Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke mora biti izpolnjen zakonski pogoj, to je prisilno delo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Tožnica je v tožbi sicer trdila, da je bilo delo Pflichtjahr odrejeno iz političnih in nacionalnih razlogov, a tega ni dokazala, niti ni predlagala katere dokaze naj sodišče izvede.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 62/96 - odločba US, 2/97 - odločba US, 19/97, 75/97) odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostave B, št. ... z dne 18. 11. 2002, s katero je bilo ugodeno tožničini zahtevi za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Z odločbo prvostopnega organa je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke na podlagi obdobja, prebitega na prisilnem delu od 19. 9. 1943 do 31. 8. 1944. Priznana ji je bila pravica do doživljenjske mesečne rente in pravica do zdravstvenega varstva, hkrati pa je bilo določeno, da se ji čas prisilnega dela upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. V svoji odločbi tožena stranka ugotavlja, da je tožnica z vlogo z dne 27. 12. 2001 uveljavljala status žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca za daljše obdobje, kot je o njem odločil prvostopni organ, kajti uveljavljala ga ni le za čas, ko je bila na izpolnjevanju enoletne delovne obveznosti ('Pflichtjahr'), temveč tudi za čas, ko naj bi bila poslana na prisilno delo kopanja jarkov. Tožena stranka nadalje navaja, da je do statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca upravičena le tista oseba, ki je bila na prisilno delo poslana iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Poudarja, da je prvostopni organ zmotno zaključil, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca za obdobje od 19. 9. 1943 do 31. 8. 1944, saj ne izpolnjuje pogoja, da je bila na to delo poslana iz zakonsko določenih razlogov. Na to delovno obveznost je bila poslana zaradi izvajanja posebnega predpisa, ki ga je nemški okupator uveljavil na zasedenih ozemljih Gorenjske, Slovenske Koroške in na Spodnjem Štajerskem. Po odredbi z dne 21. 2. 1942 so se lahko samske ženske pod 25 let starosti, ki do 1. 3. 1942 še niso bile zaposlene, zaposlile kot delavke ali nameščenke v zasebnih in javnih obratih le, če so bile najmanj eno leto s privoljenjem delovnega urada zaposlene v kmetijstvu in gospodinjstvu. V konkretnem primeru gre za izpolnitev predpisane delovne obveznosti 'Pflichtjahr', ki je ni možno šteti za prisilno delo v smislu 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba US, 43/99, 19/00 - odločba US, 28/00, 1/01 - odločba US, 64/01). Ker pa je tožeča stranka z vlogo z dne 27. 11. 2001 (pravilno 27. 12. 2001) uveljavljala status delovnega deportiranca za daljše obdobje, kot ji je priznano, iz njene izjave pa ni možno zanesljivo ugotoviti, da se je zahtevku za to obdobje izrecno odpovedala, je tožena stranka odločbo prvostopnega organa odpravila in zadevo vrnila temu organu v ponovni postopek in odločanje.

V tožbi tožnica smiselno uveljavlja kršitev materialnega prava. Navaja, da je dejstvo, da je morala kot otrok delati v 'Pflichtjahr'-u in tudi prisilno kopati jarke, podprto s pisnimi dokazili in pričami ter meni, da je bilo prisilno delo odrejeno iz političnih in nacionalnih razlogov. Poudarja, da je predložila vse dokaze, ki jih je zahteval organ v postopku, kolikor pa je bilo potrebno predložiti dodatne dokaze, bi jo morali o tem obvestiti, res pa je, da so se določena dokazila izgubila, saj so bili v Mariboru večkrat bombardirani. Meni, da je upravičena do ustreznega statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, zato vlaga predmetno tožbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. členu ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan RS, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 1. odst 2. člena ZZVN šteje za žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo (delovni deportiranec). Po 3. členu ZZVN pa je žrtev vojnega nasilja le tista oseba, pri kateri je prisilni ukrep trajal neprekinjeno najmanj tri mesece.

Tožnica je dne 27. 12. 2001 podala zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in v njem uveljavljala ta status na temelju prisilnega dela v obdobju od 19. 9. 1943 do 31. 8. 1944, ko je opravljala enoletno delovno obveznost, imenovano 'Pflichtjahr', in na temelju 6-mesečnega kopanja protitankovskih jarkov. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila tožnica poslana na obvezno enoletno delo k družinam v C, ter da je tam opravljala gospodinjska dela. Takšno delo, ki je bilo uvedeno iz ekonomskih razlogov, je pomenilo obvezno enoletno služenje v gospodinjstvu pri veččlanskih družinah in ni bilo plačano. Po mnenju sodišča, ki se opira na citirano določbo 1. odst. 2. člena ZZVN in ustaljeno sodno prakso, izpolnjevanja navedene delovne obveznosti ni mogoče šteti za prisilno delo v smislu navedene zakonske določbe. Tožnica v tožbi sicer zatrjuje, da je bilo prisilno delo - 'Pflichtjahr' odrejeno iz političnih in nacionalnih razlogov, a tega ni dokazala (niti ni predlagala, katere dokaze naj sodišče v zvezi s tem izvede), zgolj zatrjevanje navedenega pa ne zadošča za drugačno opredelitev sodišča. Sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka ravnala v korist tožeče stranke, ko je odpravila prvostopno odločbo tudi iz razloga, ker prvostopni organ ni odločil o delu zahtevka (glede kopanja jarkov), in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je bilo potrebno tožbo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrniti kot neutemeljeno.