Jedro

Tožnik, čeprav kot sindikalni zaupnik ni bil nikoli razrešen, v času prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitve iz poslovnega razloga ni užival posebnega varstva pred odpovedjo, saj je sindikalna skupina, v kateri je bil sindikalni zaupnik, že pred leti prenehala obstajati oz. je v njej ostal le tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku podala tožena stranka, razveljavi. Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi obstoj tožnikovega delovnega razmerja za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2007 pri toženi stranki na delovnem mestu odgovorni organizator izobraževanja. V nadaljevanju je sodišče zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku osem dni tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja opravljanja dela pri toženi stranki do vrnitve na delo, mu za to obdobje priznati delovno dobo, odvesti vse davke in prispevke ter tožniku obračunati in plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi bil na delu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega neto nadomestila od vsakega plačilnega dneva v mesecu za pretekli mesec (I. točka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka).

V nadaljevanju je sodišče izdalo popravni sklep z dne 21. 2. 2012, s katerim je popravilo sodbo in navedlo, da se v uvodu sodbe datum zaključka glavne obravnave popravi in se pravilno glasi 12. 1. 2012 (namesto napačno navedeno 12. 1. 2010).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, ker je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki jih je navedel tožnik in sicer tako v delu predlaganih prič, kot tudi v delu predlaganih dokazov z izvedbo izvedenca ustrezne finančne stroke. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog za postavitev izvedenca finančno-ekonomske stroke, ki bi lahko pojasnil ekonomsko stanje tožene stranke. Tožnik je bil tudi več let trpinčen na delovnem mestu in s strani direktorice so mu bile večletno nameščeni različni razlogi za njegovo odpoved. Glede pravilnosti vročitve tako obvestila o nameravani odpovedi kot same odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče nekritično sledi navedbi tožene stranke, prav tako nekritično sledi priči A.A., ki naj bi po mnenju sodišča prve stopnje skladno izpovedal glede dejstev o vročitvi obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je podatke priredila za potrebe sodnega postopka. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je bil obstoj velike poslovne izgube izkazan 3. 11. 2009 na osnovi nepopolnih in nepreverjenih podatkov poslovanja v času do septembra 2009, pri čemer je poročila pripravila direktorica tožene stranke. Zanimivo je tudi, da je zakonita zastopnica vročitev opravila na način, da je že sama prejudicirala, da lahko pride do zapleta pri vročitvi, kar je bilo očitno prirejeno za ta postopek. Tudi vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2010 je bila s strani tožene stranke izvedena nezakonito, sodišče pri tem ni izvedlo predlaganih dokazov za zaslišanje predlagane priče – zakonske partnerice tožnika, kateri je bila na neprimeren način in še to izven časa določenega za vročanje poskušana vročitev pisanja namenjenega tožniku. Sindikat je podal negativno mnenje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sindikalni strani nasploh ni bila dana možnost s strani tožene stranke, da bi ta v skladu s 75. in 77. členom Kolektivne pogodbe za elektrogospodarstvo sploh lahko predhodno obravnaval poslovno stanje tožene stranke in se do njega opredelil. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz tožnika po izvedencu ekonomsko-finančne stroke, saj je tožena stranka navajala, da je šlo za ekonomske razloge za odpoved, pri tem pa je sodišče spregledalo, da je šlo za odpoved iz organizacijskega razloga, tožena stranka je tožniku podala odpoved zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je ukinila takoj po sprejemu reorganizacije z aneksom pravilnika o sistemizaciji delovnih mest. Napačna in protispisna je odločitev sodišča prve stopnje glede statusa sindikalnega poverjenika, ki ga je imel tožnik. Dejstvo je, da sindikalna skupina A. oziroma Sindikat A. ni prenehal obstajati, tako tudi ni prenehala obstajati funkcija tožnika ter njegova imuniteta skladno z določili 113. člena ZDR. Sodišče je poverilo celotno vero priči in sicer predsedniku Sindikata B. A.C., ki dejansko ni prepričljivo izpovedal glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika. A.C. je izpovedal, da je šlo za domnevno prenehanje sindikalne skupine A.. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj Sindikat A. nikoli ni prenehal obstajati. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so pritožbene navedbe glede vročitve obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljene in pravno neupoštevne že zaradi tega, ker pravilnost vročanj v predmetni zadevi ne more vplivati na zakonitost same odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mu ta zgolj na trenutek prenehanja delovnega razmerja. Redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delodajalec po pravilih pravdnega postopka, pri čemer sta direktorica in tožnik izpovedala, da je direktorica tožnika seznanila z vsebino obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu ga je tudi nameravala vročiti. A.A. je povedal tudi, da je direktorica tožniku pojasnila, kaj mu vroča. Glede trenutka izhoda, da naj bi dne 29. 3. 2011 tožnik imel vpisan službeni odhod, pa je tožena stranka pojasnila, da si je tožnik sam vpisoval odhode in prihode in da je podatke priredil. Glede vročitve same odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka primarno navaja, da gre v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto, ker tožnik predlaga zaslišanje svoje žene, čeprav tožnik navedenega dokaza ni predlagal, sicer pa so tudi pritožbene navedbe neresnične. Družba C. d.o.o. je ravnala pri vročanju v skladu z določili 144. člena ZPP. V obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je naveden ekonomski razlog (slabo finančno stanje in poslovanje toženca), v odpovedi pogodbe pa naj bi bil naveden organizacijski razlog. V skladu z 88. členom ZDR so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalcu tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji zaposlitve, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tako v odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je naveden enak razlog, zaradi negativnih poslovnih rezultatov (slabo finančno stanje in poslovanje) je tožena stranka sprejela sanacijski in gospodarski načrt za leto 2010 (potrjen s strani ustanovitelja), pri čemer je med sanacijskimi in varčevalnimi ukrepi predvideno tudi znižanje stroškov dela. Sanacijski program je bil sprejet dne 16. 3. 2010. Pritožbene navedbe o imenovanju direktorice so nedovoljena pritožbena novota, pri čemer je bila direktorica tožene stranke imenovana v nov mandat tudi zato, ker je izvedla potrebno reorganizacijo in sanacijo poslovanja tožene stranke. Glede mnenja sindikata v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka navaja, da z mnenjem z dne 8. 4. 2010 sindikat ni podal negativnega mnenja v postopku odpovedi pogodbe tožniku, pač pa je Sindikat B. dne 8. 4. 2010 podal mnenje k predlogu aneksa k pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. Sindikalna skupina A. ni imela statusa sindikata, kot to želi zmotno prikazati tožnik. To je potrdila tudi priča A.C.. Tožnik tudi ni imel statusa sindikalnega zaupnika, sicer pa je tožnik te navedbe podal prepozno, zato se posledično sodišče do njih ni bilo dolžno opredeljevati in izvajati dokazov. Vseeno pa tožena stranka navaja, da je navedba sodišča pravilna, da tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 23. 4. 2010 ni več opravljal funkcije sindikalnega zaupnika in tudi ta funkcija ni povezana z delovnopravno imuniteto. Priča A.C. je tudi pojasnil, da sindikalna skupina A. ni več obstajala, tako tožnika ni bilo mogoče razrešiti, zaradi česar je kot predsednik Sindikata B. zapisal ugotovitev, da sindikalna skupina ne obstaja več. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Po izvedenih dokazih s prečitanjem listinske dokumentacije v spisu, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.A., A.B., A.C. ter zakonite zastopnice tožene stranke B.B. ter tožnika je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ugotovitev, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu odgovorni organizator izobraževanja in poziv na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo.

Sodišče je zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi preveril poslovanje tožene stranke glede ekonomske upravičenosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer sodišče navedlo, da izvedba dokaza ni potrebna in da lahko odloči na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tožnik v pritožbi neizvedbo tega dokaza izpodbija in navaja, da je sodišče z navedenim storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje skladno z določili 213. člena ZPP ugotavljalo vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo in v svoji obrazložitvi pravilno navedlo, da v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga sodišče ugotavlja, da gre za odpoved iz poslovnega razloga v skladu s prvo alineo prvega odstavka 88. člena ZDR, ki kot razlog določa ekonomske, organizacijske, tehnološke, strukturne ali podobne razloge na strani delodajalca konkretno tožnika na delovnem mestu „odgovorni organizator izobraževanja“. Vsa tožnikova dela so prerazporedili na ostale zaposlene in sicer nekaj dela je prevzel ravnatelj, del je prevzela sama direktorica, del pa še referentka za študentske zadeve. Tožena stranka je tudi morala zmanjševati stroške glede na zahteve po pozitivnem poslovanju tožene stranke s strani ustanovitelja D. Ljubljana, pri čemer je zmanjševala tudi stroške za zaposlene. Ustanovitelj tožene stranke je dne 17. 3. 2010 potrdil sprejeti sanacijski program, tako da je direktorica tožene stranke dne 20. 4. 2010 sprejela sklep o sprejetju aneksa k pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, kar je pripeljalo do sprejetja sanacijskih ukrepov, med drugim tudi ukinitev delovnega mesta tožnika. Tako imenovanje izvedenca ekonomske stroke, ki bi lahko pojasnil le računovodski vidik poslovanja ne bi moglo pripeljati do drugačnega rezultata, saj je tožena stranka sprejela sanacijski program, ravno iz razloga, da bi se finančni rezultati izboljšali. Prav tako tudi ni pogoj za podajo odpovedi iz poslovnega razloga delavcu, da delodajalec posluje negativno, pri čemer zmanjšanje kadrovske zasedbe delodajalca pomeni tudi znižanje ostalih stroškov poslovanja. Pri tem je tožena stranka tožniku podala odpoved pravočasno.

Pritožba tudi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna iz razloga, ker sodišče ni izvedlo tudi zaslišanja predlagane zakonske partnerice tožnika v zvezi z nepravilnim načinom vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani družbe C. d.o.o.. Tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi neizvedbe predlaganega dokaza. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je navedeni pritožbeni očitek povsem neutemeljen, saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni predlagal za zaslišanje svoje žene v zvezi s postopkom vročanja podane odpovedi, nesporno pa tudi je, da je tožnik dejansko prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj jo nenazadnje tudi izpodbija v sodnem postopku. Njegovo izmikanje vročanju vseh pisanj delodajalca v postopku odpovedi pa tudi ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni vročila ne obvestila o nameravani odpovedi niti same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tako niti ni bilo dolžno zaslišati njegove žene, saj tožnik izvedbe navedenega dokaza ni niti predlagal, pa tudi sicer je ugotoviti, da je tožena stranka tožniku pravilno vročala tako obvestilo o nameravani odpovedi pogodbi o zaposlitvi kot tudi samo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da naj bi sodišče nekritično sledilo priči A.A. glede vročanja obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker po oceni tožnika njegova izpoved ni zanesljiva. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča ni zaslediti, da bi tožena stranka kakorkoli prirejala dokaze za potrebe predmetnega postopka. Pojasniti pa je tudi, da tudi sicer eventuelno napačna vročitev obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi pomenila, da je šlo za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Skladnost izpovedbe priče A.A. in direktorice prav tako ne pomeni, da gre za neko interesno povezavo med njima oziroma za strah priče pred njo, pač pa pomeni, da je bila vročitev obvestila opravljena tako, kot je zatrjevala tožena stranka med postopkom. Tako izpovedba priče A.A. kot predloženi listinski dokazi namreč izkazujejo identično dejansko stanje.

Pritožbene navedbe glede imenovanja direktorice so nedovoljena pritožbena novota, ki pa tudi same kot take nimajo povezave s predmetnim sporom. Zgolj ocena tožnika o nepravilnostih pri imenovanju direktorica v nov mandat ne morejo pomeniti, da direktorica ni bila pooblaščena in upravičena oseba za podajo odpovedi, pri čemer lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi lahko zakoniti zastopnik delodajalca, torej konkretno direktorica B.B., ki je bila tudi zadolžena s strani ustanovitelja, da je izvedla potrebno reorganizacijo, sanacijo poslovanja tožene stranke ter tudi zmanjšala stroške poslovanja.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče spregledalo, da je kot razlog v obvestilu o nameravani odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010 naveden drugačen razlog kot v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da zaradi poslovnih razlogov na strani delodajalca je prenehala potreba po delu na delovnem mestu „odgovorni organizator izobraževanja“, pri čemer je tožena stranka sprejela sanacijski program iz razloga ker je šlo za nepokrito izgubo iz preteklega leta in občuten upad prihodkov iz izvajanja izobraževanj in nezmožnost dodatne zmanjšanja fiksnih stroškov. Iz izpodbijane odpovedi z dne 23. 4. 2010 pa izhaja, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določilih 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 -103/2007 – ZDR), kar pa je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (vse poslovni razlog). Torej ne gre za razločna razloga v obvestilu in odpovedi.

Tožnik v pritožbi navaja, da naj bi sindikat pri obravnavanju sprememb Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest oziroma reorganizaciji tožene stranke podal negativno mnenje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, kar pa naj bi sodišče prve stopnje napačno tolmačilo. Iz listine, na katero se sklicuje tožnik z dne 8. 4. 2010, naslovljene na direktorico A., izhaja, da gre za „Mnenje sindikata o spremembi internega akta delodajalca“, kar je tudi izrecno navedeno v naslovu dopisa, pri čemer dejansko ne gre za mnenje, ki bi ga sindikat podal na zahtevo tožnika, ampak gre za mnenje glede spremembe Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Iz dopisa izhaja, da sindikat nasprotuje ukinjanju delovnih mest in zmanjšanju števila zaposlenih, vendar ne gre za konkretni spor oziroma konkretno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče je v postopku zaradi razjasnitve navedenega vprašanja zaslišalo tudi podpisnika navedenega dopisa A.C., ki je zaslišan kot priča pojasnil, da se je to mnenje nanašalo na obvestilo tožene stranke glede ukinjanja delovnih mest, ne pa na konkretno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot to navaja tožnik, pri čemer so tožniku tudi svetovali naj se obrne po pravno pomoč. Tudi direktorica je pojasnila, da tožnik ni zahteval od nje, da se o postopku odpovedi obvesti sindikat. Tožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog glede statusa sindikalnega zaupnika, pri čemer zatrjuje, da sindikalna skupina A. oziroma Sindikat A. ni nikoli prenehal obstajati, zaradi česar naj bi tožnik užival delovnopravno imuniteto, ki je določena za sindikalne zaupnike. ZDR v 113. členu ureja posebno varstvo pred odpovedjo predstavnikov delavcev in določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku (2. alinea 1. odstavek 113. člena ZDR) brez soglasja sindikata, če ravna v skladu s kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi in to za čas opravljanja funkcije in še eno leto po njenem prenehanju, kot to določa 2. odstavek 113. člena ZDR. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik navedbe glede svoje delovnopravne imunitete kot sindikalnega zaupnika v postopku pred sodiščem prve stopnje glede na določila 286. člena ZPP, navajal prepozno, tako da se sodišče prve stopnje ne bi bilo dolžno opredeljevati glede tega pravnega vprašanja. ZPP v 1. odstavku 286. člena namreč določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, ker tožnik ni navajal na prvem naroku za glavno obravnavo, pa tudi sicer ni navajal, da tega ni mogel brez svoje krivde navesti na prvem naroku, kar bi lahko uveljavljal, glede na določila 4. odstavka 286. člena ZPP. Spor s pooblaščencem odvetnikom pa ne more pomeniti, da tožnik ni mogel navajati navedenega na prvem naroku za glavno obravnavo. Razmerje tožnika in njegovega pravnega pooblaščenca je namreč njuno notranje razmerje, ki temelji na zaupanju. Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravljal funkcije sindikalnega zaupnika sindikalne skupine, prav tako pa ta zatrjevana funkcija ni povezana z delovnopravno imuniteto. V zvezi z navedenim vprašanjem je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo A.C., ki je sicer predsednik sindikata B. in član predsedstva Sindikata F.. Slovenije, ki je povedal, da je ob izločitvi dela delavcev iz B. v A., bilo sklenjeno, da zaradi zmanjšanja števila članov zaposleni v A. ostanejo del sindikata B. in da se pri toženi stranki oblikuje sindikalna skupina za delavce, ki so pri njej. Tako ima sindikat B. sedem sindikalnih podružnic, katerih predsedniki imajo kot zaupniki, glede na določila kolektivne pogodbe B. delovnopravno imuniteto, pri čemer pa drugi sindikalni aktivisti, ki so člani odborov posamezne podružnice nimajo delovnopravne imunitete. Sindikalna skupina tožene stranke je bila oblikovana kot sindikalna skupina podružnice Ljubljana Sindikata B.. Ob navedenem je priča tudi izpovedal, da so bila pravila sindikata javnega podjetja B. sprejeta že pred letom 1996 in še vedno veljalo. Tožnik je bil imenovan za sindikalnega zaupnika na sestanku članov zaposlenih, do razrešitve pa ni prišlo, ker skupina ni več obstajala in je v njej ostal samo še tožnik. Sindikalna skupina tožene stranke tudi nikoli ni bila samostojna podružnica in tudi tožnik v skladu s pravili sindikata nikoli ni užival delovnopravne imunitete, saj ni opravljal funkcije, ki bi mu to zagotavljala. V času od 2. 4. 2009 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 23. 4. 2010 je bil v sindikalni skupini samo on in bi torej bil lahko zaupnik le sam sebi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopa in sicer na podlagi 154. člena ZPP, tako da tožnik sam krije svoje stroške, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantne, saj mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe iz pritožbe, ki so določilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.