Jedro

Pri presoji kriterijev iz 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah je treba zadeve, v zvezi s katerimi je vložena prošnja za BPP, razumno presojati z vidika pričakovanj, ki jih ima obdolženec, To pa je pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje ni niti nepravično niti nemoralno.

Zagrožen odvzem prostosti oziroma zaporna kazen je praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 592/2024 z dne 9. 8. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka v skupno odločanje združila postopka odločanja o dveh tožnikovih prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v tam navedenih zadevah (I. točka izreka) ter prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrnila (II. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Kot bistveno za tako postopanje toženka navaja razloge podane v nadaljevanju.

Tožnik je vložil prošnji za BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v dveh kazenskih zadevah, v katerih je za prvo kaznivo dejanje (tatvine po 2. v zvezi z 1. odstavkom 204. člena KZ-1) predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, za drugo kaznivo dejanje (poškodovane tuje stvari po 220. členu KZ-1) pa je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do dveh let. Pregon za obe kaznivi dejanji se prične na predlog.

Glede na načelo pravičnosti iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in v skladu s sodno prakso Upravnega sodišča, je treba pri odločanju o postavitvi zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. V konkretnem primeru tako glede na težo kaznivega dejanja ni pričakovati težkega in zapletenega postopka, v katerem bi prosilec nujno potreboval zagovornika, prav tako ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj. Iz prošnje, njene dopolnitve ali iz kazenskih spisov ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na to, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti, česa je obdolžen in tudi ni nesposoben se braniti pred očitkom, vsebovanim v obtožbi. Gre namreč za kazniva dejanja, katerih pregon se začne na predlog in so bagatelna. Tožnik je bil že večkrat obsojen za enakovrstna kazniva dejanja, prišlo je tudi do preklica pogojnih obsodb, tako da tožniku tovrstni kazenski postopki niso tuji, v posledici česar se mora zavedati svojih pravic v kazenskem postopku ter kako so mu te varovane. Sposoben je razumeti, česa je obdolžen, ter se tudi sam braniti pred očitki, vsebovanimi v obtožbi. Tudi teža dejanj ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu zagotovi strokovna pomoč zagovornika. Tako tožilec kot oškodovanec imata možnost, da predlog za pregon umakneta. Glede na predlagano izvedbo navedenih dokazov na glavnih obravnavah, ni podanih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo prosilec imel zagovornika. Sam pošten postopek (procesno) zagotavljajo že načela kazenskega postopka. Po smislu in namenu ZBPP je treba prošnjo kateregakoli prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti, če je njegova zahteva v očitnem nasprotju z interesom pravičnosti, poleg tega pa bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru tudi nesorazmerna glede na opis in težo očitanih dejanj. Predhodna kaznovanost in motiviranost tožnika k storitvi kaznivih dejanj ne govori tožniku v prid, saj gre za povratnika in mu tovrstna kazniva dejanja niso tuja (osebnost prosilca).

3.Toženka izpostavlja, da odločitev v konkretnem primeru predstavlja (utemeljen) odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 224/2014 z dne 11. 11. 2015. Po zavzetem stališču ESČP in Vrhovnega sodišča je ključna okoliščina, ki terja postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev, zagrožena kazen odvzema prostosti. V obravnavani zadevi gre za okoliščino, ki se pri prosilcu redno ponavlja in je ni moč spregledati. Samo zato, ker storilcu grozi zaporna kazen, mu ne gre dodeliti brezplačne pravne pomoči v želenem obsegu. Na opisan način bi se že skoraj brezpogojno dodeljevala brezplačna pravna pomoč in prosilcem zagotovila brezpogojno varovanje njihovih pravic, katerih varovanje pa bi šlo na račun pravic drugih. V primeru oseb, katerih povratništvo je del osebnostnih lastnosti, bi organ ravnal v nasprotju z javnim interesom in pravno državo, ki tudi skozi tovrstne postopke zagotavlja pravno varnost. Odločitve organa so zavezane k spoštovanju Ustave RS in zakonov, morajo pa biti tudi v javnem interesu in sicer ekonomsko in gospodarno preudarne, kar je organ upošteval pri svoji odločitvi.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zoper II. točko izpodbijane odločbe. Svoje nestrinjanje utemeljuje z razlogi, navedenimi v nadaljevanju.

Kljub navedbi, da je toženka vsebinski kriterij za odobritev BPP presojala na podlagi 24. člena ZBPP, 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) (domneva nedolžnosti) in 17. člena ZKP (načelo materialne resnice) ter na podlagi podatkov iz spisov kazenskih zadev, glede katerih je tožnik zaprosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, je toženka s svojo razlago vsebinskega kriterija v kazenskem postopku izvotlila pomen pravice do zagovornika in pravice do primernih možnosti za pripravo svoje obrambe ( 29. člen URS, 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice - v nadaljevanju EKČP, 48. člen Listine o temeljnih pravicah EU in 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah). Tožniku se v kazenskem postopku očitata dve kaznivi dejanji, za obe je zagrožena zaporna kazen Za tožnika je tako bistvenega pomena, da se brani z ustreznim pravnim strokovnjakom. Že Ustavno sodišče je poudarilo, da je pravica do obrambe ena temeljnih ustavnih pravic in strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava RS. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je tudi bistven element pravice do poštenega sojenja. V kazenskih zadevah je treba kot temeljne in ključne okoliščine uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Direktiva (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 10. 2016 je bila sprejeta za zagotavljanje pravice do poštenega sojenja in iz nje izhajajoče pravice do obrambe v zvezi z BPP. Tudi iz EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Navedeno zato izključuje možnost organa, ki odloča o odobritvi BPP, da sam ugotovi, ali obstaja možnost učinkovite obrambe in njen način s svojim ravnanjem tudi določi. Tako ravnanje organa bi pomenilo kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Obe jamstvi namreč obdolžencu zagotavljata, da se o utemeljenosti obtožbe zoper njega lahko izreče zgolj zakonito sodišče v kazenskem postopku z zagotovljenimi procesnimi jamstvi. Presoja verjetnosti izgledov za uspeh (možnost učinkovite obrambe obdolženca) v kazenskem postopku pomeni presojo krivde obdolženca, česar pa v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ni mogoče izvesti, zaradi odsotnosti vseh jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku. Drugačno stališče pomeni, da bi država, ki je nasproti obdolžencu v kazenskem postopku, obšla jamstva kazenskega postopka in načelo enakosti orožij ter mu vnaprej odrekla pravico do obrambe z zavrnitvijo dodelitve brezplačne pravne pomoči z ugotovitvijo, da obdolženec nima verjetnih izgledov za uspeh (drugače rečeno - je kriv kaznivega dejanja, ki se mu očita). Država bi torej obdolžence slabšega premoženjskega stanja vnaprej obsodila krivde kaznivega dejanja v postopku, ki ne zagotavlja minimalnih procesnih jamstev. Toženkino "sprenevedanje", da je tožnikova izkušenost s kazenskimi postopki, ki izhajajo iz njegove predkaznovanosti, zadostna, da se lahko sam učinkovito brani, je v nasprotju z namenom pravice do zagovornika. Slednji je vselej pravni strokovnjak, ki je še posebej izurjen in izkušen - torej zgolj odvetnik, pravnik, z opravljenim pravniškim državnim izpitom, z zadostno izkušenostjo. Tu je podana razlika od pravdnega postopka, kar je relevantno za konkretno zadevo, ker lahko glede pravne pomoči zastopanja v pravdnem postopku pristojni organ presoja vsebinsko utemeljenost prošnje in verjetne zglede za uspeh pravdne stranke, česar glede kazenskega postopka ne more in ne sme. Neutemeljena je tudi toženkina obrazložitev možnosti umika predloga za pregon, saj je zanašanje na to velikokrat stvar naključja ali osebnih želja oškodovanca in to ni način obrambe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (jasno) izhaja prepričanje toženke o tožnikovi krivdi in želji njegovega discipliniranja in sankcioniranja z odrekanjem možnosti zagovornika, saj je del obrazložitve tudi dejstvo, da naj bi bil tožnik povratnik in da izrečene kazenske sankcije očitno nanj nimajo vpliva. Dokazne ocene toženke glede posameznih dokazov v vsakem posameznem kazenskem postopku je treba vnaprej obsoditi in zavreči kot neutemeljene, saj gre za izrekanje kazenske obsodbe pred izvedenim kazenskim postopkom in brez možnosti procesnih jamstev iz kazenskega postopka, prav tako sklicevanje na kazenske ovadbe predstavlja obid pravil kazenskega postopka.

5.Tožnik glede obrazložitve odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS meni, da je neprepričljiva in v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic. Toženka z argumentom, da naj bi bilo pravo živo in spreminjajoče utemeljuje odstop od stališča Vrhovnega sodišča RS v škodo človekovih pravic tožnika. Gre za protiustavno stališče, saj se lahko človekove pravice omejujejo zgolj skladno s kriteriji iz Ustave, iz katerih pa ne izhaja, da bi lahko to storil prvostopenjski upravni organ, brez zakonske podlage in z argumentom, da je pravo živo. Upoštevaje navedeno tožnik meni, da sta izpolnjena tako finančni kot vsebinski kriterij, zato bi morala toženka prošnji za dodelitev BPP ugoditi. Sodišče naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka

6.Tožena stranka je na tožbo odgovorila, posredovala je tudi upravni spis.

V odgovoru smiselno enako povzema razloge za zavrnitev prošnje, kot jih je podala že v izpodbijani odločbi. Sklicuje se na sodno prakso Upravnega sodišča

in navede, da pri odločitvi ni prezrla namena 6. člena EKČP ter sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014, z dne 11. 11. 2015. Če bi sledili naziranjem toženca iz njegove tožbe, bi to pomenilo, da je vsa navedena sodna praksa Upravnega sodišča, kateri je toženka pri svoji odločitvi sledila, nezakonita. Dejstva, ki jih toženka ugotavljala v ugotovitvenem postopku, sledijo merilom navedene sodne prakse. Tudi v zadevi I U 656/2014 je Upravno sodišče zavzelo stališče, da so ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS specialna v razmerju do pravice iz 22. člena Ustave RS. Način njihovega uresničevanja je zaradi narave obravnavanih pravic predpisan z zakonom. Ko gre za pravico do obrambe z zagovornikom, Ustava RS brezplačnega zagovornika ne zagotavlja oziroma ga ne zagotavlja brezpogojno, enako tudi EKČP, ki v 6. členu vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku se (zunaj primerov iz 70. člena ZKP) zagotavlja po določbah ZBPP, če le ta ni v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

7.Tožba je utemeljena.

8.Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev toženke, da se tožniku ne dodeli BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, kar je utemeljila s sklicevanjem na 24. člen ZBPP.

9.Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva in nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev tudi, če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10.V skladu s 1. členom ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva, po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po določbi 7. člena tega zakona, pa se BPP med drugim lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred sodišči.

11.Tožnik je zaprosil za dodelitev BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v dveh kazenskih zadevah, in sicer v zadevi I K 49494/2023 v kateri je za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi z prvim odstavkom 204. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta in v zadevi I K 24589/2021 v kateri je za kaznivo dejanje poškodovane tuje stvari po 220. členu KZ-1 predpisana denarna kazen ali kazen zapora do dveh let.

12.Po določbi druge alineje 29. člena Ustave RS pravica do obrambe z zagovornikom velja za eno temeljnih ustavnih pravic, zaradi česar je strokovna pomoč, ki jo lahko obdolženemu nudi zagovornik jamstvo, da se obdolženemu v kazenskem postopku omogoči uresničevanje ustavnih pravic in je zato bistveni element pravice do poštenega sojenja. Namen navedene določbe je namreč, da se obdolžencem zagotovi enakost strank v kazenskem postopku ne glede na njihov premoženjski status oziroma položaj.

13.Prav tako tudi 6. člen EKČP v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Glede na to, da je bil začet kazenski postopek, saj je bil tožniku vročen obtožni predlog, kar ima neposreden vpliv na nadaljevanje kazenskega postopka, je nedvomno v skladu s 7. členom ZBPP, da mu je omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku že v tej fazi postopka, če sam nima ustreznih sredstev za plačilo zagovornika, saj bo le tako na enak način varovana njegova pravica do poštenega sojenja, kot v primeru osumljenca, ki si zaradi premoženjskega statusa lahko privošči odvetnika brez uporabe ZBPP.

14.Enako stališče je izrazilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, s pojasnilom, da prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP nista v neskladju z določbo 29. člena Ustave RS in tudi ne z določbo c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in da ju je mogoče razlagati tako, da se navedeni vidik človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe lahko uresničuje v celoti. Navedlo je tudi, da je uporaba te zakonske določbe zaradi posebne narave kazenskih postopkov ter zagotovitve pravice do obrambe specifična in povezana z Ustavo RS in EKČP. Pri presoji kriterijev iz 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah je treba zadeve, v zvezi s katerimi je vložena prošnja za BPP, razumno presojati z vidika pričakovanj, ki jih ima obdolženec. To pa je pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje ni niti nepravično niti nemoralno. Pri tem sodišče poudarja, da Evropsko sodišče za človekove pravice šteje za kazenske zadeve vse tiste zadeve, ki so kazenske že po naravi stvari in ima tako posameznik pravico do obrambe in do poštenega postopka, kadar je v postopku zaradi obravnave za storjeno kaznivo ravnanje (kamor lahko sodijo celo prekrški), v posledici česar mu mora biti zagotovljena pravica do obrambe, če gre za zadevo, ki je že po sami naravi kazenska. Upoštevaje zahtevo iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKPČ v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti oziroma zaporna kazen, je to praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

15.Toženka s svojim argumentom sklicevanja na sodno prakso Upravnega sodišča ne prepriča. Niti ne navede, v čem bi bila našteta sodna praksa uporabljiva v obravnavanem primeru (oziroma jo je sama pri odločitvi uporabila) ob tem, da sodišče pritrjuje toženi stranki, da je pravo živo in je navedena sodna praksa "presežena" ravno z sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 224/2014, z dne 10. 12. 2015. Vsaka razlaga zakonskih določb in odmik od ustaljene sodne prakse mora biti skladna z Ustavo RS, pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, med katerimi je v obravnavani zadevi upoštevana EKČP. Sodišče in drugi organi oblasti tako uporabljenim zakonskim normam ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin. Navedeno velja tudi za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ob razlagi 24. člena ZBPP.

16.Sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih je toženka podala za odmik od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, upoštevaje zahtevo iz EKČP (v primeru zagroženega odvzema prostosti gre praviloma za okoliščino, ki terja postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev) in ustavno zagotovljenih kavtel v kazenskem postopku (pravica do obrambe, pravica do poštenega sojenja) pomenijo kršitev človekovih pravic ali svoboščin, ki so zapisane tako v Ustavi RS kot tudi v EKČP. Pravica do obrambe z zagovornikom, kakor tudi pravica do poštenega sojenja s strani nepristranskih sodišč namreč predstavljata eno temeljnih ustavnih pravic. Namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu ustave in 6. členu EKČP. Tako Ustava in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči, v skladu z zakonom. Tako ne gre za brezpogojno podeljevanje pravic, kot to zmotno zatrjuje toženka.

17.Sklicevanje toženke na okoliščine, ki ne terjajo postavitve zagovornika obdolžencu, v konkretnem primeru (poleg okoliščin naštetih v izpodbijani odločbi) tudi sklicevanje na povratništvo, kot del osebnostnih lastnosti tožnika, vsekakor niso okoliščine, ki bi dopuščale odmik od uveljavljene sodne prakse (predmetna okoliščina, če, bo upoštevana v kazenskem postopku). Pritrditi gre tožniku, da je tožeča stranka s tem presegla svoja pooblastila in se postavila v vlogo sodišča, s tem pa posegla tudi v njegovo domnevo nedolžnosti. Po takem razlogovanju, povratniki lahkih kaznivih dejanj nikoli ne bi bili deležni BPP. A za tako stališče ne v ZBPP ne v sodni praksi ni nobene podlage. V čem bi organ ravnal v nasprotju z javnim interesom in pravno državo, če navedene okoliščine ne bi upošteval, toženka niti ne obrazloži. Ekonomski oziroma gospodarski interes ne more biti odločilen in prevladati nad pravico do obrambe z zagovornikom po določbi 2 alineje 29. člena Ustave in nad pravico do poštenega sojenja ter nad uveljavljenimi pravicami v EKČP. Toženkini razlogi za odstop od ustaljene sodne prakse, tako predstavlja poseg v posebej varovano pravico do obrambe po 29. členu ustave in 6. členu EKČP. Na tak način je toženka zakonsko normo tolmačila na način, ki je v nasprotju z Ustavo in EKČP.

18.Ker je tožnik prosil za dodelitev BPP v postopku svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v zvezi s kaznivimi dejanji, za kateri je zagrožena zaporna kazen, bi mu po presoji sodišča ob upoštevanju okoliščin in zahtev c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP, toženka morala zagotoviti pravico do BPP z zagovornikom, kolikor izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.

19.Tako je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v izpodbijanem delu ter zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje (4. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V novem postopku bo toženka morala upoštevati navedeni vidik uporabe 24. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev ponovno odločiti o prošnji tožnika.

K II. točki izreka

20.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

21.Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

-------------------------------

1Gre za kazenska postopka, opravilna številka I K 49494/2023 in I K 24589/2021.

2Odločitve Upravnega sodišča v zadevah opr.št.: IV U 59/2013, z dne 21. 5. 2013; IV U 117/2013, z dne 3. 9. 2013; IV U 108/2013, z dne 4. 6. 2013; IV U 54/2012, z dne 10. 4. 2012; IV U 223/2013, z dne 19. 6. 2013; III U 245/2015, z dne 16. 10. 2015 in I U 656/2014, dne 6. 5. 2014.

3O tem smiselno enako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 224/2014, z dne 10. 12. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 7, 24, 24/1, 24/3

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29-2

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/3, 6/3-c

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.