 943 OZ glede teka zakonskih zamudnih obresti. Glede odločitev o stroških tožeča stranka navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo toženi stranki priznati vseh stroškov nastalih zaradi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke.

3. Zoper obsodilni del se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka znesek v višini 2.511,70 EUR že pripoznala in ga tudi plačala in je tako tožnik upravičen še do nadaljnjega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 500,00 EUR in ne 3.011,70 EUR, kakor to izhaja iz 1. točke izreka sodbe. To je sicer sodišče pravilno ugotovilo v okviru obrazložitve sodbe, vendar pa te obrazložitve smiselno ni umestilo v sam izrek sodbe. Zato bi sodišče prve stopnje moralo razsoditi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati le še znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2009 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.511,70 EUR od 6. 4. 2009 do 18. 10. 2013. Predlaga spremembo izreka sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanje nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sledilo zgolj mnenju izvedenca in da pri določitvi odškodnine ni upoštevalo izpovedbe tožnika. Sodišče prve stopnje je v točki 12 zapisalo in zaključilo, da je izvedenec v celoti potrdil tožnikova zatrjevanja o neugodnostih med zdravljenjem, le delno pa glede trajanja intenzitete prestanih bolečin, medtem ko bodočih bolečin, ki jih je v pisnih vlogah navajal tožnik in o njih tudi izpovedal, da jih v kolenu čuti še danes, predvsem ob večjih fizičnih naporih in ob slabem vremenu, izvedenec ni mogel potrditi. Sodišče je nato zaključilo, da bo pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevalo tako pisno mnenje izvedenca, kakor tudi objektiviziralo subjektivne občutke tožnika podane v njegovi izpovedbi. Sodišče kot podlago za višino odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ni moglo upoštevati po tožniku zatrjevanih, še vedno prisotnih bolečin v kolenu oziroma subjektivno zatrjevanega nelagodnega občutka na notranji strani desnega kolena ob večjih obremenitvah in pri poskusu daljšega kolesarjenja, ampak le prestane telesne bolečine v trajanju in intenziteti, kot jih je objektiviziral izvedenec v svojem mnenju. Nadalje pa je pri odmeri višine odškodnine upoštevalo vse po tožniku zatrjevane in po izvedencu objektivizirane neugodnosti zdravljenja. Odločitev sodišča prve stopnje temelji tako na podlagi mnenja izvedenca, ki ga primerja s subjektivnimi navedbami tožnika in pritožbene navedbe, da je sodišče sledilo le objektivnim navedbam izvedenca tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo obseg telesnih bolečin pri tožniku in neugodnosti, katere je opredelilo v točki 13 obrazložitve in katerima se v celoti pritožuje tudi sodišče druge stopnje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel hude bolečine, nato pa še nižji spekter bolečin, ki so trajale še dva meseca medtem ko bolečin v bodočnosti ni pričakovati. Upoštevalo je vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in prisojena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR je glede na to, da je zdravljenje bilo zaključeno 24. 10. 2008, tožnik pa se je poškodoval dne 9. 9. 2008 in da je bil v bolniškem staležu od 10. 9. 2008 do 30. 10. 2008, torej okoli dva meseca, pomeni, da je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino in je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 OZ in je to materialno pravno podlago tudi pravilno citiralo v točki 7 obrazložitve. Na podlagi mnenja izvedenca pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri tožniku ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je pa čas zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo pri prisoji pravične denarne odškodnine iz naslova neugodnosti med zdravljenjem. Ker torej izvedenec ni potrdil trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč samo občasnega, je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada. Tako je odškodnina v višini 3.000,00 EUR pravična denarna odškodnina in je tudi primerljiva z že prisojenimi odškodninami za podobne primere(1), v vseh treh izpostavljenih primerih je primerljiva odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kajti tožniku je v konkretnem primeru bila prisojena odškodnina samo iz tega naslova.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo materialno pravno podlago za pričetek teka zakonskih zamudnih obresti in je v tej zvezi tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in je zato pravilno uporabilo določbo drugega odstavka člena 943 OZ. Po tej določbi mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme bili daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnica ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (v konkretnem primeru od 6. 4. 2009 dalje), dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa tožeča stranka ne izpodbija.

8. Pravilna je tudi odločitev o priznanju stroškov izvedenca cestno prometne stroke v višini 547,53 EUR, saj je tožena stranka pripoznala temelj tožbenega zahtevka šele po podaji tega izvedeniškega mnenja in je zato to mnenje bilo potrebno za izid konkretne pravde (prvi odstavek 154. člena ZPP in člen 155 ZPP).

9. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, kjer očita sodišču prve stopnje, da je odločilo tudi o tistem delu zahtevka, katerega je tožeča stranka pripoznala in tudi med pravdo že plačala. Tožeča stranka je dne 18. 10. 2013 plačala znesek za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, nato pa je na naroku za glavno obravnavo tudi podala pripoznavo tožbenega zahtevka po temelju. Sodišče prve stopnje bi zato moralo znesek 2.511,70 EUR odšteti od sicer pravično prisojene odškodnine za škodo in se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna plačati le še znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od 6. 4. 2009 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.511,70 EUR od 6. 4. 2009 pa do plačila, to je do 18. 10. 2013. 10. Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke je sprejeta na podlagi določbe člena 353 ZPP, odločitev o spremembi izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi utemeljene pritožbe tožene stranke, pa je sprejeta na podlagi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišču druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek člena 165 ZPP). Tožeča stranka pa je dolžna toženi povrniti njene pritožbene stroške v priglašenem znesku 195,00 EUR, kar predstavlja njene stroške za sodno takso. Ta odločitev sodišča druge stopnje je sprejeta ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

Op. št. (1): Tako sklep VS RS II DoR 116/2014, sodba II Ips 719/2006 z dne 16. 6. 2008, sodba in sklep VS RS II Ips 594/2008 z dne 15. 12. 2006.