Jedro

V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala razliko do starostne pokojnine. Vrhovno sodišče RS je s sodbo poseglo v sodbo drugostopenjskega sodišča in jo spremenilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da tožnik nima pravice do razlike do starostne pokojnine za sporno obdobje. S sodbo VS RS je odpadla pravna podlaga (sodba drugostopenjskega sodišča), na podlagi katere je bil tožniku izplačan sporni znesek. Gre za stanje, ki je opredeljeno v tretjem odstavku 190. člena OZ. Zato tožnik do vtoževanega zneska ni upravičen in ga je dolžan vrniti toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2012 in št. ... z dne 17. 2. 2012. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je sodišče glavno obravnavo dne 14. 2. 2014 opravilo v nekaj minutah. Pri tem se sploh ni opredelilo do tožnikovih argumentov, s katerim je dokazoval, da je imel pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji od 1. 4. 1994 dalje ter da ni prostovoljno prejemal pokojnine iz Beograda, temveč zaradi prisile organov države Republike Slovenije. Nezakonitost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 522/2000-4 z dne 14. 5. 2003. Po tožnikovem mnenju je bilo Vrhovno sodišče RS pristransko. To je navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Svoje argumente pa ponovno navaja v pritožbi. Pri odločanju o reviziji zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 539/2009 z dne 14. 1. 2010, se Vrhovno sodišče RS ni opredelilo do tožnikovih argumentov, temveč je pristransko sprejelo argumente, ki jih je podala tožena stranka, torej ZPIZ Slovenije. Vrhovno sodišče RS pri tem ni imelo na razpolago odločbe MNZ RS št. ... z dne 12. 3. 2012, ki je bila izdana v zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Kljub jasni sodbi ESČP iz meseca junija 2012 tudi sedaj Republika Slovenija ni pošteno popravila krivice za nazaj. Od sodišča bi pričakoval argumentirano obrazložitev. Očitno so mu bile kršene človekove pravice s strani državnih organov. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo ter da se mu izplača razlika starostne pokojnine, kot mu je bila že dosojena s sodbo Psp 539/2009 z dne 14. 1. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 2. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da je bilo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 199/2010 z dne 19. 12. 2011 ugotovljeno, da je dajatev, razlika do starostne pokojnine v obdobju od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 26.244,85 EUR, skupaj s pripadajočim davkom. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže toženi stranki v roku enega meseca po prejemu odločbe. V primeru zamude se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnika.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 539/2009 z dne 14. 1. 2010 toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko starostne pokojnine za čas od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001. Tožena stranka je najprej s posebno odločbo določila višino te razlike ter nato tožniku tudi izplačala znesek 26.244,85 EUR. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. VIII Ips 199/2010 z dne 19. 12. 2011 prej citirano sodbo drugostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Ps 278/2008 z dne 27. 8. 2009, s katero je bilo razsojeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje in izplačilo pokojnine po drugem odstavku 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Iz obrazložitve izhaja, da določba drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ ne more biti (več) odločilna. Res je tožnik pridobil državljanstvo na način, ki ga ureja 15. člen ZPIZVZ in od 1. 4. 1993 ni bil več zavarovan, ker je že prejel pokojnino pri tujem nosilcu vojaškega zavarovanja, vendar je bilo o njegovi pravici do pokojnine po slovenskih predpisih že dokončno in pravnomočno odločeno, prav pri tem odločanju pa je bilo potrebno uporabiti tudi določbe ZPIZVZ. Z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2002 v zvezi z odločbo z dne 9. 1. 2002 je bila tožniku priznana pravica do pokojnine pri toženi stranki po splošnih predpisih od 11. 7. 2001 dalje, torej ne pred tem datumom. Ker mu z navedeno pravnomočno odločbo pravica do pokojnine po slovenskih predpisih za nazaj ni bila priznana, ni nobene pravne podlage za to, da bi bil upravičen še do razlike med pokojninami, mimo te odločbe za nazaj. Upoštevaje navedeno sodbo revizijskega sodišča je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo o ugotovitvi preplačila ter o načinu povrnitve preveč izplačanih zneskov. V zadevi je sporno, ali je tožnik izplačani znesek dolžan vrniti toženi stranki.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 275. členu določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imela tožena stranka podlago za svojo odločitev v prej citirani določbi ZPIZ-1. Za presojo sporne zadeve je poleg prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), na katerega uporabo odkazuje prej citirana določba. Po prvem odstavku 190. člena OZ mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to premoženje vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala znesek 26.244,85 EUR (gre za razliko do starostne pokojnine v obdobju od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001). Bistvena za razsojo sporne zadeve je namreč že citirana sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 199/2010 z dne 19. 12. 2011. Vrhovno sodišče RS je namreč z omenjeno sodbo poseglo v sodbo drugostopenjskega sodišča opr. št. Psp 539/2009 z dne 14. 1. 2010 in jo spremenilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da tožnik nima pravice do razlike do starostne pokojnine za obdobje od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001. S sodbo Vrhovnega sodišča RS je torej odpadla pravna podlaga (sodba drugostopenjskega sodišča z dne 14. 1. 2010), na podlagi katere je bil tožniku izplačan znesek 26.244,85 EUR. Gre torej za stanje, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 190. člena OZ, kar pomeni, da tožnik do navedenega zneska ni upravičen in ga je zato dolžan vrniti toženi stranki, kar je tožnik glede na njegove navedbe tudi že storil. Za rešitev zadeve torej niso odločilne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožnik upravičen do izplačila razlike v pokojnini. O tem je bilo namreč že pravnomočno razsojeno, kar pomeni, da niti sodišče prve stopnje, niti pritožbeno sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi ponovno odpiralo vprašanje, ali je tožnik do spornega zneska upravičen, ali ne. Sodba sodišča prve stopnje zato vsebuje zgolj argumente, ki se nanašajo na vprašanje izpolnjevanja dejanskega stanu, določenega v 275. členu ZPIZ-1, torej glede dolžnosti vrnitve preveč izplačanega zneska. Enako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, kar pomeni, da tožnik do spornega zneska ni bil upravičen in ga je dolžan vrniti toženi stranki. S tem v zvezi so torej tudi neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi z Ustavo zagotovljenih pravic.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.