Jedro

Z zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnica ne more zahtevati več, kot uveljavlja s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 218/2003-7 z dne 20.2.2003.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožnica izpodbija odločbo tožene stranke z dne 30.12.2002, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Obrtne zbornice Slovenije o določitvi letnega plana dodelitve dovolilnic za leto 2003. V tožbenem zahtevku zahteva odpravo izpodbijane odločbe. Hkrati s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS), s predlogom, naj sodišče toženi stranki oziroma Obrtni zbornici kot delilcu dovolilnic za mednarodni cestni prevoz za čas do pravnomočne rešitve spora, naloži, da takoj dodeli in ji izroči CEMT dovolilnico z veljavnostjo v Republiki Avstriji za leto 2003 ali pa ji iz kvote nerazdeljenih eko točk, s katerimi razpolaga, dodeli za leto 2003 dodatnih 1000 eko točk oziroma 250 točk na delilno obdobje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je presodilo, da za njeno izdajo niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 69. člena ZUS. V zadevi gre namreč za odločanje o dodelitvi dovolilnic za mednarodni prevoz za časovno obdobje enega leta, za kolikor se podeljujejo dovolilnice prevoznikom. Na podlagi letnega plana pa opravlja delilec redno delitev dovolilnic v rednih delilnih obdobjih in o vsaki dodelitvi, skladn-o z 71. členom Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 59/01, v nadaljevanju ZPCP) odloči z odločbo. Ne gre torej še za dodelitev dovolilnic, o čemer se odloča v posebnem postopku in s posebno odločbo. Ko tožnica zahteva, da sodišče toženi stranki oziroma delilcu z začasno odredbo naloži, da ji že kar dodeli in izroči dovolilnico CEMT oziroma eko točke, torej zahtev več, kot je v postopku določitve letnega plana in tudi s tožbo v tem upravnem sporu sploh mogoče doseči. Že iz tega razloga ni pogojev za njeno izdajo. Tožnica tudi ni verjetno izkazala, da bi bila edina rešitev za nastalo situacijo pra-v v tem, da se ji dodeli dovol-ilnica CEMT oziroma določeno število eko točk za prevoz preko Avstrije in da prevoz blaga na drug način ter po drugih relacijah sploh ni mogoč. Iz tožničine vloge tudi ne izhaja, da bi se tožnica za to, da bi opisane posledice omilila oziroma popravila , poslužila postopkov za dodelitev še ne razdeljenih dovolilnic oziroma avansov in s tem možnosti, ki jih daje zakon. Materialno škodo, ki jo zatrjuje tožnica, pa je mogoče, kolikor ta nastane, zahtevati povrnjeno od povzročitelja.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe iz zahteve za izdajo začasne odredbe. Navaja, da so odločbe o dodelitvi dovolilnic za posamezno delilno obdobje samo izvedba odločbe o določitvi plana. Zato je za ureditev stanja glede na sporno razmerje lahko učinkovita le predlagana začasna odredba. Če bo uspela s svojim tožbenim zahtevkom, ji bo delilec iz kvote nerazdeljenih dovolilnic z dopolnilno odločbo dodelil dovolilnice mimo kriterijev, ki sicer veljajo za dodelitev dovolilnic -iz te kvote, vse dokler ne bo doseženo število dovolilnic, ki bodo tožnici pripadale glede na spremenjeno odločbo o dovolitvi plana. Po njenem mnenju je veljavna ureditev delitve dovolilnic z odločbo o določitvi plana in nato z odločbami o dodelitvi dovolilnic za posamezno delilno obdobje neustrezna in predoči svoje pomisleke v zvezi s takšno ureditvijo. Z izdajo začasne odredbe bi sodišče uredilo razmerje tako, da bo po njenem prepričanju v odločitvi o tožb-i v celoti vsebovano, saj ji bo na podlagi sodbe dodeljeno določeno število točk iz kvote nerazdeljenih dovolilnic. Prepričana je, da bo začasnost odločitve , po odločitvi sodišča o tožbenem zahtevku, vsekakor stalna, saj je tožbeni zahtevek nedvomno utemeljen. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je izkazala, da prevoza po drugih relacijah ni mogoče opraviti saj je edina druga relacija prevoz v Nemčijo čez Italijo in Švico, vendar so predpisi za prevoz čez Švico bistveno drugačni in strožji. Ponovi navedbe iz začasne odredbe v zvezi s pogoji in standardi, ki bi jih morala izpolnjevati za prevoz po drugih relacijah. Možnosti delitve avansa dovolilnic oziroma dodelitve dovolilnic iz nerazdeljene kvote pomeni samo predčasno dodelitev in ne povečanja števila dovolilnic, to pa zanjo ni rešitev. Ponovi še navedbe iz zahteve za izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na kvoto nerazdeljenih dovolilnic. Delitev iz te kvote je nepredvidljiva tako po času kot po obsegu, tožnica pa mora izpolniti prevzete pogodbene obveznosti neodvisno od bodočega negotovega dejstva. Neživljenjska je po njenem mnenju presoja sodišča, da povrnitev morebitne materialne škode zahteva od povzročitel-ja. Za sporno obdobje bo res lahko zahtevala povrn-itev nastale škode, vendar pa se izguba trga in poslovnih partnerjev ne da povrniti z denarjem, saj traja brez omejitev in pomeni tudi izgubo dobrega imena. Glede na dosedanjo sodno prakso v zvezi z odškodninami, pa tudi ni mogoče pričakovati povrnitve škode, temveč le nekakšno zadoščenje. Postopki uveljavljanja odškodnine pa tudi trajajo več let. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v zadevi samo odloči tako, da njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugo-di oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Po določbi 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Namen začasne odredbe po navedeni določbi ZUS je začasna ureditev stanja v spornih pravnih razmerjih do pravnomočne odločitve sodišča. V obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za takšne vrste pravnega razmerja, pri katerem bi lahko začasno uredili stanje, kot to predlaga tožnica, saj gre za odločanje tožene stranke oziroma delilca o dodelitvi dovolilnic za mednarodni prevoz za časovno obdobje enega leta, za kolikor se podeljujejo dovolilnice prevoznikom (2. odstavek 71. člena ZPCP). To pa pomeni, da gre za enkratno dejanje, ki učinkuje za dobo 1 leta in ne za trajajoče pravno razmerje v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni verjetno izkazana potreba za začasno ureditev stanja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za izdajo take začasne odredbe v določbah 2. odstavka 69. člena ZUS, ni pravne podlage.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da že po naravi stvari ni mogoče z začasno odredbo, tako kot to zahteva tožnica, začasno urediti stanja tako, da sodišče toženi stranki oziroma delilcu, ki ima javno pooblastilo, odredi, da tožnici dodeli in izroči v zahtevi navedene dovolilnice. Tožnica uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločbo, s katero je bila njena zahteva za izdajo dovolilnic zavrnjena. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe, kot utemeljeno ugo-tavlja sodišče prve stopnje, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne more zahtevati to, kar je bilo v tem upravnem postopku zavrnjeno, niti ne more zahtevati več, kot uveljavlja s tožbo v upravnem sporu.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, v katerih se tožnica sklicuje na morebitne učinke sodbe v tem upravnem sporu, ter na navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe o škodi, ki naj bi ji nastala zaradi nepravilne dodelitve dovolilnic. Ne gre za odločanje o glavni stvari, temveč za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odred-be, ko se presoja le, ali so verjetno izkazani pogoji za njeno izdajo, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni.

Ker je odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe del postopka, v katerem sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, kar je tudi v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skladno s 3. odstavkom 23. člena ZUS, v takem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (73. člen, v zvezi z 68. členom ZUS)