Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo drugače, kot je bil postavljen tožbeni zahtevek tožnika v tem individualnem delovnem sporu. O čem je sodišče odločilo in na kakšni podlagi je prišlo do zneskov, katere je naložilo v plačilo toženi stranki, se ne da preizkusiti.

Plača je vedno obračunana v bruto znesku, od katerega je potrebno odvesti davke in prispevke, ki se odvedejo na dan plačila po takrat veljavnih prispevnih stopnjah. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo neto zneske, zato materialnopravno ni pravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati neto plače v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati neizplačani dodatek za izredne in nočne prevoze za obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 4. 2009 in od 1. 11. 2009 do 28. 2. 2011, v višini 4.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 534,00 EUR v 8 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev te obveznosti do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka v celoti, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke, ki jih priglaša. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče v točkah I in II izreka sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik v tožbenem zahtevku ni specificiral zneskov, katerih izplačilo je zahteval, temveč je zahteval neizplačani del plače v višini, ki bi jo v navedenih obdobjih prejemal obračunano od osnovne bruto plače ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih plač. Tožeča stranka v tožbenem zahtevku ni navedla zneskov, ki naj bi jih v posameznih mesecih dolgovala tožena stranka in ni navedla svojega zahtevka, na kar je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo. Sodišče tožeče stranke k specifikaciji tožbenega zahtevka tekom postopka ni pozvalo, temveč je samo določilo zneske, ki naj bi jih tožena stranka dolgovala, pri čemer je prekoračilo tožbeni zahtevek. V sodbi tudi ni obrazloženo, na podlagi česa je tožeči stranki prisodilo 10.668,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki jih tožnik v tožbenem zahtevku ni določno opredelil in jih je sodišče določilo samo. Sodba nima razlogov o tem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tožbeni zahtevek prekoračilo tudi z določitvijo dospelosti posameznih mesečnih plač. Tožnik v tožbenem zahtevku ni navedel datumov. V 11. členu pogodbe o zaposlitvi pa je določeno, da se delavcu izplačuje plača do 25. dne v mesecu. Iz plačilnih list je razvidno, da je tožena stranka tožeči stranki plače izplačevala v različnih mesecih na različne datume. Sodišče bi moralo tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati naj opredeli, od katerih datumov zahteva plačilo obresti. Nasprotno pa je samo določilo začetek teka obresti, ne da bi dalo nasprotni stranki možnost, da se o tem izjavi. S tem je kršilo pravico tožene stranke do kontradiktornega postopka, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je odločilo, da mora tožena stranka plačati več, kot je tožeča stranka zahtevala. Sodišče je v II. točki izreka sodbe razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4.660,00 EUR neizplačanega dodatka za izredne in nočne prevoze, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj tožena stranka ne bi prerekala niti višine plačila za posamezni prevoz niti zatrjevanega števila 233 neplačanih prevozov. Takšna ocena je napačna, saj tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 16. 11. 2011 izrecno prerekala celoten zahtevek na plačilo iz naslova dodatkov za nočno vožnjo in izredne prevoze, kar zajema tako višino dodatkov kot tudi število neplačanih prevozov. Tako obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino odgovora na tožbo. Glede na navedeno je sodba obremenjena tudi s kršitvijo določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz nobenega od dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, pa ne izhaja utemeljenost zahtevka na plačilo dodatka za 233 prevozov, zato je tudi dejansko stanje v tem delu sodbe zmotno ugotovljeno, kar predstavlja kršitev po 2. točki 338. člena ZPP. Ker noben od dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne izkazuje utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo dodatka za 233 prevozov, je tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen. Sodišče je tožniku prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od izplačanih dodatkov in sicer od 19. 3. 2011 do plačila, kljub temu, da je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila dalje, s čemer je tožniku ponovno prisodilo nekaj drugega, od tega kar je zahteval in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče zagrešilo zatrjevane absolutno bistvene kršitve pravil postopka in sicer po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter pri odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče odločilo drugače, kot je bil postavljen tožbeni zahtevek tožnika v tem individualnem delovnem sporu. O čem je sodišče odločilo in na kakšni podlagi je prišlo do zneskov, katere je naložilo v plačilo toženi stranki, se ne da preizkusiti. V zvezi z zahtevkom za plačilo razlike v plači je potrebno poudariti, da je plača vedno obračunana v bruto znesku in da je potrebno od plače v bruto znesku odvesti davke in prispevke, ki se odvedejo na dan plačila po takrat veljavnih stopnjah. Zato odločitev sodišča, ki je odločalo v neto zneskih, tudi materialnopravno ne more biti pravilna, pri čemer pritožbeno sodišče prvenstveno poudarja, da se je sploh ne da preizkusiti.

Utemeljena je tudi pritožba v delu, v katerem je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo dodatka za izredne in nočne prevoze, saj ni mogoče preizkusiti, iz katerih razlogov in na kateri materialnopravni podlagi je sodišče temu delu tožbenega zahtevka ugodilo. Zmotno je stališče sodišča, da je zahtevek utemeljen iz razloga, ker naj bi bilo dokazno breme na strani tožene stranke. Res je, da je lahko na strani delodajalca dokazno breme, da je plačal dajatev iz delovnega razmerja, vendar je primarno potrebna trditev tožnika, kdaj in kaj je delal oziroma iz katerega naslova mu pripada določeno plačilo. Tožena stranka v tem delu utemeljeno očita tožbi nesklepčnost, saj zgolj navedba, da naj bi tožnik opravil 233 prevozov v določenem obdobju in da mu je tožena stranka za to dolžna plačati 4.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila dalje, ni sklepčen. Tožena stranka pa je število neplačanih prevozov prerekala, s tem ko je prerekala celoten zahtevek iz naslova dodatkov za nočno vožnjo in izredne prevoze.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, za kar je imelo podlago v določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti nesklepčnost tožbe, pri čemer bo moralo pozvati pooblaščenca tožeče stranke, ki mu ga je postavilo v okviru dodelitve brezplačne pravne pomoči, da to nesklepčnost ustrezno popravi, nato pa bo moralo odločati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, po izvedbi predlaganih dokazov.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, za kar je imelo podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.