Jedro

Zmotna uporaba materialnega prava ni obnovitveni razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.1.2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Upravne enote Piran z dne 23.12.2003. Z njim je bila na podlagi določbe 2. odstavka 267. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) zavržena njegova zahteva za obnovo postopka nacionalizacije, končanega z odločbo Skupščine občine X., Oddelka za gospodarstvo z dne 8.10.1973, s katero je bilo ugotovljeno, da so nepremičnine, last A., vpisane v vl. št. 190 k.o. ..., parc. št. 2078, prešle kot nacionalizirane v družbeno lastnino (1. točka izreka) ter se pri njih vknjiži družbena lastnina v uporabi Občine X. (2. točka izreka).

Tožnik opira predlog za obnovo postopka nacionalizacije na določbo 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, ker naj bi bilo predhodno vprašanje – njegovo (jugoslovansko) državljanstvo ob nacionalizaciji – s poznejšo odločbo Upravne enote Piran z dne 6.3.2003, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 6.10.2003, drugače rešeno, kot je bilo rešeno z odločbo o nacionalizaciji, in sicer da je ob nacionalizaciji imel jugoslovansko državljanstvo. Tako tožena stranka kot upravni organ prve stopnje sta presodila, da okoliščina, na katero tožnik opira predlog za obnovo postopka nacionalizacije, ni verjetno izkazana.

Sodišče prve stopnje pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Odločba o nacionalizaciji, v zvezi s katero se predlaga obnova postopka, je bila izdana na podlagi 3. odstavka 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48 in 63/48 – obvezna razlaga), po kateri je izgubil lastninsko pravico na nepremičninah jugoslovanski državljan, ki je prestopil v tuje državljanstvo. Odločba o nacionalizaciji torej ni bila izdana zato, ker tožnik ob nacionalizaciji naj bi ne bil jugoslovanski državljan, temveč zato, ker se je kot jugoslovanski državljan 9.4.1960 izselil iz države in prestopil v tuje državljanstvo. S poznejšo odločbo o državljanstvu (odločba Upravne enote Piran z dne 6.3.2003) pa se glede njegovega državljanstva ob nacionalizaciji ne ugotavlja nič drugače; obe odločbi glede njegovega jugoslovanskega državljanstva ob nacionalizaciji ugotavljata, da ga je imel. Tudi glede tožnikovega italijanskega državljanstva obe odločbi ugotavljata, da naj bi ga pridobil po izselitvi v Italijo, torej pred nacionalizacijo. Zato je pritrdilo presoji obeh upravnih organov, da tožnik okoliščino, na katero je oprl predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazal. Tožbeno navedbo, da je tožnik imel italijansko državljanstvo že od rojstva ter vanj ni prestopil, je zavrnilo kot nedovoljeno novoto (3. odstavek 14. člena ZUS), ki niti ni predmet obravnave.

Tožnik v reviziji (prej pritožbi), ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, navaja, da do nacionalizacije ne bi prišlo, če bi bilo že 8.10.1973 pravilno ugotovljeno, da je jugoslovanski državljan. Nacionalizacija na podlagi 7.a člena ZNZGP je bila mogoča le zoper tistega državljana Jugoslavije, ki je državljanstvo izgubil. To izhaja iz obvezne razlage tega člena ZNZGP, sprejete 17.7.1948, ki jo prilaga reviziji. Zato meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje omenjene obvezne razlage ni upoštevalo, zato je kršilo določbe 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in novo sojenje.

Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, po 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev (tako upravnega organa prve stopnje kot tožene stranke) o verjetni izkazanosti okoliščine, na katero se opira tožnikov predlog za obnovo postopka nacionalizacije, končanega z odločbo Skupščine občine X., Oddelka za gospodarstvo, z dne 8.10.1973. Z navedbami, da naj bi bilo vprašanje njegovega jugoslovanskega državljanstva ob nacionalizaciji s poznejšo odločbo Upravne enote Piran z dne 6.3.2003, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 6.10.2003, rešeno drugače, kot z odločbo o nacionalizaciji, uveljavlja tožnik obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Odločba o nacionalizaciji (odločba z dne 8.10.1973) je bila izdana na podlagi 3. odstavka 7.a člena ZNZGP, po kateri je jugoslovanski državljan, ki je prestopil v tuje državljanstvo, izgubil lastninsko pravico na nepremičninah v Federativni ljudski Republiki Jugoslaviji, ki so prešle v državno last. Iz podatkov upravnih spisov ter same odločbe o nacionalizaciji nedvoumno izhaja, da je bila ta izdana zato, ker se je tožnik 9.4.1960 kot jugoslovanski državljan izselil iz države in prestopil v tuje državljanstvo; torej ne iz razloga, ki ga zmotno navaja tožnik, da naj bi ne bil jugoslovanski državljan. Glede samega jugoslovanskega državljanstva ob nacionalizaciji njegovih nepremičnin omenjena odločba ne ugotavlja nič drugače, kot poznejša odločba (odločba z dne 6.3.2003), s katero tožnik utemeljuje verjetno izkazanost zatrjevanega obnovitvenega razloga. Iz njene obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik tudi ob nacionalizaciji njegovega nepremičnega premoženja jugoslovanski državljan. Zaključek sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da temeljita obe upravni odločbi na enaki (isti) dejanski ugotovitvi o tožnikovem jugoslovanskem državljanstvu ob nacionalizaciji, je zato po presoji vrhovnega sodišča pravilna. Zato je sodišče prve stopnje (tako kot že tožena stranka pred njim) pravilno presodilo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni verjetno izkazan ter da je bil tožnikov predlog za obnovo postopka nacionalizacije pravilno in utemeljeno zavržen na podlagi določbe 2. odstavka 267. člena ZUP.

Zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava v postopku odločanja o obnovi (7. a člena ZNZGP glede na obvezno razlago 3. člena istega zakona) na odločitev v zadevi ne vpliva. Obnova postopka namreč ni pravno sredstvo za presojo, ali je bila odločba o nacionalizaciji izdana zaradi napačno uporabljenega materialnega prava. Odpravo takih nepravilnosti je bilo tudi v času izdaje odločbe o nacionalizaciji mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo do njene pravnomočnosti. Če te nepravilnosti niso bile odpravljene in če tudi organ zaradi poteka določenega roka ne more s kakšnim izrednim pravnim sredstvom odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nezakonitosti (razen tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno povsem pravilne in zakonite odločbe.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni verjetno izkazan in tožnikovo tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUP pravilno in utemeljeno zavrnilo, tožniku ni uspelo dokazati, da bi bile v pritožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic storjene.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.