Jedro

Zastaralni rok po pretrganju zastaranja (vložitev predloga za izvršbo) začne znova teči od dneva končanja postopka, začetega z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica sama trpi svoje stroške v zvezi s pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: - pod tč. 1 zavrnilo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi, - pod tč. 2 sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, - pod tč. 3 dolžnici naložilo, da mora upniku povrniti 31.120,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov in - pod tč. 4 sklenilo, da se dolžnico oprosti plačila sodnih taks.

Proti sklepu se je pravočasno pritožila dolžnica. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da z vlaganjem predloga za izvršbo zastaranje ni bilo prekinjeno. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ustavitev postopka.

Pritožba je bila v vednost vročena upnici, ki pa je nanjo odgovorila in se v odgovoru zavzela za njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Upnica terjatev uveljavlja na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah, opr. št. P 65/93, z dne 26.05.1993. Vendar pa to terjatev v tem postopku izvršbe ne uveljavlja prvič, saj jo je uveljavljala že v postopku izvršbe, ki je tekel na podlagi predloga za izvršbo, ki je bil vložen dne 30.08.1993. Postopek izvršbe po tem predlogu je tekel vse do 13.10.2000, ko je bil s pravnomočnim sklepom formalno ustavljen.

Ni sporno, da gre v tej zadevi za tako imenovano iudikatno terjatev, terjatev ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, za katero velja 10-letni zastaralni rok (določilo I. odst. 379. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)). V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo z vložitvijo predloga za izvršbo pod opr. št. I 915/93 pri Temeljnem sodišču v Celju, Enoti v Šmarju pri Jelšah, v skladu z določilom 388. čl. ZOR pretrgano zastaranje, saj gre za upnikov akt pred sodiščem, usmerjen v izterjavo terjatve. Zastaralni rok po pretrganju pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, začne znova teči od dneva končanja postopka, začetega z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje (določilo V. odst., v zvezi z določilom IV. odst. 392. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je tako ob pritožbeno neizpodbijanem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da je bilo s predlogom za izvršbo (v letu 1993) pretrgano zastaranje in da je 10-letni zastaralni rok pričel znova teči v letu 2000 (13.10.2000), ko je bil prvotni postopek izvršbe (v katerem se je uveljavljalo plačilo iste terjatve, kot v tem postopku) pravnomočno ustavljen. Tako se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je bilo torej materialno pravo pravilno ugotovljeno, ker pa se sodišču prve stopnje pri odločanju tudi ni pripetila nobena od uradoma upoštevnih kršitev postopkovnih določil, je moralo pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sklep sodišča prve stopnje (določilo 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z določilom 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Upnica je sicer odgovorila na dolžničino pritožbo, vendar ni z ničemer pripomogla k rešitvi pritožbenega postopka, zato je pritožbeno sodišče njene stroške v zvezi s pravnim sredstvom opredelilo kot nepotrebne in odločilo, da jih upnica trpi sama (določilo I. odst. 155. čl. Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju).