Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je tožnik utrpel le lahko telesno poškodbo kot posledico toženčevega udarca v področje levega očesa in zaradi česar je med zdravljenjem trpel le lahke telesne bolečine 10 dni, ni utemeljevalo višje odškodnine iz naslova uveljavljene oblike škode. Tako ne okoliščine primera in ne primerjalni primeri ne dajejo prav nobene podlage za zvišanje obravnavane odškodnine, kar pomeni, da materialno pravo ni bilo kršeno na škodo tožnika.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 350.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi ter mu povrniti tudi stroške postopka, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.
Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in sicer tako, da je dosojeno odškodnino znižalo na 100.000,00 SIT skupaj, medtem ko je višji tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožniku prizna zahtevana odškodnina. V reviziji zatrjuje, da v bolniškem staležu res ni bil dolgo, da pa je bil poškodovan na vitalnem delu telesa, ki je za telesne bolečine še posebej občutljiv ter da je zato odškodnina 100.000,00 SIT za telesne bolečine prenizka. Izvedenčevo mnenje o tem, da v bodoče ni pričakovati več telesnih bolečin, je razumeti tako, da teh bolečin ne bo imel od podaje mnenja dalje in ne, da jih je imel le v času bolniškega stanja.
Na revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija ni utemeljena.
V reviziji se uveljavlja zmotna uporaba materialnega prava. Ta naj bi bila zagrešena zato, ker da je sodišče druge stopnje priznalo tožniku prenizko odškodnino za telesne bolečine, ki jo je na podlagi določb 1. in 2. odstavka 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) določilo v višini 100.000,00 SIT.
V prvem odstavku 200. člena ZOR je določeno, da sodišče prizna za telesne bolečine pravično denarno odškodnino, če spozna, da to okoliščine primera opravičujejo. Pri odmeri odškodnine - tako določa 2. odstavek istega člena - mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine tožniku za telesne bolečine pravilno uporabilo določbi 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR in ocenjuje, da je tožniku priznana odškodnina za telesne bolečine v višini 100.000,00 SIT pravična denarna odškodnina. Namreč ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je tožnik utrpel le lahko telesno poškodbo kot posledico toženčevega udarca v področje levega očesa in zaradi česar je med zdravljenjem trpel le lahke telesne bolečine 10 dni, ni utemeljevalo višje odškodnine iz naslova uveljavljene oblike škode. Tako ne okoliščine primera in ne primerjalni primeri ne dajejo prav nobene podlage za zvišanje obravnavane odškodnine, kar pomeni, da materialno pravo ni bilo kršeno na škodo tožnika. Zato tožnikova revizija iz razlogov, ki jih je uveljavljal ni utemeljena.
V okviru uradnega preizkusa sodbe sodišča druge stopnje revizijsko sodišče ni ugotovilo kakšnih kršitev, ki bi jih moglo upoštevati po uradni dolžnosti v okviru določila 386. člena ZPP. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).