Jedro

Ugotavljanje obsega skupnega premoženja razvezanih zakoncev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da so prihranki v višini 25.000,00 DEM skupno premoženje pravdnih strank, nastalo z delom v času trajanja njune zakonske zveze ter zahtevek, po katerem naj bi toženec bil dolžan tožnici plačati polovico tega zneska v tolarski vrednosti na dan vložitve tožbe.

Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke, da osebna avtomobila znamke Ford in Zastava 101 nista skupno premoženje pravdnih strank, in da se garažni boks št. 51 k.o... ne more upoštevati kot skupno premoženje, ker je zanj sklenjeno najemno razmerje. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice, potrdilo. Toženčevi pritožbi pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o nasprotni tožbi, kolikor se ta nanaša na osebni avto Zastava 101 in garažni boks št. 51 k.o... razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica glede odločitve o njenem tožbenem zahtevku. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, ali pa z razveljavitvijo odločitve sodišč druge in prve stopnje v navedenem obsegu ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču revizije se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), ker je po eni strani ugotovljeno, da je tožnici treba verjeti, da sta pravdni stranki kot zakonca imeli prihranke, po drugi strani pa, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so prihranki v zatrjevanem znesku 25.000,00 DEM dejansko obstajali. Sicer pa je tako razlogovanje v popolnem nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, ki se nanašajo na finančne zmožnosti pravdnih strank. Nesporno dejstvo o nizkih dohodkih in velikih investicijah med skupnim življenjem pravdnih strank in o obstoju večjih vsot gotovine že pred razpadom zakonske zveze, potrjuje tožničine navedbe, ne pa sklepanje izpodbijane sodbe o neobstoju prihrankov. Ni obrazložena odločitev sodišča o tem, zakaj ne verjame tožnici, ki je na lastne oči videla prihranjeni denar in ga celo preštela. Tudi otroci so vedeli, da imata starša prihranke. K blagostanju družine sta pravdni stranki prispevali tako, da sta se ukvarjali z dodatnimi deli ter tako pridobivali skupno premoženje.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Med skupno premoženje zakoncev, pridobljeno z delom v zakonski zvezi (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) spadajo tudi skupni prihranki, ki obstoje v času razveze zakonske zveze. V tožbi zatrjevani denarni znesek bi, če bi res obstajal, predstavljal skupno premoženje pravdnih strank. Takšno je tudi pravno izhodišče izpodbijane sodbe. Od tu naprej pa gre za dejansko presojo o tem, ali je zatrjevani denarni prihranek res obstajal. Na nižjih stopnjah izvedena dokazna ocena ni omogočila sklepanja, ki bi potrdilo tožničine navedbe in njeno izpoved o obstoju prihranka. Ker pa gre za dejansko presojo, ta glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizijsko niti ni izpodbojna.

Uvrstitev revizije le v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskih ugotovitev je neposredna posledica ocene, da izpodbijani sodbi (in sodbi sodišča prve stopnje) ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta očitek je obrazložen s tezo, da izpodbijana sodba "po eni strani šteje, da sta pravdni stranki prihranke res imeli, po drugi strani pa ugotavlja, da glede na prihodke teh nista mogli imeti". Vendar pa je opisana interpretacija izpodbijanih sodbenih razlogov v nasprotju z njihovo resnično vsebino. Skromni dohodki pravdnih strank so sicer upoštevani, vendar pa je istočasno sprejeta ugotovitev, da sta bili, "upoštevaje njuno pridobljeno premoženje, v času trajanja zakonske zveze zelo varčni". To pa še ni vodilo do ugotovitve o obstoju prihrankov ob razpadu zakonske skupnosti. Stranki sta namreč varčevali denar za sprotno financiranje večjih investicij. Sodišče druge stopnje torej verjame tožnici, da so prihranki obstajali, vendar pa so bili sproti investirani. V tem okviru se je znašla tudi presoja verodostojnosti tožničine izpovedi o tem, da je "25.000,00 DEM dejansko obstojalo". Odklonitev verodostojnosti take izpovedi je torej ustrezno obrazložena, obrazložitev pa je mogoče preizkusiti. Zatrjevano nasprotje razlogov izpodbijane sodbe z vsebino izvedenih dokazov torej ni podano. Revizija s tem ponuja le drugačno presojo dejanskega stanja, pri čemer glede posameznih elementov dejanskih ugotovitev ponuja celo konkretno izpeljavo tožnici všečne dokazne ocene - predvsem glede toženčeve izpovedi o obširnih investicijah in nakupih.

Revizijske navedbe torej ne presegajo na revizijski stopnji nedovoljene graje dejanjskih ugotovitev. Ker revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni našlo kršitev, na katere mora po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).