Jedro

Ko gre za spor o obsegu zapuščine med dediči in tretjimi osebami, ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Določilo 212 člena 212-1 ZD se namreč nanaša samo na primer, ko je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino ali ne. Tretja oseba lahko svoj zahtevek uveljavi samo v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnjeje s sklepom o dedovanju ugotovilo, da spada v zapuščino po pok. F.L. osebni avto Ford Fiesta do ene polovice, stanovanjska hiša na parc. št. 2132 k.o. T. in pravica brezplačnega uživanja parc. 772/23 k.o. T. ter pravice iz lastninskega certifikata v vrednosti 400.000,00 SIT in da to premoženje dedujeta zap. vdova in zap. sin vsak do ene polovice, po sklenjenem dednem dogovoru dne 8.4.1994 pa dediča prevzameta nepremično premoženje vsak do ene polovice, osebni avto in pravice iz lastninskega certifikata pa prevzame v celoti zap. sin.

Proti temu sklepu je vložil pritožbo izločitveni upnik D. P. iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je že na zapuščinski obravnavi zahteval izločitev dela nepremičnega premoženja, ki ne spada v zapuščino pok. F.L. Nepremičnine, ki so predmet zapuščine, je zapustnik pridobil v času trajanja zakonske zveze s prvo ženo N.L. Njena hči E. je z njunim dovoljenjem v letih 1960 do 1967, skupaj s prvim možem in kasneje z drugim možem izločitvenim upnikom, izdelala celotno prvo nadstropje hiše ter ga ves čas tudi uporabljala. Po smrti matere ji je zapustnik na tem delu hiše priznaval lastninsko pravico, deloma iz naslova dedne pravice po pokojni materi, deloma zaradi originarnega načina pridobitve lastninske pravice s prezidavo in dozidavo, čeprav priznanje formalno ni bilo urejeno z ustrezno pogodbo. Zap. pastorka E.G. je umrla 1989, njena družina pa še sedaj živi v stanovanju v prvem nadstropju hiše. Dediča njegovega zahtevka nista priznala zato bi moralo sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekiniti in ga napotiti na pravdo, da dokaže, da sporni del nepremičnega premoženja ne spada v zapuščino.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje mora pritrditi navedbam pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasniti, zakaj ni obravnavalo izločitvenega zahtevka upnika v tem postopku oziroma zakaj ni prekinilo postopka in upnika napotilo na pravdo. Gre za pomanjkljivost sklepa, ki pa po mnenju sodišča druge stopnje ne pomeni bistvene kršitve določb postopka po 13. točki drugega odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku -v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD.

Izločitveni upnik je v tem zapuščinskem postopku tretja oseba. Svoje pravice do dela nepremičnega premoženja, ki je vpisano na zapustnika, ne izvaja iz dedovanja po zapustniku, temveč iz dedovanja svoje žene (zap. pastorke iz prve zakonske zveze) po njeni materi (zapustnikovi prvi ženi) ter delno tudi iz originarnega načina pridobitve lastnine z gradnjo. V primerih, ko gre za spor o obsegu zapuščine med dediči zapustnika na eni strani in tretjimi osebami na drugi strani, ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Določilo 1. točke 212. člena ZD se namreč nanaša samo na primer, ko je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino ali ne. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ravnalo, ko je zapuščinski postopek zaključilo in izdalo sklep o dedovanju, ne glede na izločitveni zahtevek pritožnika. Napako je storilo le, ker v sklepu ni pojasnilo, da lahko izločitveni upnik svoj zahtevek uveljavi le v pravdi.

Sodišče druge stopnje je po ugotovitvi, da ni podan noben zatrjevani pritožbeni razlog in da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba izločitvenega upnika pa neutemeljena, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).