Jedro

S tem ko je po mnenju obsojenca pritožbeno sodišče pri določitvi posamezne kazni oziroma pri izreku enotne kazni premalo upoštevalo zmanjšano kriminalno količino, ki se očita temu obsojencu, ni kršilo kazenskega zakona, oziroma obsojenčevo nestrinjanje z višino izrečene kazni ne predstavlja razloga, iz katerega se sme po Zakonu o kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obsojenega N.D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsojena N.D.P. in S.D.D. spoznala za kriva storitve kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, obsojenega N.D.P. pa še storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Obema obsojencema je za kaznivo dejanje prikrivanja določilo oziroma izreklo kazen po osem mesecev zapora, obsojenemu P. pa določilo za kaznivo dejanje ponarejanja listin kazen šest mesecev zapora ter mu zatem po določilih o steku izreklo enotno kazen eno leto zapora.

Obema obsojencema je izreklo še stranski kazni izgona tujca iz države za čas petih let (40. člen KZ), jima na podlagi 69. člena KZ odvzelo osebni avtomobil, zeleno karto, bolgarsko prometno dovoljenje in notarsko overjeno pooblastilo za vožnjo, v plačilo pa jima je naložilo tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000,00 SIT vsakemu. Višje sodišče v Ljubljani pa je zatem z v uvodu navedeno sodbo z dne 28.05.2002 delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega N.D.P. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja ponarejanja listin izpustilo očitek uporabe ponarejenega notarsko overjenega pooblastila za vožnjo ter ponarejene zelene karte oziroma je kriminalno količino, ki se očita temu obsojencu, nekoliko zmanjšalo, za to kaznivo dejanje pa mu je določilo tudi nižjo kazen (štiri mesece zapora) ter mu zatem izreklo nižjo enotno kazen (enajst mesecev zapora), v preostalem delu pa je pritožbo zagovornika tega obsojenca ter v celoti pritožbi zagovornika obsojenega S.D.D. in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je naložilo obsojenemu D. v plačilo kot strošek pritožbenega postopka 100.000,00 SIT povprečnine.

Zoper takšno pravnomočno sodno odločbo je dne 26.06.2002 vložil obsojeni N.D.P. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri se zavzema za izrek krajše zaporne kazni glede na to, da je pritožbeno sodišče iz opisa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ izpustilo očitek uporabe dveh ponarejenih listin.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj je pritožbeno sodišče ob spremembi v opisu kaznivega dejanja, opisanega v točki 2 sodbe sodišča prve stopnje, določeno kazen za kaznivo dejanje ponarejanja listin znižalo iz šestih na štiri mesece zapora in ob nespremenjeni kazni za kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ izreklo enotno znižano kazen (iz enega leta) enajst mesecev, s čimer pa po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni kršilo zakona in jo je izreklo v okviru pravic, ki jih ima pri odmeri kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (1. odstavek 420. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona je med drugim podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Za kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ je v zakonu predpisana kazen zapora do dveh let, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa se sme storilec kaznovati po 3. odstavku 256. člena KZ z zaporom do treh let. Z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo sta bili torej N.D.P. določeni kazni (osem mesecev in štiri mesece zapora) v mejah, predpisanih v zakonu, pri izreku enotne kazni pa je sodišče pravilno v skladu z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ uporabilo asperacijsko pravilo s povečevanjem najvišje oziroma ene posamezne kazni. S tem ko je po mnenju obsojenca pritožbeno sodišče pri določitvi posamezne kazni oziroma pri izreku enotne kazni premalo upoštevalo zmanjšano kriminalno količino, ki se očita temu obsojencu, ni kršilo kazenskega zakona, oziroma obsojenčevo nestrinjanje z višino izrečene kazni ne predstavlja razloga, iz katerega se sme po Zakonu o kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti.

Ker torej uveljavljana kršitev ni podana oziroma ni zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopka, pri čemer je pritožbeno sodišče odmerilo obsojencu plačilo povprečnine glede na trajanje in zapletenost postopka ter ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).