Jedro

Ovire za vračilo v naravi predstavljajo izjemo od splošnega načela ZDen, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi. Le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, upravičencem pripada odškodnina. Zato mora obstoj ovir dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Druga nasprotna udeleženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti predlagateljema 376,98 EUR stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku odločalo o predlogu za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij1 (v nadaljevanju ZIKS), ki je bilo zaplenjeno predniku predlagateljev (pokojnemu A. A.) s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ko 470/46 z dne 8. 4. 1946, ki je bila razveljavljena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče je v postopku izdalo že več delnih sklepov. Predmet tega postopka je le še vračilo parc. št. 143/178 k. o. .... Druga nasprotna udeleženka je ugovarjala, da je sporna parcela v celoti zazidano stavbno zemljišče, saj gre za funkcionalno zemljišče vrtca. Zato je menila, da je podana ovira za vrnitev parcele v naravi po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Predlagatelja sta trdila, da je jugozahodni (v nadaljevanju JZ) del citirane parcele (v naravi zelenica in travnik) mogoče vrniti v naravi po opravljeni parcelaciji, saj ne gre za pozidano zemljišče, niti za pripadajoče zemljišče k stavbišču vrtca.

2. Sodišče prve stopnje je razdelilo parcelo št. 143/178 k. o. ... na dva dela, in sicer na: parc. št. 143/27 k. o. ... (v izmeri 3.988 m2) in parc. št. 143/29 k. o. ... (523 m2) (I. točka izreka). Drugi nasprotni udeleženki je naložilo vrnitev parc. št. 143/29 k. o. ... predlagateljema (II. točka izreka). Prvi nasprotni udeleženki je naložilo vrnitev zaplenjenega premoženja v obliki odškodnine (za parc. št. 143/27 k. o. ...) v višini 17.931,38 EUR v obveznicah z obrestmi od 18. 12. 1992 (III. točka izreka). Sklenilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge nasprotne udeleženke in potrdilo sklep v izpodbijani I. in II. točki izreka. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje (v zvezi s I. in II. točko izreka prvostopenjskega sklepa) druga nasprotna udeleženka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se parcele 143/178 k. o. ... ne razdeli in da se predlog za vrnitev nepremičnine v naravi v celoti zavrne. Podredno se zavzema za razveljavitev sklepov nižjih sodišč (v izpodbijanem delu) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. V reviziji druga nasprotna udeleženka v celoti ponovi svoje pritožbene navedbe. V nadaljevanju vztraja pri že podanih stališčih glede zmotne uporabe drugega odstavka 32. člena ZDen. Predstavi svoje razumevanje citirane določbe, ki po mnenju revidentke pomeni splošno pravilo, po katerem se zazidana stavbna zemljišča ne vračajo v naravi. Poudarja, da določilo ne predstavlja izjeme, temveč splošno normo - oviro za vrnitev v naravi. Ponovi svoje stališče, da je edina izjema od kogentnega pravila (prepovedi vračanja v naravi) podana, kadar je na zemljišču trajni objekt v lasti predlagateljev. Ker v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, sodišče zemljišča ne bi smelo vrniti v naravi. Meni namreč, da je sporna parcela (143/178 k. o. ...) v celoti zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji stavba - vrtec (v lasti revidentke). Celotno zemljišče je vrtec uporabljal za vzgojo in izobraževanje otrok. Opozarja, da sta nižji sodišči določbo drugega odstavka 32. člena ZDen uporabili v nasprotju z njeno vsebino in namenom. Zakonodajalec namreč v 32. členu ZDen ni predvidel možnosti parcelacije in vrnitve novo nastale parcele v naravi. Nepravilna je odločitev, da revidentki ni uspelo dokazati, da je tudi JZ del sporne parcele (sedaj št. 143/29 k. o. ...) zazidano stavbno zemljišče. Po 32. členu ZDen revidentka ni bila dolžna dokazovati, da na zemljišču stoji objekt. Ravno nasprotno, za vrnitev sporne parcele v naravi bi morala predlagatelja dokazati, da na zazidanem stavbnem zemljišču stoji objekt v njuni lasti. Graja tudi odločitev, da del zemljišča (parc. št. 143/29 k. o. ... v izmeri 523 m2) ni vrtcu pripadajoče funkcionalno zemljišče. Pojasnjuje, da je sodišče z ugotovitvijo, da ta del zemljišča ni funkcionalno zemljišče po ZVEtL, zaobšlo določbo drugega odstavka 32. člena ZDen in nedopustno razširilo možnost vrnitve v naravi. Tudi sicer je ta zaključek nepravilen. Opozarja, da so po 43. členu ZVEtL-1 (ki velja od 19. 7. 2017) izenačeni kriteriji za ugotovitev pripadajočega zemljišča. To pomeni, da za ugotavljanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 niso odločilni le prostorski akti (upravna dovoljenja), temveč je enakovreden kriterij pretekla redna raba zemljišča. Ker je zemljišče v preteklosti uporabljal vrtec, bi morali nižji sodišči zaključiti, da gre za k vrtcu pripadajoče zemljišče. Nasprotuje odločitvi, da v obravnavanem primeru zadošča 15 m2 zemljišča na otroka (5. člen Pravilnika). Ni pravilna ugotovitev, da je ... park v neposredni bližini vrtca. V zvezi s tem se sklicuje na pritožbene navedbe.2 Nižji sodišči bi morali tehtati javni in zasebni interes ter upoštevati, da bodo zaradi vrnitve dela zemljišča prikrajšani otroci, saj ... park ne more nadomestiti odvzetega zemljišča. Vztraja, da bo prišlo do neenake obravnave udeležencev postopka, če sodišče dovoli vrnitev dela zemljišča v naravi. S tem bo zagrešilo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

6. Revizija je bila vročena predlagateljema in udeležencem. Predlagatelja sta vložila odgovor na revizijo in predlagala zavrnitev revizije. Priglasila sta stroške odgovora.

7. Revizija ni utemeljena.

**Glede dovoljenosti revizije**

8. Sklep sodišča prve stopnje je bil izdan pred 14. 9. 2017, tj. pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17, v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. 9. Revizija je dovoljena na podlagi drugega odstavka 145.č Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS3).

**Glede utemeljenosti revizije**

10. V reviziji je sporno, ali je mogoča (delna) vrnitev v naravi parcele št. 143/178 k. o. ... oziroma ali obstajajo zakonske ovire za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen in po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

11. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP4). Revizijsko sodišče je tako vezano na naslednje dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da: - kompleks vrtca sestavljata sporna parc. št. 143/178 (površine 4.511 m2) in parc. št. 143/126 (na kateri stoji stavba vrtca, površine 536 m2), obe k. o. ...; - na sporni parc. št. 143/178 ni objekta, temveč gre za (nepozidano) travnato ograjeno zemljišče, ki obdaja stavbo vrtca; - sporna parcela je v posesti vrtca in se v celoti uporablja za dejavnost vrtca (ni javna površina, ki bi bila namenjena vsem). JZ del parcele (523 m2) predstavlja zelenico z drevesi in zelenjavnimi gredicami (brez igral), ki je ograjena z ograjo in v posesti vrtca; - JZ del parcele s projektno dokumentacijo za izgradnjo vrtca (ki je predvidevala kapaciteto za 156 otrok) ni bil predviden kot pripadajoče zemljišče k objektu vrtca; - brez JZ dela parcele znaša (igralna) površina na otroka 20,38 m2;5 - vrtec je 70 m oddaljen od ... parka (dostop je mogoč po pločniku), kjer so zelene površine z igrali in klopcami.

12. Ob takem dejanskem stanju sta nižji sodišči presodili, da JZ del parc. št. 143/178 k. o. ... (sedaj 143/29, k. o. ...) ni zazidano stavbno zemljišče - ni vrtcu pripadajoče funkcionalno zemljišče6 in ni nujno za njegovo delovanje. Zato sta ta del nepremičnine vrnili v naravi. Ocenili sta, da ni podana ovira za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ali po drugem odstavku 32. člena ZDen.

13. Revizija v pretežnem delu vztraja pri pritožbenih navedbah, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zato je revizijsko sodišče dodatno odgovorilo le na bistvene revizijske navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Nižji sodišči sta določbo drugega odstavka 32. člena ZDen pravilno uporabili. Revidentka napačno meni, da ovira za vrnitev stavbnih zemljišč v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen predstavlja splošno pravilo. Ovire za vračilo v naravi so izjema od splošnega načela ZDen, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi (2. člen ZDen).7 Le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, upravičencem pripada odškodnina (prvi odstavek 18. člena ZDen). Zato mora obstoj ovir dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.8 Pravilo iz 32. člena ZDen je torej izjema od vračanja v naravi, kar pomeni, da je njegova uporaba restriktivna.9 Po tej določbi se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo (razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca). Lastnost zemljišča kot zazidanega se presoja glede na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ).10 Ta v 2. členu določa, da je zazidano stavbno zemljišče tista zemljiška parcela, ki je po prostorskem planu namenjena za graditev objektov in je na njej zgrajen objekt. Revidentka bi torej morala za obstoj ovire za vračilo (po 32. členu ZDen) dokazati, da na parceli stoji objekt (ki ni v lasti predlagatelja) ali da parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k vrtcu.11 Tega ni storila. Ni namreč dokazala, da bi na sporni parceli št. 143/178 stal objekt - vrtec (ta je stal na parc. št. 143/126).12 Zato revidentka neutemeljeno navaja, da bi morala predlagatelja dokazati, da na spornem zemljišču stoječi objekt ni v njuni lasti. Prav tako revidentka ni izkazala, da je celotna sporna parcela pripadajoče (funkcionalno) zemljišče k vrtcu. Ker JZ del parcele (523 m2) v projektni dokumentaciji PGD za izgradnjo vrtca ni bil predviden kot pripadajoče zemljišče k objektu vrtca, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da revidentki glede tega dela ni uspelo dokazati, da gre za vrtcu pripadajoče zemljišče po tretjem odstavku 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega sodišča.13 Čeprav je imel vrtec JZ del parcele res v posesti, za takšno redno rabo ni imel nikakršne pravne podlage. Zato je zmotno stališče revidentke, da bi nižji sodišči prišli do drugačne odločitve ob uporabi kriterijev po ZVEtL-1, ki je stopil v uporabo 9. 7. 2017 (tj. po izdaji prvostopenjske odločbe in pred izdajo drugostopenjske odločbe). Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 354/2017 z dne 28. 6. 2018 že zavzelo stališče, da sta v takšnem primeru nižji sodišči dolžni odločati po materialnopravni podlagi ZVEtL, saj bi uporaba materialnopravnih določb ZVEtL-1 (ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niso obstajale) lahko pomenila retroaktiven poseg v pridobljene pravice in poseg v pravico stranke do izjave.

15. Revidentka neutemeljena graja odločitev, da del zemljišča (JZ del parcele) ni vrtcu pripadajoče funkcionalno zemljišč, ker 15 m2 površine na otroka ne zadošča. Pri določitvi obsega pripadajočega zemljišča k vrtcu sta nižji sodišči upoštevali zahteve Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (v nadaljevanju Pravilnik).14 Ta v 5. členu določa, da mora biti na otroka zagotovljenih najmanj 25 m2 zemljišča (ki po 4. členu obsega gradbeno parcelo za stavbo, parkirišče, dostope in dovoze na parkirišče, gospodarsko dvorišče ter igrišče). Izjemoma lahko manj, če so v neposredni bližini vrtca zelene površine, ki jih je mogoče uporabljati za igro, a ne manj kot 15 m2 na otroka. V 8. členu pa predpisuje, da mora igrišče zagotoviti najmanj 15 m2 površine na otroka, izjemoma tudi manj, če so v neposredni bližini zelene površine, ki jih je mogoče uporabljati za igro, in do njih vodi varna pot. Po presoji vrhovnega sodišča že glede na besedilo 8. člena Pravilnika zadošča igralna površina 15 m2 na otroka. Zemljišče, ki tvori kompleks vrtca (parc. št. 143/178 površine 4.511 m2 in parc. št. 143/126 površine 536 m2) pa tudi brez JZ dela parcele (523 m2) presega zahtevanih 25 m2 zemljišča na otroka (5. člen Pravilnika).15 Vprašanje, ali je C. park v neposredni bližini vrtca, torej za odločitev sploh ni relevantno. Kljub temu velja dodati, da Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom nižjih sodišč, da je C.park v neposredni bližini vrtca. Ni res, da bi moral park neposredno mejiti na vrtec in biti v njegovi izključni uporabi, saj takšne zahteve Pravilnik ne vsebuje (tudi v 8. členu zahteva le varno pot). Površina na otroka, ki bo ostala po vzpostavitvi dveh novih parcel, torej zadošča zahtevam iz Pravilnika. Že zato ni mogoče pritrditi stališču revidentke, da bo dejavnost vrtca okrnjena zaradi vrnitve dela parcele predlagateljema. Funkcionalno zemljišče je dopustno določiti le v obsegu, ki ustreza minimalnim standardom in normativom, preko tega okvira pa predstavlja nedopustno poseganje v pravice denacionalizacijskih upravičencev v smislu 88. člena ZDen16. Če bi nižji sodišči revidentki priznali večji obseg funkcionalnega zemljišča in odločili, da se neupravičeno zaplenjeno premoženje ne vrne v naravi (čeprav ni bilo zakonskih ovir po 32. členu ZDen), bi s tem kršili pravico do enakega varstva pravic predlagateljev. Že drugostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je javni in zasebni interes pri vračanju nacionaliziranega premoženja tehtal že zakonodajalec. Zato je predpisal izjeme, ko se premoženje ne vrne v naravi. Ker toženka ni dokazala, da JZ del sporne parcele predstavlja k vrtcu pripadajoče zemljišče, ni bilo ovir za njegovo vrnitev v naravi (iz 32. člena ZDen niti iz 19. člena ZDen). Sodišče udeležencev postopka ni obravnavalo različno, ko je le novo nastalo parc. št. 143/29 (ki ni funkcionalno zemljišče vrtca) vrnilo v naravi. Zakonodajalec namreč delnega vračila v naravi ne prepoveduje, temveč to možnost izrecno predvideva v drugem odstavku 16. člena ZDen.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

17. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je nepravdni postopek o vrnitvi zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS po vsebini najbližji razlastitvenemu postopku, je za odločitev o stroških postopka treba smiselno uporabiti 104. člen ZNP.17 Stroške revizijskega postopka je zato dolžna plačati druga nasprotna udeleženka, ki je zavezanka za vračilo v revizijskem postopku obravnavanega premoženja. Postopek se je začel leta 1993, zato je višina stroškov odgovora na revizijo odmerjena v skladu s „staro“ Odvetniško tarifo.18 Kot vrednost spornega predmeta je Vrhovno sodišče upoštevalo (v pritožbenem postopku določeno) vrednost spornega dela zemljišča 7.164,33 EUR. Vrhovno sodišče je predlagateljema priznalo 600 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo (tar. št. 22) in 12 točk za izdatke (13. člen), kar ob povišanju zaradi zastopanja več strank (9. člen OT) za 10 % in ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 309,00 EUR. Skupaj z 22 % DDV (67,99 EUR) mora revidentka predlagateljici povrniti 376,98 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti 376,98 EUR stroškov revizijskega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 17/1978 s spremembami. 2 V teh je revidentka kot bistveno izpostavila, da parka ni mogoče upoštevati pri znižanju normativa na 15 m2 na otroka, saj uporaba parka ni enakovredna dosedanji izključni uporabi ograjenega zemljišča. Prav tako ni v neposredni bližini vrtca - nanj neposredno ne meji, temveč je za dostop treba prečkati dve prometni ulici. Ker je razlika v velikosti površine na otroka velika, bo vrnitev JZ dela parcele vplivala na dejavnost vrtca. Ta del je nujen za normalno delovanje vrtca, saj že sedanja površina ne zadošča normativu 25 m2 na otroka. 3 Ki se uporablja v skladu z 266. členom prehodnih in končnih določb ZIKS-1. 4 V zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in prvim odstavkom 56. člena ZDen. 5 4.511 m2 - 808 m2 (gospodarsko dvorišče z rampami, dostopi in terasa za dojenčke) - 523 m2 (JZ del parcele) znaša 3.180 m2. Ob upoštevanju kapacitete za 156 otrok, je na otroka zagotovljenih 20,38 m2. 6 Ki ni predmet vračanja v naravi. Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014, I Up 978/2006 z dne 3. 10. 2007 in U 667/93-7 z dne 24. 5. 1995. 7 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017 in I Up 978/2006 z dne 3. 10. 2007. 8 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 978/2006 z dne 3. 10. 2007 in sodbo Upravnega sodišča I U 104/2010 z dne 9. 11. 2010. 9 Glej sodbo Upravnega sodišča I U 104/2010 z dne 9. 11. 2010. Smiselno enako J. Breznik in drugi, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana, 2000, str. 265. 10 Po tretjem odstavku 179. členu ZUreP-1 se opredelitev stavbnih zemljišč po ZSZ uporablja za nedokončane postopke denacionalizacije. 11 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 978/2006 z dne 3. 10. 2007 in U 667/93-7 z dne 24. 5. 1995. 12 Za obstoj ovir je namreč odločilno stanje v času vračanja. Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017, X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007 in U 1147/95 z dne 19. 2. 1999. 13 Ur. l. RS, št. 45/2008, 59/2011, 34/2017. Ta v tretjem odstavku določa, da je pripadajoče zemljišče tisti del zemljiške parcele (na kateri stavba stoji), ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Šteje se, da je za redno rabo stavbe namenjeno zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek). 14 Uradni list RS, št. 73/2000, s spremembami in dopolnitvami. 15 4.511 m2 + 536 m2 - 523 m2 = 4.524 m2. Zemljišče na otroka (ob upoštevanju kapacitete za 156 otrok) tako znaša 29 m2. Ob upoštevanju funkcionalnega zemljišča s stavbami 4463 m2 - 532 m2 pa zemljišče znaša 25,26 m2 na otroka. 16 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča I U 104/2010 z dne 9. 11. 2010. 17 Načelno pravno mnenje, občna seja VSS 21. in 22. 12. 1993. 18 Ur. l. RS, št. 67/2003.