Od 26. 4. 2023, ko se je pričela uporabljati spremenjena ureditev po ZOdv-G, je odvetnik upravičen do polnega (in ne več zgolj polovičnega) plačila za svoje delo tudi v zadevah zastopanja stranke po uradni dolžnosti in v zadevah brezplačne pravne pomoči.
Ker toženka z izpodbijanim sklepom o priglašenih odvetniških stroških ni odločila na podlagi predpisa, veljavnega v času odločanja toženke (17. 9. 2024), temveč je samovoljno (brez pravne podlage) podaljšala uporabo prej veljavne ureditve preko 6-mesečnega roka iz 3. člena ZOdv-G, je zmotno uporabila materialno pravo.
I.Tožbi se ugodi, II. točka izreka sklepa Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 505/2020 z dne 17. 9. 2024 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom tožnici kot izvajalki brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) odmeril nagrado in stroške za opravljene storitve BPP na podlagi odločbe toženke št. Bpp 505/2020 z dne 12. 10. 2020 v skupni višini 2.770,47 EUR (I. točka izreka), višji zahtevek pa je zavrnil (II. točka izreka). Odločil je še, da se priznani znesek stroškov izplača iz proračunskih sredstev sodišča in nakaže na tožničin transakcijski račun v roku 30 dni po prejemu računa (III. točka izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnica z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 505/2020 z dne 12. 10. 2020 določena za izvajanje BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na I. stopnji v pravdnem postopku v skladu z napotitvenim sklepom Okrajnega sodišča v Krškem št. D 65/2020 z dne 17. 8. 2020, in sicer od 7. 10. 2020 do prejema odločbe, s katero se postopek na I. stopnji zaključi. Tožnica je 9. 9. 2024 toženki pravočasno vrnila izpolnjeno napotnico s stroškovnikom za odmero nagrade za opravljene storitve in pripadajočih stroškov. Toženka je pri odmeri nagrade upoštevala šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), drugi odstavek 12. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) in sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije III U 244/2020 z dne 14. 12. 2022. Nagrado za priglašene storitve, opravljene do 26. 4. 2023, je obračunala po OT, veljavni v času, ko je tožnica storitve opravila. Za delo, opravljeno po 26. 4. 2023, pa je toženka nagrado in pripadajoče stroške odmerila ob upoštevanju Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 130/22, v nadaljevanju ZOdv-G), ki je začel veljati 26. 10. 2023, v celoti pa se uporablja od 26. 4. 2023. Tožnici je za opravljene storitve BPP odmerila nagrado v višini, ki je po posameznih postavkah razvidna iz tabele na strani 4 izpodbijanega sklepa. Za storitve, opravljene do 26. 4. 2023, je na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv odmerila nagrado v višini polovice zneska, ki bi sicer tožnici pripadal po OT (tj. polovico od priznanih 3430 točk, torej 1715 točk). Za storitve, opravljene po 26. 4. 2023, pa je tožnici priznala nagrado v polni višini (tj. 1930 točk). Stroškov, ki so bili priglašeni v nasprotju z OT in ZOdv, toženka ni priznala, zato je višji tožničin zahtevek zavrnila. Tožnici je toženka priznala še priglašene izdatke iz naslova kilometrine v skupni višini 47, 82 EUR, pavšalne materialne stroške v znesku 36,06 EUR ter 22 % DDV. Skupni znesek odmerjene nagrade tožnici tako znaša 2.770,47 EUR.
3.Tožnica s tožbo izpodbija zavrnilni del sklepa toženke, in sicer samo v delu, ki se nanaša na nepriznanih 1742,15 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in DDV znaša 1.275,25 EUR. Tožnica navaja, da ne vlaga tožbe zaradi tega, ker toženka posameznih priglašenih stroškov ni priznala, temveč le zato, ker je bila nagrada za storitve, opravljene do 25. 4. 2023, zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neutemeljenega znižanja nagrade za 50 % po petem odstavku 17. člena ZOdv, ki je veljal v času oprave storitev) v tem delu odmerjena prenizko. Kot navaja, ni pomembno, kdaj je bila storitev opravljena, temveč kdaj je bil postopek končan oziroma kdaj so bili stroški priglašeni. Pri tem se sklicuje na mnenje Ministrstva za pravosodje, Direktorata za zakonodajo, z dne 21. 12. 2022, iz katerega izhaja, da je za uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odločilno, kdaj odvetnik na sodišče priglasi stroške (vloži stroškovnik), na podlagi česar sodišče odloča o odmeri stroškov za odvetniške storitve. Tožnica navaja, da je stroške toženki priglasila 9. 9. 2024, zato bi morala ta odločiti po spremenjenem petem odstavku 17. člena ZOdv. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.770,47 EUR nadomesti z zneskom 4.045,72 EUR, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.
4.Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis.
5.Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.
6.Tožba je utemeljena.
7.Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po OT, in v obsegu dodeljene BPP. Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. Po petem odstavku 17. člena ZOdv, veljavnem do sprejetja ZOdv-G, je bil odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. S sprejetjem ZOdv-G, ki je začel veljati 26. 10. 2022, na podlagi 3. člena ZOdv-G pa se uporablja od 26. 4. 2023, je bila uveljavljena izenačitev plačila odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, in odvetnika, ki izvaja storitve BPP, s plačilom odvetnika, ki deluje na trgu, in sicer tako, da je od dne uporabe spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odvetnik za opravljene storitve namesto do polovice zneska upravičen do celotnega zneska po OT.
8.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnica z odločbo toženke določena za izvajanje BPP, ki jo je bila deležnaA. A.. Med strankama tudi nista sporna narava in obseg storitev, ki jih je za upravičenko v pravdnem postopku opravila tožnica. Nadalje ni sporno, da je tožnica toženki 9. 9. 2024 pravočasno predložila napotnico s stroškovnikom in dokazili o opravljenih storitvah. Nekatere storitve, ki jih je tožnica zajela v stroškovniku, so bile opravljene pred začetkom uporabe spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv, tj. pred 26. 4. 2023, nekatere pa po 26. 4. 2023.
9.V upravnem sporu pa ostaja sporno, ali je toženka tožnici za storitve, ki so bile opravljene pred 26. 4. 2023, priglašene pa s stroškovnikom 9. 9. 2024, utemeljeno priznala nagrado v višini polovice zneska, ki bi ji pripadal po OT. Tožnica namreč meni, da bi morala toženka tudi pri odmeri nagrade za storitve, opravljene pred 26. 4. 2023, uporabiti spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv in ji priznati nagrado v celotnem znesku po OT.
10.Sodišče pritrjuje tožnici, da je od 26. 4. 2023, ko se je pričela uporabljati spremenjena ureditev po ZOdv-G, odvetnik upravičen do polnega (in ne več zgolj polovičnega) plačila za svoje delo tudi v zadevah zastopanja stranke po uradni dolžnosti in v zadevah brezplačne pravne pomoči. V skladu z načelom zakonitosti iz prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je upravni organ pri odločanju v upravnih zadevah vezan na zakone, podzakonske predpise, predpise lokalnih skupnosti in splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. V sodni praksi,
ki jo podpira tudi teorija,
se je ustalilo stališče, da mora upravni organ praviloma uporabiti tisti predpis, ki velja v trenutku izdaje prvostopenjske odločbe. Odstop od tega pravila je izjemoma mogoč, če to terja varstvo pravic strank, ali če to izhaja že iz samega predpisa. Ko je toženka odločala o tožničini zahtevi za povračilo odvetniških stroškov in izdala izpodbijani sklep z dne 17. 9. 2024, je že veljala novela ZOdv-G in se je tudi že začela uporabljati. ZOdv-G pa ne vsebuje prehodne določbe, ki bi določala, da se za plačilo odvetniških storitev, ki so bile opravljene v okviru BPP pred uveljavitvijo ZOdv-G, še naprej uporablja prej veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv. V drugem odstavku 3. člena prehodne določbe ZOdv-G je določeno zgolj to, da se prej veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv uporablja še 6 mesecev od uveljavitve te novele, tj. do 26. 4. 2023. To pomeni, da se od navedenega datuma dalje pri odločanju o povračilu odvetniških stroškov v okviru BPP v vseh primerih lahko uporabi le spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je ukinil polovično plačilo odvetniških storitev.
Razlaga toženke, po kateri je za upoštevanje spremenjene ureditve po ZOdv-G odločilno, kdaj so bile odvetniške storitve opravljene, bi pomenila, da bi se prej veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv uporabljal vse dokler bi odvetniki priglašali odvetniške stroške za storitve BPP, ki so bile opravljene pred 26. 4. 2023. To pa bi izničilo smisel časovne zamejitve uporabe prej veljavne ureditve na 6 mesecev po sprejetju ZOdv-G.
Ker toženka z izpodbijanim sklepom o priglašenih odvetniških stroških ni odločila na podlagi predpisa, veljavnega v času odločanja toženke (17. 9. 2024), temveč je samovoljno (brez pravne podlage) podaljšala uporabo prej veljavne ureditve preko 6-mesečnega roka iz 3. člena ZOdv-G, je zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), na katerega ni vezano. Upravni spor je primarno namenjen sodni kontroli zakonitosti aktov uprave, upravno sodišče pa o upravni stvari samo odloča le, če tako določa zakon, ali če je to potrebno zaradi narave pravice ali zaradi varstva ustavne pravice (7. člen ZUS-1). Ti pogoji po presoji sodišča v tej zadevi niso izpolnjeni. Sodišče je tudi ocenilo, da bo o upravičenosti do celotne nagrade glede na podatke spisa lažje in hitreje odločila toženka (pristojni organ za BPP) in na podlagi 45. člena ZBPP tudi odredila izplačilo preostale polovice nagrade iz proračunskih sredstev.
Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno. Sporno je bilo le materialnopravno vprašanje pravilne uporabe spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv.
Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo. Tožnica (odvetniška družba) je sicer za zastopanje v upravnem sporu pooblastila odvetnika, vendar kot izhaja iz predloženega pooblastila je njen pooblaščenec B. B., ki je sicer kot odvetnik in njen zakoniti zastopnik zaposlen pri tožnici (in v AJPES ni samostojno vpisan kot odvetnik). Zgolj zaradi veljavnega pooblastila in samega zastopanja tožnica še ni upravičena do povračila stroškov zastopanja v višini, ki bi ji pripadala, če bi jo v postopku zastopal odvetnik. Povračilo namreč predpostavlja, da so stranki, ki uveljavlja povračilo od nasprotne stranke, (zahtevani) stroški (zaradi plačila pooblaščenca/odvetnika) dejansko tudi nastali. Ker je tožnico (ki je tudi sama odvetniška družba) v postopku zastopal pri njej zaposleni odvetnik, torej odvetnik, ki ga (že) plačuje iz naslova med njima obstoječega delovnega razmerja, navedena predpostavka ni izpolnjena. Zato je tožnica po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 15,00 EUR. Toženka mora navedeni znesek tožnici plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe. Po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika (OZ)).
Plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).
-------------------------------
1 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-304/01 z dne 20. 5. 2004, 10. točka obrazložitve, in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 223/2013 z dne 3. 6. 2015. Primerjaj tudi sodbi Upravnega sodišča I U 13/2022 z dne 7. 6. 2022 in I U 166/2009 z dne 30. 3. 2010.
2 Glej na primer Čebulj, J., v: Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Kerševan, E., in Kovač, P. (ur.), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, str. 101.
3
Tako Upravno sodišče že v sodbah II U 246/2023 z dne 25. 4. 2025 in I U 1067/2023 z dne 18. 8. 2025. Enako stališče je sprejelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sklepih Psp 53/2024 z dne 12. 6. 2024 in Pdp 342/2023 z dne 15. 6. 2023.