Jedro

Izvršitveno dejanje izmikanja plačevanju preživnine je v izreku pravnomočne sodbe opisano z več oblikami obsojenčevega aktivnega ravnanja in tudi z opustitvami, med drugim, da denar, ki ga zasluži, porabi izključno zase oziroma za svoje stroške, kot so stroški za telefon in prevozni stroški. Čeprav je način porabe denarja naveden primeroma, pa je že sam očitek, da je prisluženi denar porabil zase in za svoje stroške dovolj konkretiziran in tudi razumljiv.

Golo sklicevanje na nasprotje med razlogi sodbe in vsebino določenega dopisa, pri čemer ni izkazano, da je sodišče povzelo vsebino listine v nasprotju z njeno pravo, temveč jo je le presodilo drugače, kot jo ocenjuje vložnik zahteve, ni mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obs. M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.3.2003 obs. M.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let z dodatnim pogojem, da plača v roku dveh let zaostalo preživninsko obveznost za čas od 1.9.1998 do 1.3.2003 in da redno plačuje dospele preživninske obroke. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 80.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.10.2003 ob reševanju obsojenčeve pritožbe sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tako, da je zaradi delnega zastaranja posameznih dejanj obsojenca spoznalo za krivega obravnavanega kaznivega dejanja v na novo ugotovljenem obsegu ter mu v pogojni obsodbi ob preizkusni dobi dveh let določilo kazen sedem mesecev zapora ter izreklo, da velja dolžnost plačila zaostale preživninske obveznosti za čas od 1.5.1999 do 1.3.2003. V ostalem je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da v njej obsojenec v celoti ponavlja navedbe, ki jih je navajal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je sodišče druge stopnje ob reševanju njegove pritožbe že utemeljeno zavrnilo. Navedene okoliščine tudi predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede določenih zaključkov v sodbi. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Edina zatrjevana kršitev določb zakona o kazenskem postopku se nanaša na zatrjevanje obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je opis kaznivega dejanja nejasen in nezakonit. Vendar je iz opisa dejanja, kakršen je povzet v sodbo, mogoče zaključiti na obstoj vseh elementov kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ni konkretno opredelil. Iz obrazložitve zahteve, v kateri trdi, da je sodna ugotovitev v zvezi z okoliščino, ki zadeva njegovo zaposlitev, sama s seboj v nasprotju in protislovna, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar povezuje z očitkom, da v Republiki Sloveniji ni iskal zaposlitve, sledi, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Na isto kršitev so usmerjena tudi izvajanja, s katerimi vložnik zahteve napada izrek pravnomočne sodbe, ki se nanaša na opis okoliščine, da je ves zasluženi denar porabil za svoje stroške ter mu očita nedoločnost in nejasnost. Obsojenec je s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine. Med drugim je kot ena izmed oblik tega kaznivega dejanja v izreku sodbe navedena okoliščina, da se obsojenec redno ne zaposli tako, da mu z izvršbo ni mogoče poseči na njegovo plačo v Republiki Sloveniji, od konca leta 1998 je namreč pogodbeno zaposlen v podjetju P. s sedežem v Avstriji. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec s pogodbeno zaposlitvijo v tujini, kjer mu je delodajalec nakazoval tudi zaslužek ter z nedosegljivostjo onemogočil uspešno izvršbo in da je tako ravnal zato, da bi se izognil plačilu preživninskih obveznosti. Glede na to razlogi, s katerimi pravnomočna sodba utemeljuje to okoliščino, niso v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Pravnomočni sodbi tudi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov v zvezi z okoliščino, da v Republiki Sloveniji ni iskal redne zaposlitve. Sodišče je namreč pri tem izhajalo iz ugotovitve, da se obsojenec od njegove zadnje redne zaposlitve v Republiki Sloveniji v letu 1996 ni prijavil na zavod za zaposlovanje oziroma preko tega zavoda ni iskal zaposlitve. Res je, da se sodišče, ki je v obrazložitvi prvostopne sodbe sicer povzelo bistveno vsebino obsojenčevega zagovora, ni izrecno opredelilo do njegove trditve, da je iskal zaposlitev in do izpovedbe priče D.U., vendar ta pomanjkljivost glede na navedeno ugotovitev in glede na dejstvo, da po obsojencu zatrjevano iskanje zaposlitve ni bilo trajnejše narave, za presojo zadeve ni v taki meri odločilna, da bi lahko predstavljala zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Utemeljeno tudi ni stališče vložnika zahteve, da je opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek napadene sodbe nedoločen ter nejasen in da je zato sodba nezakonita. Izvršitveno dejanje izmikanja plačevanju preživnine je v izreku pravnomočne sodbe opisano z več oblikami obsojenčevega aktivnega ravnanja in tudi z opustitvami. Med drugim mu je očitano, da denar, ki ga zasluži, porabi izključno zase oziroma za svoje stroške, kot so stroški za telefon in prevozni stroški. V takšnem opisu sta v okviru temeljnega očitka le primeroma navedena načina porabe denarja. Opis kaznivega dejanja zaradi v zahtevi grajane tehnike zapisa ni niti nedoločen niti nejasen. Že sam očitek, da je obsojenec prislužen denar porabil zase in za svoje stroške je dovolj konkretiziran in tudi razumljiv. Kot tak je obsojencu omogočal, da tudi glede tega v obtožnem predlogu zatrjevanega dejstva na ustrezen način zastavi svojo obrambo. Sicer pa je sodišče posamezne načine porabe denarja ugotavljajo v dokaznem postopku in jih utemeljilo v obrazložitvi pravnomočne sodbe.

V ostalem zahteva za varstvo zakonitosti napada presojo dejstev, ki zadevajo očitke, da je porabil denar od prodaje stanovanja le zase in za svoje potrebe, da kot lastnik stanovanja v Š.L. ni realiziral vpisa lastništva v zemljiško knjigo v izogib nepremičninski izvršbi. Čeprav meni, da gre za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino dopisa Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 10.9.2002, z navedbami, da iz tega dopisa izhaja le, da stanovanjski blok še ni vpisan v zemljiško knjigo in da ta dopis ne govori o vzrokih, zaradi katerih še to ni storjeno, še manj pa o obsojenčevih namenih, v bistvu nasprotuje oceni, ki jo je sprejelo sodišče glede te okoliščine. Slednje velja tudi za navedbo zahteve, da je "obsodba" glede obsojenčevega navajanja stalnega naslova R. trg brez podlage in da sodišče sploh ni upoštevalo njegovega zagovora o višini dohodkov, ki jih prejema v Avstriji in ga ni preverjalo ter da večjih zneskov ni dobil zaradi stečaja prvotnega podjetja P. S temi navedbami vložnik zahteve nakazuje, da očitki, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na njegovo izmikanje plačevanju preživnine, bodisi niso dokazani bodisi z njimi povezani in izvedeni dokazi niso pravilno presojeni. S tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Na podlagi trditve, da je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino navedenega dopisa Okrajnega sodišča v Škofji Loki ter da sodišče ni navedlo razlogov v zvezi z višino obsojenčevih prejemkov, je mogoče sklepati, da zahteva meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Toda golega sklicevanja na navedeno nasprotje, pri čemer ni izkazano, da je sodišče povzelo vsebino listine v nasprotju z njeno pravo, temveč jo je le presodilo drugače, kot jo ocenjuje vložnik zahteve, ni mogoče opredeliti kot nakazano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Upoštevaje ugotovitve ter razloge, s katerimi je sodišče utemeljilo obsojenčevo izmikanje plačevanju preživnine, okoliščina, da večjega zneska prejemkov v vmesnem obdobju zaradi stečaja podjetja ni dobival, ni odločilna. Zato tudi v tem pogledu kršitev, ki jo očita napadeni sodbi zahteva, ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa.