Jedro

V sporni zadevi je tožeča stranka od toženca zahtevala povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev v določeni višini. Gre za povrnitev preplačila. V tem primeru gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za premoženjski spor, kar pomeni, da je potrebno plačati sodno takso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog opr. št. V Ps 735/2018 z dne 30. 5. 2019. 2. Zoper sklep je pritožbo vložil toženec zaradi kršitve določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Zakona o sodnih taksah in Zakona o pravdnem postopku. Toženec namreč meni, da obveznost za plačilo sodne takse ni nastala. Iz 17. točke obrazložitve sodbe sodišča opr. št. V Ps 735/2018 z dne 20. 3. 2019, izhaja, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva se sodne takse ne plačujejo. Pri tem se sodišče sklicuje na 71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)1. Po mnenju toženca gre namreč za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj. Tudi glede na sodne odločbe Psp 261/2017, Psp 195/2017, Psp 489/2013 in Psp 302/2013, se v teh sporih sodne takse ne plačujejo. Dejstvo je namreč, da pravdni stroški nastajajo strankam in se odmerjajo ob odločanju o glavni stvari, zato bi moralo tudi v zvezi s pravdnimi stroški veljati enako kot glede odločanja o glavni stvari. V predmetni zadevi je šlo za spor v zvezi s povrnitvijo stroškov zdravljenja v tujini. V sporih o pravici do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva so pravice v veliki meri povezane s financiranjem s strani tožeče stranke in na ta način tudi premoženjske narave. Dejstvo je, da s tem v zvezi nastajajo tudi stroški in v kolikor je določeno, da za določene postopke velja oprostitev plačevanja sodnih taks, bi to moralo veljati tudi glede odločanja o stroških teh postopkov. To velja tudi za predmetni postopek. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. V zadevi je sporno, ali je toženec za pritožbo, ki jo je vložil zoper stroškovni del sodbe V Ps 735/2018 z dne 20. 3. 2019, dolžan plačati sodno takso. Sodišče prve stopnje mu je namreč izdalo plačilni nalog, zoper katerega je toženec podal ugovor. Omenjeni ugovor pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

6. ZDSS-1 v 71. členu določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo.

7. Glede na navedeno določbo je torej odločilna ugotovitev, ali gre za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva (v teh sporih se sodne takse skladno z 71. členom ZDSS-1 ne plačujejo), ali pa gre za premoženjski spor (v teh primerih je potrebno plačati sodno takso skladno z določbami Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1))3. V sporni zadevi je tožeča stranka od toženca zahtevala povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev v višini 34.232,11 EUR. Gre za povrnitev preplačila. V tem primeru gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za premoženjski spor, kar pomeni, da je potrebno plačati sodno takso.

8. V zvezi s sklicevanjem na 71. člen ZDSS-1 pa pritožbeno sodišče poudarja, da bi šlo za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva v primeru, ko bi zavarovanec uveljavljal priznanje določene pravice iz zdravstvenega zavarovanja, kot so le-te urejene v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)4. Tak primer bi bil npr. podan, če bi zavarovanec uveljavljal priznanje pravice do zdravljenja v tujini, ki pa je bila tožencu predhodno že priznana. To pa pomeni, da tožeča stranka v zvezi s predmetno zadevo sploh ni odločala o sami pravici temveč je vložila direktno tožbo, s katero je zahtevala povrnitev preplačila. V tem primeru pa gre za premoženjski spor, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sodne odločbe, ki jih navaja toženec v pritožbi se nanašajo na spore o pravicah iz socialnega zavarovanja, kar pomeni, da za predmetno zadevo niso odločilne.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih toženec ni priglasil oziroma specificiral. 1 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.