Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavani pravdni zadevi je bilo med pravdnima strankama sporno, kdo je lastnik stanovanja v Kopru. Sodišče je ugotovilo, da je izključna lastnica stanovanja tožnica, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da mora stanovanje izprazniti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Med pravdnima strankama je bil tedaj v teku premoženjskopravni spor, v katerem je revizija kot izredno pravno sredstvo odvisna od vrednosti spornega predmeta (382. člen ZPP), ki jo mora tožnik navesti že v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedla, preizkus primernosti sporne vrednosti pa v času in pod pogoji iz 3. odstavka 40. člena ZPP tudi ni bil opravljen. Zato si pravdni stranki v tej pravdni zadevi pravice do izrednega pravnega sredstva na način, ki je določen v ZPP, nista zagotovili. Revizija tožene stranke zato ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo pa mora revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).
Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izključna lastnica stanovanja v Kopru, toženi stranki pa naložilo, da mora stanovanje izprazniti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 25.980 SIT.
Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je v pritožbi predlagala vrsto novih dokazov, za katere pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno menilo, da ne gre za pravno upoštevne novote. Toženi stranki bi moralo sodišče dati za izpraznitev stanovanja tudi rok, ki ne bi smel biti krajši kot 60 dni in ne daljši kot 90 dni. Upoštevati bi se tudi moralo, da sta imeli pravdni stranki pred sklenitvijo zakonske zveze vsaka svoje stanovanje. Tožeča stranka bi morala toženi stranki preskrbeti tudi najpotrebnejše prostore. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).
V revizijskem odgovoru je tožeča stranka navedla, da je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ter da revizija tožene stranke sploh ni dovoljena.
Revizija ni dovoljena.
V obravnavani pravdni zadevi je bilo med pravdnima strankama sporno, kdo je lastnik stanovanja v Kopru. Sodišče je ugotovilo, da je izključna lastnica stanovanja tožnica, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da mora stanovanje izprazniti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Med pravdnima strankama je bil tedaj v teku premoženjskopravni spor, v katerem je revizija kot izredno pravno sredstvo odvisna od vrednosti spornega predmeta (382. člen ZPP), ki jo mora tožnik navesti že v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedla, preizkus primernosti sporne vrednosti pa v času in pod pogoji iz 3. odstavka 40. člena ZPP tudi ni bil opravljen. Zato si pravdni stranki v tej pravdni zadevi pravice do izrednega pravnega sredstva na način, ki je določen v ZPP, nista zagotovili. Revizija tožene stranke zato ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo pa mora revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).
Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 155. in 166. člena ZPP. Tožena stranka, ki z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, povrnitev stroškov revizijskega postopka ni zahtevala. Tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa mora stroške revizijskega odgovora trpeti sama. Z odgovorom na revizijo namreč ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve, zaradi česar stroškov revizijskega odgovora ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).