Jedro

Tožnica je v vtoževanem obdobju delala pri toženi stranki na podlagi avtorskih pogodb in je za opravljeno delo prejela plačilo, ki je bilo v teh pogodbah dogovorjeno. Tožnica pri toženi stranki ni bila v delovnem razmerju in ni nikoli uveljavljala ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Delavec je upravičen do plač oz. razlike v plači (in do prispevkov in davkov iz delovnega razmerja) le v primeru, če je ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Ker tožnica pri toženi stranki ni bila v delovnem razmerju, tožbeni zahtevek za obračun bruto razlike v plači, odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznega neto zneska razlike v plači za vtoževano obdobje, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka obračunati in izplačati za obdobje od 1. 6. 2003 do 31. 1. 2008 razliko v plači v mesečnem znesku 830,00 EUR bruto ter zanjo plačati ustrezne davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov na prvi stopnji in pritožbenih stroškov tožnice oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v letih 2003, 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008 opravljala pri toženi stranki delo kot samostojna novinarka oz. kulturna delavka na podlagi pogodb civilnega prava. Vse svoje obveznosti po navedenih pogodbah je opravila strokovno in pravočasno in pri tem upoštevala dogovorjene kriterije, merila in programske zahteve tožene stranke. Vsakokratni uredniki uredništva so bili z njenim delom zadovoljni. V zgoraj omenjenem časovnem obdobju je tožnica svoje delo opravljala v organiziranem delovnem procesu po navodilih in pod nadzorom nadrejenega urednika, njeno delo je potekalo v polnem delovnem času in je popolnoma enako primerljivemu delu redno zaposlenih novinarjev. V tem času se je večkrat pogovarjala z nadrejenimi uredniki o možnostih sklenitve pogodbe o zaposlitvi, vendar ji je bilo vedno povedano, da te možnosti uredniki nimajo. Tako kot redno zaposleni novinarji je tudi tožnica pripravljala mesečna poročila o opravljenem delu, ki so bila podlaga za izplačilo honorarja. Plačilo za delo pogodbeni novinarki, kar je tožnica v vtoževanem obdobju bila, je urejala Kolektivna pogodba za poklicne novinarje v RS (Ur. l. RS, št. 31/91; v nadalj. besedilu KPPN), tožničino plačilo za delo pa se je bistveno razlikovalo od plačila za delo rednih novinarjev. Ta razlika je po ugotovitvi tožnice znašala 830,00 EUR bruto mesečno. Tožnica je namreč prejemala povprečno 920,00 EUR bruto mesečno, primerljivi redno zaposleni novinar pa 1.750,00 EUR bruto mesečno. Glede na to je tožnica upravičena do plačila po dejanskem delu, kar izhaja tudi iz sodne prakse VDSS, opr. št. Pdp 1843/2004, Pdp 166/2011, Pdp 460/2012). Če je sodišče prve stopnje štelo, da vtožuje tožnica plačilo za delo po pogodbi o delu, bi se moralo izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti v pristojno odločanje sodišču splošne pristojnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica bistvene kršitve določb postopka uveljavlja v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju delala pri toženi stranki na podlagi avtorskih pogodb in da je po teh pogodbah za opravljeno delo prejela plačilo, ki je bilo v teh pogodbah dogovorjeno. Tožnica je imela status samostojne kulturne delavke in je kot taka opravljala samostojno dejavnost. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnica pri toženi stranki ni bila v delovnem razmerju, da od tožene stranke ni nikoli uveljavljala ugotovitve obstoja delovnega razmerja (ni vložila niti zahteve za varstvo pravic v smislu priznanja obstoja delovnega razmerja niti tožbe, saj je edina tožba, ki jo je vložila zoper toženo stranko, tožba za izplačilo vtoževane razlike v plači, ki je predmet tega individualnega delovnega spora). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožničin tožbeni zahtevek za obračun bruto razlike v plači, odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznega neto zneska razlike v plači za vtoževano obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, neutemeljen, saj tožnica pri toženi stranki ni bila v delovnem razmerju. Pravilen je nadalje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je delavec upravičen do plač oz. razlike v plači (in do prispevkov in davkov iz delovnega razmerja) le v primeru, če je ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Ob tem je povsem pravilno ugotovilo tudi, da je bil ugovor zastaranja, ki ga je tekom postopka podala tožena stranka, utemeljen, saj so terjatve iz naslova vtoževanih zneskov razlike v plači za obdobje do 21. 10. 2006 zastarale (tožnica je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila 21. 10. 2011).

6. Glede na zgornje ugotovitve niso bistvenega pomena pritožbene navedbe tožnice o tem, da je delo pri toženi stranki v vtoževanem obdobju opravljala strokovno in pravočasno oz. da se je v tem obdobju večkrat pogovarjala z nadrejenimi uredniki o sklenitvi morebitne pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki (niti ni bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki v sodnem postopku) se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbe KPPN.

7. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnice, da je izpodbijana sodba nepravilna zato, ker bi moralo biti tožnici izplačano plačilo po dejanskem delu. Bistveno za plačilo po dejanskem delu je, da je delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, v času veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi, opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, plačilo za to delo pa je dobil plačano glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Kot je bilo že ugotovljeno, pa tožnica s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, niti ni bilo v postopku ugotovljeno, da bi obstajalo delovno razmerje tožnice pri toženi stranki. Ob upoštevanju navedenega se tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na sodne odločbe pritožbenega sodišča, ki so se nanašale na primere, ko je delavec opravljal dejansko delo, ki je bilo višje vrednoteno od dela, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost in da bi moralo zadevo odstopiti v reševanje sodišču splošne pristojnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo jasno stališče, da je stvarno pristojno za odločanje o tožničinem zahtevku, sklicujoč se na 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za odločanje v sporu o plačilu plače ter odvodu prispevkov in davkov od te plače in izplačilu neto plače pristojno delovno sodišče na podlagi 5. člena ZDSS-1. 8. Ker tožnica v tem postopku ni uspela, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo tudi, da sama krije svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.