Jedro

Tožeča stranka nima aktivne legitimacije za zahtevo po 46. členu ZUstS, če podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja ni uporabila besedila iz ustavne odločbe, ki je podzakonski akt razveljavila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnic zoper sklep Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, (v nadaljevanju: Agencija) št. .... z dne ...., s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevek tožnic za odpravo odločbe oziroma soglasja Agencije, s katero je bilo dano soglasje k lastninskemu preoblikovanju podjetja AAA, tovarna farmacevtskih in kemičnih izdelkov, d.d. A (v nadaljevanju: AAA d.d.). V obrazložitvi je navedla, da je o pritožbi tožnic že enkrat odločila z odločbo in sklepom pritožbi ugodila in sklep prvostopnega organa odpravila ter po uradni dolžnosti dovolila obnovo postopka lastninskega preoblikovanja AAA d.d. Zoper odločbo tožene stranke je vložil tožbo v upravnem sporu AAA d.d. Upravno sodišče je s sodbo opr. št.... z dne .... tožbi ugodilo in odločbo in sklep z dne .... odpravilo, ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče v svoji obrazložitvi navaja, da izpodbijana odločba ne navaja razlogov za odpravo sklepa, kar je v nasprotju z določbo 209. člena ZUP in je zato nezakonita. Sodišče tudi ugotavlja, da je pristojnost za odločanje o obnovi postopka določena v 2. odstavku 255. člena ZUP, po katerem o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo. Isto velja v primeru, če se postopek obnovi po uradni dolžnosti (1. odstavek 257. člena ZUP). Tožena stranka je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, saj pristojni organ in podjetje o vloženem zahtevku za denacionalizacijo, ki je urejen v 9. do 17. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP) nista vedela do dneva, ko so tožnice vložile zahtevek za odpravo odločbe Agencije - dne 7. 8. 1996. V tem času pa je bila sporna odločba Agencije z dne 31. 5. 1994 že dokončna in pravnomočna. Odločbe, ki je pravnomočna, ni mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, prav tako pa ni bilo pogojev za odpravo po nadzorstveni pravici, zato je sklep organa prve stopnje zakonit. Prvostopni organ je pravilno ugotovil dejstvo, da niti podjetje, niti Agencija do 8. 8. 1996 nista vedela za obstoj vloženega predloga za izdajo začasne odredbe. Odločba Agencije, s katero je bilo odobreno lastninsko preoblikovanje AAA d.d. je pravnomočna in zato bi jo bilo možno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je izpodbijana odločba izpodbojna iz 1., 2., 3. in 4. točke 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). Z dopisom z dne 7. 8. 1996 so dale Agenciji vedeti, da obstajajo nova dejstva in dokazi. Prvostopni organ bi zato moral ali obnoviti postopek po uradni dolžnosti, saj je obstajal javni interes ali pa v skladu z 267. členom ZUP izreči odločbo za nično. Same postopka obnove niso mogle predlagati, saj niso bile stranke v postopku. Glede na to navedbo bi morala tožena stranka upoštevati pritožbo tožnic in naložiti prvi stopnji, da obnovi postopek ali da ugotovi ničnost v skladu z 267. členom ZUP/86. Dejstvo namreč je, da so tožnice naredile vse za zavarovanje svojih denacionalizacijskih zahtevkov po ZLPP. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-22/95 izhaja, da imajo denacionalizacijski zahtevki prednost pred drugimi. V končni posledici, ko bo denacionalizacijski postopek končan, bosta obstajali dve nasprotujoči odločbi. To, da AAA in Agencija za začasno odredbo nista vedela ne more vplivati, saj ko sta zvedela, nista ravnala v skladu s pozitivno zakonodajo. Lastninjene je bilo nezakonito. Z izpodbijano odločbo so tožniki v enakem položaju, kot tisti denacionalizacijski upravičenci, ki niso vložili začasne odredbe. Iz navedenega razloga ne morejo izgubiti svojih pravic po vrnitvi nepremičnine v naravi. Predlagajo odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev v ponoven postopek oziroma podrejeno, da sodišče o stvari samo odloči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svojih navedbah.

Stranka z interesom AAA d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da ni razlogov, da bi organ odločal po uradni dolžnosti, saj ne obstaja javni interes. Razen tega pa tožnice tudi niso izkazale dejstva, da so 25. 1. 1993 res predlagale začasno odredbo oziroma, da bi z njo uspele. Pri Upravni enoti v A so kopijo predloga dobili šele leta 1997 od odvetnika tožnic. Predloga tudi ni v denacionalizacijskem spisu na B in tudi ne v popisu spisa v dopisu Upravne enote Ljubljana, ko je spis odstopila na B. Nadalje tudi ni izkazana verjetnost, da bi tožnice z zahtevkom uspele. Gre namreč za zazidano stavbno zemljišče v lasti AAA d.d., takšna zemljišča pa se po 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ne vračajo. Predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi so tožeče stranke 7. 8. 1996 pri prvostopnem organu - Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo zahtevale odpravo odločbe oziroma soglasja o lastninskem preoblikovanju podjetja AAA d.d., na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996. Prvostopni organ je postavljeno zahtevo pravilno obravnaval, glede na vsebino vloge, kot zahtevo za odpravo posamičnega akta glede na podlago iz 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) in o tako postavljeni zahtevi, saj ni bila nejasna, odločil. Glede na ugotovljeno postopkovno pravilno ravnanje prvostopnega organa z vloženo zahtevo z dne 7. 8. 1996, so neutemeljeni in v okviru postavljenega zahtevka pravno neupoštevni tožbeni ugovori, kako bi prvostopni organ prejeto zahtevo moral razumeti (kot predlog za obnovo postopka po uradni dolžnosti ali predlog za izrek odločbe za nično) in na kakšen način bi zato posledično morala tožena stranka upoštevati vloženo pritožbo. O postavljeni zahtevi, ki do odločitve organa prve stopnje ni bila spremenjena, je bilo v skladu s postavljenim zahtevkom, torej o zahtevi za odpravo odločbe lastninskega preoblikovanja AAA d.d., odločeno in s tem je bil zahtevek izčrpan.

O postavljeni zahtevi pa je prvostopni organ odločil tudi materialno pravno pravilno. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-22/95 odpravilo besedilo na koncu 1. alinee 9. člena Uredbe, ki se je glasilo: oziroma druge dokaze, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji za lastninsko preoblikovanje podjetja. Razlog za odpravo navedenega besedila je, da odpravljeno besedilo dopušča še dodatna dokazna sredstva, s katerimi se lahko nadomestijo tista, ki so določena v ZLPP. V obravnavanem primeru pa podjetje odpravljenega besedila ni uporabilo (upoštevalo ni niti predloga za začasno odredbo, ker zanj ni vedelo). Tožnice nimajo aktivne legitimacije za zahtevo za odpravo odločbe, ker podjetje v konkretnem primeru ni uporabilo z odločbo U-I-22/95 odpravljenega besedila 1. alinee 9. člena Uredbe, saj jim na podlagi odprave podzakonskega akta niso mogle nastati škodljive posledice. Organ prve stopnje je pravilno presodil, da tožnice niso osebe, ki na uveljavljani podlagi uveljavljajo ali varujejo svoje pravice oziroma pravne koristi, zato ne morejo biti predlagateljice za uvedbo postopka in je njihovo zahtevo pravilno s sklepom zavrgel na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/86. Tožena stranka je zato posledično utemeljeno pritožbo zoper odločitev prvostopnega organa o zavrženju, zavrnila. Neutemeljeni in pravno neupoštevni so ugovori o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, ki jih veže tožeča stranka na postopek lastninskega preoblikovanja in bi po njenem mnenju morali biti v postopku lastninjenja zaradi pravočasno vložene začasne odredbe upoštevani. Navedeni ugovori pa so neutemeljeni tudi po vsebini, saj se je sodna praksa v postopkih lastninjenja podjetij postavila na stališče, da denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, enako pa tudi, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oziroma Agencija nista bila seznanjena, kot je obravnavani primer, izgubi pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je spoznalo, da je izpodbijani akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, te razloge pa je sodišče v sodbi navedlo.