Jedro

Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v odnosu nadrejenosti, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi neposredno dotikanje spolnih organov s strani storilca, kateremu bila oškodovanka kot zdravniku med zdravstvenim pregledom zaupana v oskrbo, navedeni pa je to zlorabil.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojencu se naloži v plačilo sodne takse v znesku 700,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 3. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso ter plačilo nagrade in potrebnih izdatkov oškodovankine pooblaščenke. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24. 10. 2019 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve Ustave RS, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojencu izreče oprostilno sodbo oz. podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva trdi, da je obsojenec, po tem, ko se je seznanil z razlogi prvostopenjske sodbe ugotovil, da mu je bilo kršeno načelo nepristranskega sodnika, saj je prvostopenjsko sodišče vsa dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku interpretiralo v njegovo škodo in zavzelo nepotrebne vrednostne ocene obsojenca, pritožbeno sodišče pa je navedeni očitek zavrnilo iz strogo formalnih razlogov in na pritožbene očitke vsebinsko ni odgovorilo. Kršitev kazenskega zakona zahteva uveljavlja s trditvijo, da obsojencu očitano kaznivo dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj dokazni postopek ni potrdil, da je bil obsojenec oškodovanki nadrejen, kakor tudi ne spolne motiviranosti njegovega ravnanja. Kršitev kazenskega postopka pa zahteva uveljavlja s trditvijo, da sodbi nimata razlogov o tem, da je bilo obsojenčevo ravnanje usmerjeno v zadovoljevanje spolnega nagona. Po stališču zahteve je sodišče kršilo načelo in dubio pro reo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc in jo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Izpostavil je, da je prvostopenjsko sodišče v točki 11 sodbe obrazložilo, da ni bilo podlage za izločitev izvedenskega mnenja dr. Friedla in da je v pristojnosti sodišča, da vrednoti verodostojnost izvedenskega mnenja. Navaja, da bi morali vložniki pojasniti, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na pristranskost izvedenca v tolikšni meri, da bi bilo tudi sodišču mogoče pripisati pristranskost sojenja, kar iz zahteve ne izhaja, zato v tem delu ne presega uveljavljanega nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z očitkom, da dokazni postopek ni potrdil, da je bil obsojenec oškodovanki kakorkoli nadrejen, državni tožilec izpostavlja sodno prakso Vrhovnega sodišča, da je potrebno nadrejenost presojati po konkretnih okoliščinah posameznega primera. Po njegovi oceni je le-ta nedvomno podana v položaju, ko je bila še ne polnoletna oškodovanka povsem podrejena avtoriteti zdravnika, ki je terjal popolno podreditev vsem svojim „ukrepom“. Ocena sodišča, da je dokaz podan „na visoki stopnji verjetnosti“ ne pomeni kršitve, če je takšen dokaz sodišče upoštevalo skupaj z drugimi dokazi. Na uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja meri trditev, da obsojenec ni zadovoljeval svoje spolne potrebe. Odločitev nižjih sodišč ni arbitrarna, kot poskuša prikazati zahteva z napačnim povzemanjem sodne prakse.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so nanj odgovorili. Odgovor Vrhovnega državnega tožilca so ocenili kot pavšalen, trdijo, da se ni opredeli do vseh očitkov zahteve. Na kratko povzemajo poudarke zahteve in vztrajajo da je utemeljena.

B.-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

6. Zahteva trdi, da obsojenčevo ravnanje ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, saj po stališču vložnikov obsojenčevo ravnanje ni bilo usmerjeno v zadovoljenje spolnega nagona. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot zdravnik v zdravstvenem domu storil spolno dejanje na način, da je ob pregledu, šestnajstletne oškodovanke s prsti razmikal njene sramne ustnice in s tem zadovoljeval spolne potrebe. Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v odnosu nadrejenosti, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi neposredno dotikanje spolnih organov s strani storilca, v obravnavanem primeru pa je obsojenec razmikal oškodovankine sramne ustnice. Motiv storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja za obstoj le-tega ni ključen in bi bilo kaznivo dejanje podano tudi v primeru, če obsojenec ne bi ravnal z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona.1 V ravnanju obsojenca so tako podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, saj je bila oškodovanka obsojencu kot zdravniku med zdravstvenim pregledom zaupana v oskrbo, navedeni pa je to zlorabil na opisan način.

7. Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da prvostopenjska sodba nima razlogov o zakonskih znakih kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je obsojenec, ki je opravljal delo zdravnika, bil v odnosu do mladoletne pacientke nedvomno v nadrejenem položaju, saj mu je bila kot pacientka zaupana, torej je ravnal v vlogi zaupanja vrednega, pričakovano odgovornega in zrelega človeka, ki je izkoristil poseben nadrejen položaj nad osebo, ki jo je tekom predmetnega kazenskega postopka večkrat imenoval „otrok“ in je na podlagi svoje avtoritete in oškodovankinega zaupanja dosegel, da ji je med pregledom razmikal sramne ustnice in s tem zadovoljeval svoje spolne potrebe, pri čemer je eno od najbolj značilnih spolnih dejanj prav dotikanje spolovila oškodovanke. Zapisalo je še, da je s tem prešel mejo kogentno zapovedanega v polju tiho zapovedanih določil zdravstvene zakonodaje. S tem je navedlo določne in obsežne razloge o vseh zakonskih znakih kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, to je da je obsojenec spolno dejanje izvršil na način, tako da je zlorabil položaj oziroma zdravniški pregled. Tako očitana kršitev po 11. točki 371. člena ZKP ni podana. Z zatrjevanjem, da dokazni postopek ni potrdil, da je obsojenec izvršil navedeno kaznivo dejanje, saj je opravljal le svoj poklic v skladu s predpisanimi postopki, v odnosu do oškodovanke ni bil v nadrejenem položaju in da njegovo ravnanje ni bilo spolno motivirano, zahteva nedovoljeno nasprotuje v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Dalje zahteva trdi, da je bila obsojencu kršena pravica iz 23. člena Ustave RS, da o je njegovih pravicah odloča nepristranski sodnik, kar je obsojenec ugotovil šele, ko je prejel prvostopenjsko sodbo. Po stališču zahteve je prvostopenjsko sodišče vsakič, ko se mu je postavil dvom v odločilnem dejstvu, to interpretiralo v njegovo škodo. Tako naj bi ravnalo iz razloga, ker iz spisa ni izločilo izvedenskega mnenja izvedenca psihološke stroke dr. Aleša Friedla, pri čemer pa so izvedenčeve ugotovitve vplivale na miselni proces sodnikov. V tem delu zahteva ostaja zgolj na ravni splošnega zatrjevanja, zato je ni mogoče preiskusiti. Tako ne obrazloži, iz katerega razloga bi bilo potrebno izvedensko mnenje iz spisa izločiti, niti ne predstavi vsebine mnenja, ki naj bi vplivalo na odločitev sodišča, prav tako ne navede, katera dejstva je sodišče interpretiralo v škodo obsojenca. Po zatrjevanju zahteve je pritožbeno sodišče vtis nepristranskosti sojenja še dodatno utrdilo s tem, da ni odgovorilo na pritožbene ugovore da je bilo izvedensko mnenje kljub formalnemu neupoštevanju vendarle vključeno v miselni proces pri odločanju. Tudi te trditve, vsebinsko ne konkretizira, prav tako tega ni obrazložil v pritožbi. Ustaljena sodna praksa je, da se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do neobrazloženih in očitno neutemeljenih pritožbenih navedb2. Kot takšne je šteti pritožbene navedbe, da je bilo izvedensko mnenje „vključeno v miselni proces pri odločanju“, ne da bi obrazložili, v čem naj bi se to manifestiralo. Pritožbeno sodišče je sicer na pritožbeno grajo, da bi bilo potrebno izvedensko mnenje izločiti iz spisa odgovorilo in pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da v določbah Zakona o kazenskem postopku ni podlage za zahtevano izločitev izvedenskega mnenja, pri čemer iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da tega izvedenskega mnenja sodišče ni upoštevalo zaradi metode testiranja, ki jo je uporabil ta izvedenec. Zahteva še trdi, da je pritožbeno sodišče z „zavrnitvijo iz strogo formalnih razlogov, sklicujoč se na določila ZKP“ dodatno ustvarilo vtis o pristranskosti sojenja. Kako naj bi bila s tem kršena Ustava, zahteva ne obrazloži. V nadaljevanju povzema izhodišča za presojo nepristranskosti sojenja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-149/99, vendar teh izhodišč ne naveže na konkretno zadevo in tako ne konkretizira očitka kršitve 23. člena Ustave RS na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

9. Po stališču zahteve sta nižji sodišči namesto iz domneve nedolžnosti, izhajali iz domneve obsojenčeve krivde in s tem kršili načelo in dubio pro reo. Zatrjevano kršitev utemeljuje z dvema zapisoma prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi sodbe. Prvostopenjsko sodišče je v točki 26 sodbe dejansko zapisalo, kot povzema zahteva, da je „brez posebnih zadržkov verjelo prav oškodovankini izpovedbi“. Navedeni zapis niti sam po sebi, zlasti pa ne ob upoštevanju celotne argumentacije v navedeni in v nadaljnjih točkah obrazložitve sodbe, ne daje podlage za trditev o kršitvi načela v dvomu v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da izpovedbi oškodovanke verjame iz razloga, ker je o bistvu očitkov, naslovljenih na obsojenca, od takrat, ko se je prvič zaupala prijateljici, pa vse do izpovedbe na neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi, izpovedovala enako. Verodostojnost oškodovankine izpovedbe je, kot je poudarilo tudi pritožbeno sodišče, gradilo še na zaključkih izvedenca psihiatra dr. Jožefa Kocipra in psihologinje dr. Sanje Šešok, ki sta izključila možnost, da bi oškodovanka glede na svoje osebnostne značilnosti pregled napačno razumela oziroma o njem izpovedala izkrivljeno. Tako se tudi očitek pritožbenemu sodišču, da se do navedene pritožbene graje ni opredelilo, izkaže kot neutemeljen.

10. Prvostopenjsko sodišče je v točki 80 obrazložitve podalo strnjeno dokazno oceno, v kateri je obrazložilo, na podlagi katerih, v postopku izvedenih dokazov, ne more slediti obsojenčevemu zagovoru, da kaznivega dejanja ni storil. Pri tem je dejansko zapisalo tudi besede, ki jih citira zahteva, „ a je na visoki stopnji verjetnosti zavzeti stališče“. Vendar zahteva navedeni zapis interpretira povsem iztrgano iz konteksta. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je izpovedba oškodovanke potrjena z zaznavami njenega očeta, prijateljice, psihoterapevtke in sodne izvedenke, v nadaljevanju pa zapisalo da je „brez dvoma in na visoki stopnji verjetnosti zavzeti stališče, da je obtoženemu zdravniku storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1 popolnoma dokazana“. Sodišče je tako v istem stavku dvakrat uporabilo izraza, iz katerih izhaja, da je dokazni zaključek sprejelo z gotovostjo, to je „brez dvoma“ in „popolnoma dokazana“. Že pritožbeno sodišče je na vsebinsko enako grajo odgovorilo, da ni mogoče pritrditi tolmačenju obsojenčeve obrambe, da prvostopenjsko sodišče obsodilne sodbe ni gradilo na dokaznem standardu gotovosti. Pri tem je povzelo, v katerih dokazih je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za gotov zaključek o tem, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje. Ob tem je poleg izvedenskih mnenj psihiatrične stroke za oškodovanko in obsojenca je izpostavilo tudi mnenje izvedenca za družinsko medicino dr. Gradiška in obsojenčev zagovor, v katerem je priznal, da je oškodovanki sam slekel spodnjice. Tako tudi očitana kršitev 395. člena ZKP ni podana.

11. V nadaljevanju zahteva citira nekatere zapise iz sodbe I Ips 53384/2014, v kateri je Vrhovno sodišče sicer ugotovilo kršitev načela in dubio pro reo. Vendar zgolj s povzemanjem zapisov navedene sodbe, brez navezave na konkretne, v tem postopku izvedene dokaze in obrazložitve, zakaj ti dokazi ne zadoščajo za gotov zaključek, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, ki ga je bil spoznan za krivega, zahteva ne preseže uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zato ne more uspešno utemeljiti zatrjevane kršitve 23. člena Ustave RS.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, deloma pa je zahteva vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, kot so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje, je obsojencu, ob upoštevanju Tarifnih številk 7113, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo plačilo sodne takse v znesku 700,00 EUR.

1 Primerjaj tudi sodbo I Ips 13370/2010 z dne 11. 1. 2018. 2 Primerjaj sodbo I Ips 500/2008