Jedro

Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je z odločbo o prekršku gospodarsko družbo M. d.o.o. spoznal za odgovorno prekrška po petem odstavku 37. člena Zakona o cestah (ZCes-1). Za storjeni prekršek je prekrškovni organ storilki izrekel globo v višini 1.000,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilka dne 3. 4. 2013 vložila zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno ter ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Zahtevo utemeljuje z navedbo, da sodba nima razlogov, iz katerih bi izhajala ocena sodišča glede uveljavljanega ekskulpacijskega razloga iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, oziroma so ti razlogi povsem pavšalni. Po prepričanju vložnika gre za relevantna in konkretizirana zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je kršiteljica uspela dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njenih navodil in pravil, zato bi sodba morala vsebovati oceno navedb zahteve za sodno varstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška. Slednja je v izjavi z dne 30. 6. 2014 navedla, da se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti strinja.

B.

4. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (tako tudi v odločbi Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je direktor pravne osebe M. N. v svoji izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 8. 11. 2012 in v zahtevi za sodno varstvo z dne 3. 4. 2013 uveljavljal ekskulpacijski razlog iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, da je pri pravni osebi zaposleni voznik kršil navodila ali pravila storilke, ta pa je v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Pri njem zaposleni voznik G. B. je 28. 12. 2011 vozil tovorno vozilo, katerega največja dovoljena masa znaša 32 ton, po regionalni cesti iz Medvod proti Kranju. Pri tem ni upošteval prometnega znaka, ki določa prepoved prometa za tovorna vozila, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 tone (z dopolnilno tablo, ki dovoljuje izjemo za lokalni promet). S tem je storil prekršek. Pojasnil je, da je voznik s svojim ravnanjem kršil tudi pogodbo o zaposlitvi, saj ni spoštoval internega akta družbe - Pravilnika o izvajanju notranje kontrole (v nadaljevanju Pravilnik), v katerem so opredeljene zadolžitve voznikov in pravne osebe kot delodajalca. V skladu s Pravilnikom pravna oseba skrbi, da imajo vozniki možnost izvajati delovne naloge v skladu z zakonodajo, vodstveni organi pravne osebe pa jih pri tem nadzirajo. Zaradi kršitve je voznika vabil na razgovor in mu izrekel disciplinski ukrep. Poleg tega je voznik moral pred zaposlitvijo prestati preizkus, kjer je bil seznanjen s pozitivno zakonodajo, internimi pravili in predpisi. Vozniku je omogočil tudi redno usposabljanje, kjer je bil v celoti in podrobno seznanjen s predpisi, ki zadevajo področje njegovega dela. Navedel je še, da voznike neprenehoma opozarja na pomanjkljivosti, ki jih opaža pri njihovem delu, v zvezi z izvajanjem nadzora pa vodi posebno evidenco, v katero zapisuje svoje ugotovitve. K izjavi je priložil tudi listinska dokazila, in sicer organizacijski akt o ureditvi notranje kontrole, ki je del Pravilnika, izjavo voznika G. B. z dne 4. 5. 2011, da je seznanjen z vsebino internega akta, zapisnik o zagovoru delavca o ugotovljenih kršitvah pri delu z dne 5. 11. 2012, zapisnik o preizkusu novo zaposlenega voznika z dne 4. 5. 2011, potrdilo o opravljenem rednem usposabljanju voznikov z dne 16. 8. 2011, ter kopijo dela evidence izvajanja nadzora.

6. V svoji odločbi se je prekrškovni organ pavšalno opredelil do navedb glede razbremenilnega razloga. Navedel je, da razni izdani interni akti in pravilniki o izvajanju notranje kontrole ne pripomorejo k izognitvi odgovornosti pravne osebe za prekršek, ki ga stori voznik s sredstvi pravne osebe. Storilka je v zahtevi za sodno varstvo opozorila na pavšalne navedbe prekrškovnega organa ter navedbe ob sklicevanju na izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška ponovila. Okrajno sodišče je v svoji sodbi ugotovilo le, da pravna oseba ni predložila dokazov, s katerimi bi izkazala stopnjo gotovosti, da je imel voznik s tem, da je samovoljno uporabljal navedeno regionalno cesto, namen škodovati pravni osebi oziroma da je zavestno kršil pogodbo o zaposlitvi. Navedlo je, da okoliščine, da je bil voznik seznanjen z internim pravilnikom oziroma z veljavnimi predpisi glede uporabe javnih cest, pravne osebe ne opravičuje odgovornosti za storjeni prekršek, saj iz zahteve za sodno varstvo ni razvidno, kako konkretno je izvajala dolžno nadzorstvo nad voznikom B. Zato vrhovni državni tožilec meni, da sodišče ni presodilo vseh pravnorelevantnih navedb zahteve za sodno varstvo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča storilka s svojimi navedbami v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter zahtevi za sodno varstvo jasno in določno uveljavlja razbremenilni razlog iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, da je voznika seznanila s pravili cestnega prometa, vendar je ta kršil njena navodila in pogodbo o zaposlitvi, ko ni ravnal v skladu s Pravilnikom, ki narekuje upoštevanje veljavnih cestnoprometnih predpisov, in da je voznika ob ugotovljeni kršitvi tudi sankcionirala, za kar je predložila tudi listinske dokaze. Ker gre za bistvene navedbe, se je sodišče do njih dolžno opredeliti. Okrajno sodišče ni podalo konkretnih razlogov, zakaj ni sledilo storilkinim navedbam, da je do prekrška s strani voznika tovornega vozila prišlo zaradi kršenja navodil oziroma pravil storilke, ki pa je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Sodišče v obrazložitvi sodbe torej ni vsebinsko presodilo bistvenih pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek. Ocena sodišča je v tem delu povsem pavšalna in ni v skladu s standardom obrazloženosti sodbe, s katero sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo. Potrebno je še pojasniti, da kršiteljici s predloženimi dokazi ni potrebno s stopnjo gotovosti dokazati uveljavljanega ekskulpacijskega razloga; zadostuje, da predloženi dokazi izkazujejo določeno stopnjo verjetnosti.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekrških po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana. Navedena kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o katerih izmed odločb, vsebovanih v izreku(1). V konkretnem primeru gre za kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ki je podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe. To pa je presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe, saj je bila s tem storilki v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (drugi odstavek 155. člena ZP-1). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zato okrajno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določbe iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. C.

9. Vrhovno sodišče je zahtevi za sodno varstvo ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo sodišče vsebinsko opredelilo do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VS RS IV Ips 70/2013 z dne 9. 7. 2013.