Jedro

Zahtevo, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, je oblikovala sodna praksa, saj iz zakona izrecno ne izhaja. Taka zahteva predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev tožnikove pravice (zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni bil zavrnjen iz vsebinskih razlogov, pač pa zato, ker ni bil postavljen tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ki pred sodiščem sploh še ni bilo ugotovljeno), zato je njegov predlog za odstop od ustaljene sodne prakse in njeno spremembo utemeljen.

Tožnik je vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas v 30 dnevnem roku po prenehanju zadnje pogodbe o avtorskem delu ter zahteval reintegracijo in reparacijo. Tak zahtevek procesno in materialnopravno zadošča za odločitev o obstoju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija tožeče stranke zoper odločitev o obstoju delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 se zavrže. V ostalem se reviziji tožeče in v celoti reviziji tožene stranke ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje: - v delu, ki se nanaša na odločitev o obstoju delovnega razmerja in na priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013, vključno z regresom za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 ter prijavo v zavarovanja, razveljavita ter se tožba v tem obsegu zavrže, - v delu, ki se nanaša na odločitev o obstoju delovnega razmerja in na priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto novinar fotograf za čas od 1. 7. 2013 dalje, reintegracijo, izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto novinar fotograf, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013, ker je imelo razmerje med njima vse elemente delovnega razmerja. Zahtevek za reintegracijo, izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 7. 2013 dalje je zavrnilo, ker tožnik ni postavil zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je v navedenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je imelo razmerje med tožnikom in toženo stranko elemente delovnega razmerja, čeprav stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi, temveč več zaporednih avtorskih pogodb. Pritožbeni ugovor tožene stranke, da tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 ni bila pravočasna, je zavrnilo. Čeprav je tožnik v tožbi postavil le zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 7. 2013 dalje, naj bi iz njene vsebine izhajalo, da zahteva obstoj tudi od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013. Zato je presodilo, da tožba z zahtevkom, ki ga je sicer oblikoval na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 3. 2014, ni bila prepozna. Zavrnilo je tudi pritožbo tožnika zoper zavrnitev zahtevka za priznanje delovnega razmerja od 1. 7. 2013 dalje in se strinjalo s pravno presojo sodišča prve stopnje, sklicujoč se na odločitve Vrhovnega sodišča v podobnih primerih (VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014, VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014, VIII Ips 228/2014 z dne 27. 1. 2015 in druge), iz katerih izhaja, da tožnik ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja za naprej, če pred tem ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, katere obstoj zatrjuje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta reviziji vložili obe stranki.

4. Tožena stranka vlaga revizijo zoper ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje, in sicer zoper odločitev o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni bila pravočasna, da je tožnik v tožbi z dne 31. 7. 2013 zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 7. 2013 dalje in šele na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 3. 2014 zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi od 1. 4. 2011 dalje. Tožnik bi moral ugotovitev obstoja delovnega razmerja zahtevati pravočasno v roku iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) in te obveznosti s sklicevanjem na 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004) ni mogoče obiti. To je tožena stranka izpostavila že v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo. Zato uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99 in naslednji). Nadalje tožena stranka meni, da niso podani elementi delovnega razmerja. V pritožbi je grajala dejanske zaključke sodišča prve stopnje, vendar so bili s strani sodišča druge stopnje v celoti potrjeni. Do jasnih in substanciranih navedb tožene stranke se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zato ponovno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se tudi s tem, kako je sodišče odločilo o pravicah iz delovnega razmerja. Zavrnilo je priznanje delovnega razmerja na delovnem mestu novinar – fotograf (ker tožnik ne izpolnjuje pogojev zanj) in priznalo obstoj pogodbe o zaposlitvi na nedefiniranem delovnem mestu. Take odločitve ni mogoče izvršiti. Priznanje delovnega razmerja na nedoločenem delovnem mestu je v nasprotju z 22. členom ZDR-1 kot tudi ustaljeno sodno prakso (VIII Ips 61/2003), ustvarja pa tudi pozitivno diskriminacijo v primerjavi z ostalimi zaposlenimi, saj vzpostavlja delovno razmerje brez izvedbe javnega razpisa oziroma objave in brez izpolnjenih pogojev za zasedbo delovnega mesta. To predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS (kršitev načela enakosti pred zakonom). Sodišče ne bi smelo najprej zavrniti zahtevka za priznanje delovnega razmerja na delovnem mestu novinar – fotograf, nato pa tožniku priznati premoženjske pravice prav za to delovno mesto. Revizijo vlaga tudi zoper odločitev o regresu za letni dopust. Meni, da se sodišče ne bi smelo opreti na določbe Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ker ta za toženo stranko ne velja več .

5. Tožnik vlaga revizijo tako zoper ugodilni kot zavrnilni del. Ne strinja se, da je delovno razmerje obstajalo le od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 in da ni podlage za priznanje delovnega razmerja od 1. 7. 2013 dalje. Meni, da sklicevanje sodišča na judikate Vrhovnega sodišča VIII Ips 468/2009, VIII Ips 54/2014, VIII Ips 45/2014, VIII Ips 156/2014 in VIII Ips 228/2014 ni ustrezno, ker ne gre za primerljive situacije. Tožnik je vložil tožbo po prenehanju civilnega razmerja, ki ima elemente delovnega razmerja v zakonsko določenem roku. Zahteval je priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas. Iz trditvenih navedb v tožbi smiselno izhaja, da je do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prišlo s tem, ko je zaradi prenehanja zadnje avtorske pogodbe prenehalo tudi sodelovanje med strankama. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je smiselno vsebovan v zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Meni, da je od delavca neutemeljeno zahtevati postavitev zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če obstoj le-te še ni ugotovljen. Predlaga spremembo sodne prakse, ki po njegovem mnenju nima ne materialne ne procesne osnove in predstavlja slepo slednje pravilom brez logike in naravnega razuma. Če je sklenjena pogodba civilnega prava namesto pogodbe o zaposlitvi, se domneva, da delovno razmerje obstoji, oziroma da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Ob ugotovljenih elementih delovnega razmerja je mogoče priznati delovno razmerje le za nedoločen čas. Sicer pa so v času vložitve tožbe sodišča dopuščala takšne zahtevke za priznanje delovnega razmerja tudi po prenehanju civilnega razmerja, zato odločitev sodišča vzpostavlja različno obravnavanje istovrstnih pravnih položajev in s tem nedopustno razlikovanje, kar pomeni kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Ne strinja se tudi s tem, da ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto novinarja – fotografa. Sklicuje se na določbo 5. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in priznanje delovnega razmerja tudi od 1. 7. 2013 dalje, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Obe stranki sta vložili odgovora na revizijo nasprotne stranke in predlagata njuno zavrnitev.

7. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. V delu, ki se nanaša na ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje revizija tožnika ni dovoljena, saj tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev revizije zoper del pravnomočne sodbe, s katerim je uspel. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 374. člena ZPP v tem delu tožnikovo revizijo zavrglo.

9. Sicer sta revizija tožnika in v celoti revizija tožene stranke utemeljeni.

10. Predmet revizijske presoje je: - del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s I. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za ta čas, vključno s prijavo v zavarovanja) - zoper ta del vlaga revizijo tožena stranka, - del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z nerazveljavljenim delom V. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (zavrnjen zahtevek za obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu novinar - fotograf od 1. 7. 2013 dalje, za reintegracijo, za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar fotograf z osnovno bruto plačo 1.800 EUR za nedoločen čas) - zoper ta del vlaga revizijo tožnik.

K reviziji tožene stranke:

11. Revizija utemeljeno oporeka pravočasnosti tožbe glede obstoja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013. Stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik tožbo s tem zahtevkom vložil pravočasno, je zmotno. V tožbi je sicer zatrjeval obstoj elementov delovnega razmerja, vendar le kot podlago zahtevku za ugotovitev, da delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas, traja od 1. 7. 2013 dalje in s 30. 6. 2013 ni prenehalo. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 je postavil šele na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 3. 2014, to je po poteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (Ur. l. RS 21/2013). Revizija pravilno poudarja, da z razlago četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 ni mogoče obiti določb ZDR-1 o rokih za vložitev tožbe. Po četrtem odstavku 41. člena ZDSS-1 lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, kar pa ne pomeni, da sodišče v primeru, ko je obstoječemu dodan nov zahtevek, ni dolžno preveriti, ali je tožba po tem (novem) zahtevku pravočasna. Z vložitvijo tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 7. 2013 dalje rok za vložitev tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za neko drugo obdobje (od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013) ni varovan. Ob ugovoru tožene stranke, da je tožba glede tega dela zahtevka prepozna, bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje (del II. točke izreka) ter sodbo sodišča prve stopnje (I. in IV. točka izreka) razveljavilo in tožbo z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 z vsemi pravicami in obveznostmi, vključno z regresi za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013 ter prijavo v zavarovanja, zavrglo.

K reviziji tožeče stranke:

12. Samo zato, ker se ne glasi na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zahtevka za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 7. 2013 dalje ni utemeljeno zavrniti. Že v uvodu (I. točka tožbe) tožnik navaja, da tožbo vlaga v 30-dnevnem roku, ker mu je delovno razmerje prenehalo 30. 6. 2013 z iztekom zadnje pogodbe o avtorskem delu. V zakonskem roku torej uveljavlja obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 7. 2013 dalje s trditvijo, da so v razmerju, ki je bilo med strankama sicer urejeno z avtorskimi pogodbami, obstajali elementi delovnega razmerja.

13. Vrhovno sodišče je v preteklosti, v sodbah, na kateri se sklicuje tudi sodišče druge stopnje, zastopalo stališče, da obstoja delovnega razmerja po tem, ko je razmerje, ki ga šteje za delovno, prenehalo, ni mogoče uveljaviti, če stranka ne postavi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja (1). Sklicevalo se je na to, da domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki in da vsak poseg delodajalca v veljavnost takšne pogodbe pomeni kršitev pravice, zoper katero delavec lahko uveljavlja sodno varstvo le na način in v rokih, ki jih določa zakon (2). Posledica opustitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je bila zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kljub temu, da so v razmerju, sicer predhodno urejenem s pogodbo civilnega prava, ugotovljeni elementi delovnega razmerja.

14. Zakon roka in postopka za uveljavitev obstoja delovnega razmerja izrecno ne določa. Sodna praksa ju je izpeljala iz rokov in postopkov, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic v zvezi s pogodbo o zaposlitvi (delovnim razmerjem) in odpovedjo oziroma prenehanjem veljavnosti le te. Vendar se je prav v primerih, kot je obravnavani, ta praksa izkazala za neustrezno. Če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 20. oziroma 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek 11. člena ZDR). Na podlagi te določbe oseba, ki po pogodbi civilnega prava opravlja delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, zahteva s tožbo ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Od te osebe, ki šele vloži tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (ki jo utemeljuje z obstojem elementov delovnega razmerja), bi bilo neutemeljeno zahtevati, da postavi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (ali pogodbe o zaposlitvi), saj takega razmerja (niti take pogodbe) formalno še ni. V teh primerih mora zadoščati, da se vloži tožba med trajanjem ali še v 30 dneh po prenehanju razmerja, urejenega s pogodbo civilnega prava in v tožbi postavi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

15. Zahtevo, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, je oblikovala sodna praksa, saj iz zakona izrecno ne izhaja. Revizijsko sodišče pritrjuje tožniku, da taka zahteva predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev njegove pravice (zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni bil zavrnjen iz vsebinskih razlogov, pač pa zato, ker ni bil postavljen tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ki pred sodiščem sploh še ni bilo ugotovljeno), zato je njegov predlog za odstop od ustaljene sodne prakse in njeno spremembo utemeljen. To nenazadnje narekuje tudi spoštovanje pravice do dostopa do sodišča (3) kot ene od človekovih pravic, vsebovanih v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe št. 4/94, Ur. l. RS št. 33/94). Upoštevaje to pravico je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) že poudarilo, da stališča sodne prakse glede procesnih zahtev, ki iz zakona ne izhajajo, ne smejo biti preveč formalistična in nesorazmerna z zastavljenim ciljem, ki naj zagotovi pravno varnost in učinkovito delovanje pravosodja (4).

16. Tožnik je vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 7. 2013 dalje v 30 dnevnem roku po prenehanju zadnje pogodbe o avtorskem delu ter zahteval reintegracijo in reparacijo. Tak zahtevek procesno in materialnopravno zadošča za odločitev o obstoju delovnega razmerja. V tožbi je zatrjeval in v postopku dokazoval, da je imelo razmerje, ki je bilo med strankama z njim vzpostavljeno, vse elemente delovnega razmerja. Ne glede na to, da obstoj delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 zaradi prepozne tožbe ni bil ugotovljen, je za odločitev o obstoju delovnega razmerja od 1. 7. 2013 dalje bistveno to, ali so bili za čas neposredno pred tem ugotovljeni elementi delovnega razmerja; ugotovitev teh elementov je podlaga za presojo, ali obstoji delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 7. 2013 dalje. Vsebinsko se namreč določba drugega odstavka 11. člena ZDR navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva - obstoja delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo - elemente delovnega razmerja (5).

17. Ob stališču, zavzetem v predhodnih točkah obrazložitve, bo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 7. 2013 dalje utemeljen, če so pravilno ugotovljeni elementi delovnega razmerja. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava (avtorska ali kakšna druga). Sodišči druge in prve stopnje sta sicer ugotavljali elemente delovnega razmerja in ugotovili obstoj delovnega razmerja, nista pa zavzeli jasnega stališča o obstoju pogodbe o zaposlitvi, katere glavna sestavina je opredelitev delovnega mesta. Tožniku sta za čas do 30. 6. 2013 priznali obstoj delovnega razmerja in plačo glede na „dejansko delo“ novinarja fotografa, ne pa tudi pravice do izstavitve pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu, češ da izstavljanje pogodbe o zaposlitvi za nazaj ni smiselno in da za odločitev o plači ni bistveno, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za zaposlitev na delovnem mestu novinar fotograf. Če to glede na plačilo po dejanskem delu ni bilo pomembno za obdobje do 30. 6. 2013, je pa lahko pomembno za obdobje od 1. 7. 2013 dalje. Obstoj delovnega razmerja je neločljivo povezan z obstojem pogodbe o zaposlitvi, zato se sodišče ne more izogniti ugotavljanju, za katero delovno mesto (za katerega delavec glede na drugi odstavek 11. člena ZDR, ki se sklicuje tudi na 20. člen ZDR, izpolnjuje pogoje) je bila sklenjena. Ker to ni bilo ugotovljeno, je Vrhovno sodišče del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z nerazveljavljenim izpodbijanim delom V. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v tem obsegu in z upoštevanjem gornjih izhodišč ponovno odloči o obstoju delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi od 1. 7. 2013 dalje ter o reintegraciji.

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločbi VS RS VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014, VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014 Op. št. (2): Odločba VS RS VIII Ips 468/2009 z dne 5. 4. 2011 Op. št. (3): Oziroma pravica do sodnega varstva.

Op. št. (4): Liakopoulou proti Grčiji, št. 20627/04. Op. št. (5): Prim. sodbo VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011.