Jedro

Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 182. člena ZPP, katerega uporabo narekuje določba tretjega odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) mora sodišče, če je podanih več zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, odločiti o naslednjem zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. O podredno postavljenem predlogu za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse bo sodišče prve stopnje moralo odločati, glede na to, da je zavrnilo primarno postavljen predlog za oprostitev plačila sodne takse, tako da bo izdalo dodaten sklep (smiselna uporaba 325. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom II P z dne zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse.

2. Zoper citirani sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo le o predlogu za oprostitev plačila sodne takse in ne tudi o predlogu za odlog plačila sodne takse, ki ga je tožnica podredno podala ob vložitvi tožbe, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa tožnica vidi v zaključku sodišča prve stopnje, da lahko znesek 239,00 EUR tožnici omogoča mesečno preživetje. Navaja, da je predpis, ki določa mejo 229,52 EUR protiustaven in nedopustno posega v zajamčeno pravico do sodnega varstva. Sodišču druge stopnje predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da tožnico oprosti plačila sodne takse oziroma ji podredno omogoči obročno odplačevanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določilom 366. člena ZPP je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in uradnega preizkusa.

5. Sodišče druge stopnje pri pregledu zadeve ugotavlja, da je tožnica ob vložitvi tožbe podala predlog za taksno oprostitev, podredno pa predlagala odložitev oziroma obročno plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločalo le o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, ne pa tudi o odlogu oziroma obročnem odplačevanju. Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 182. člena ZPP, katerega uporabo narekuje določba tretjega odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) mora sodišče, če je podanih več zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, odločiti o naslednjem zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. O podredno postavljenem predlogu za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse bo sodišče prve stopnje moralo odločati, glede na to, da je zavrnilo primarno postavljen predlog za oprostitev plačila sodne takse, tako da bo izdalo dodaten sklep (smiselna uporaba 325. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

6. V zvezi s pritožbeno grajo odločitve sodišča prve stopnje o oprostitvi plačila sodne takse, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev pravilna.

7. Odločilni kriteriji, od katerih je odvisna utemeljenost predloga za taksno oprostitev so dohodki in premoženje stranke in njenih družinskih članov, število oseb, ki jih preživlja in vrednost spornega predmeta. Dohodek stranke v smislu navedenega predpisa predstavlja neto prejemke, zmanjšane za z zakonom predpisane obveznosti (npr. preživnina ipd.). Zato tožnica ne more uveljavljati, naj se kot dohodek upošteva pokojnina, zmanjšana za kreditne obveznosti, ki so bile prevzete prostovoljno. Relevanten podatek za oprostitev plačila sodne takse je torej pokojnina brez odbitka kreditov.

8. Glede na to, da tožnica prejema povprečno 790,00 EUR mesečne pokojnine in živi sama ter da znaša taksa v predmetni pravdni zadevi 321,00 EUR, tožnici še vedno ostane 469,00 EUR v mesecu, v katerem bo plačala sodno takso. Tako so pritožbene navedbe, da tožnica ne bi mogla preživeti s 229,52 EUR na mesec neutemeljene, saj kot je bilo že obrazloženo kreditne obveznosti ni mogoče upoštevati.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.