Jedro

Ker ima tožnik kot preživninski zavezanec zoper sklad vse ugovore, ki bi jih sicer imel zoper otroka kot upnika, se z izdajo odločbe o priznanju pravice do nadomestila preživnine ne posega neposredno v tožnikovo pravno korist, zato mu po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre položaj stranke v navedenem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. in 4. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.9.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije z dne 10.8.2000. S citiranim sklepom je Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: sklad) kot nedovoljeno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 4.7.2000, o priznanju pravice do nadomestila preživnine.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je v obravnavanem primeru sporno vprašanje, ali se tožniku kot preživninskemu zavezancu po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) lahko prizna položaj stranke v postopku za priznanje pravice do nadomestila preživnine. Tožena stranka mu je takšen položaj zavrnila z obrazložitvijo, da ima položaj stranke v obravnavanem postopku izključno otrok, tožnik pa v navedenem postopku ne more varovati svojih koristi, saj je preživnina in njena višina s sodno odločbo že pravnomočno določena. Sodišče prve stopnje je presodilo, da določba 24. člena Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97, 10/98, 41/99 in 53/99, ZJSRS), po kateri se postopek za priznanje pravice do nadomestila preživnine začne na zahtevo otroka, ne pomeni, da v tem postopku ne morejo sodelovati tudi druge osebe, če izpolnjujejo pogoje po 49. členu ZUP/86. Čeprav tožnik v obravnavanem postopku ne bi mogel niti po temelju niti po višini izpodbijati obveznosti, ki mu jo je prisodilo sodišče v civilnem postopku, bi lahko kot preživninski zavezanec za plačilo na podlagi določb ZJSRS, ki v primeru neizpolnjevanja preživninskih obveznosti ureja ta postopek z izplačili po skladu, uveljavljal določene procesne kot tudi morebitne vsebinske ugovore. Po 1. odstavku 28. člena ZJSRS namreč terjatve otroka proti preživninskemu zavezancu preidejo do višine pravic, zagotovljenih po tem zakonu, na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravice (subrogacija), s tem pa na podlagi 3. odstavka 28. člena ZJSRS sklad vstopi v razmerje do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika. Specifična narava preživninske terjatve terja širšo razlago subrogacije, zaradi katere je izkazan pravni interes preživninskega zavezanca za sodelovanje v postopku. Sklad namreč vstopi v pravice otroka do višine nadomestila preživnine ne samo glede tistih že izplačanih nadomestil, o katerih je že obvestil preživninskega zavezanca, temveč tudi glede drugih do vložitve predloga za izvršbo že izplačanih nadomestil, kakor tudi glede še neizplačanih in nezapadlih nadomestil. Prav zato pa je odločba sklada o priznanju pravice do nadomestila preživnine pomembna tudi za tožnika, saj kot preživninski zavezanec ne bo obveščen o vsakokratnem kasnejšem plačilu sklada. Ker mu je z odločbo sklada posredno določena obveznost, ima preživninski zavezanec pravni interes, da takšna obveznost temelji na pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava. Podobno razlago pa nakazuje tudi določba 4. odstavka 28. člena ZJSRS, ki skladu nalaga dolžnost, da preživninskega zavezanca obvesti o priznanju pravice ter mu priloži odločbo o priznanju pravice, kar pa pomeni, da je tudi v tem izkazan pravni interes kot pogoj za priznanje statusa stranke v smislu 49. člena ZUP/86. Tožena stranka v pritožbi navaja, da 21.a člen ZJSRS določa, da ima pravico do nadomestila preživnine otrok, ki mu je s pravnomočno sodbo določena preživnina, ki je zavezanec ne plačuje, določa pa še ostale pogoje. Po 24. členu ZJSRS je stranka v obravnavanem postopku otrok, ki ga zastopa zakoniti zastopnik. Niti zakoniti zastopnik niti preživninski zavezanec pa nista stranki v tem postopku, saj v njem ne varujeta svojih pravic ali pravnih koristi. Drugače pa je v postopku določitve preživnine, kot tudi v postopku izvršbe, kjer imata oba položaj stranke in s tem možnost varovanja svojih pravic in koristi. S prehodom terjatev na sklad (subrogacijo) se položaj preživninskega zavezanca v postopku priznanja pravice do nadomestila preživnine glede plačevanja preživnine v ničemer ne spremni, saj se njegova obveznost iz naslova preživnine ne povečuje. Preživninski zavezanec ima še vedno vse možnosti, da neposredno upniku (otroku) plačuje preživnino, ki jo je sklad po 21.d členu ZJSRS dolžan upoštevati in za plačani znesek zmanjšati mesečno nakazilo nadomestila preživnine. Zakoniti zastopnik je dolžan obveščati sklad o vseh spremembah, to možnost pa ima tudi preživninski zavezanec. Preživninski zavezanec pa kot stranka sodeluje v izvršilnem postopku, ki ga začne sklad zoper svoje dolžnike. Ne drži, da preživninski zavezanec ne ve za svoje obveznosti do sklada, saj mu sklad posreduje odločbo o priznanju pravice do nadomestila preživnine, obvestilo o prvem izplačilu, obvestilo o stanju dolga, vsa obvestila o povišanju višine nadomestila preživnine in vse odločbe o prenehanju pravice do nadomestila preživnine.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik kot preživninski zavezanec zaradi varstva svojih pravnih koristi izkazuje pravni interes za vstop v postopek za priznanje pravice do nadomestila preživnine. V navedenem postopku se odloča o otrokovi pravici do nadomestila, ker se preživninska obveznost, ki je priznana s pravnomočno sodbo, ne plačuje, njena izterjava pa je neuspešna. V tem postopku se torej ne odloča o pravicah in obveznostih preživninskega zavezanca, zato ta v njem nima položaja stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nima prav, ko meni, da je glede na specifično naravo preživninske obveznosti s prehodom terjatve z otroka na sklad za preživninskega zavezanca posredno določena obveznost, s tem pa podan tožnikov pravni interes, da se mu v postopku za priznanje preživninske obveznosti prizna položaj stranke. Glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi II Ips 649/2001, na podlagi 28. člena ZJSRS otrokova terjatev do preživninskega zavezanca preide na sklad z dnem izvršljivosti odločbe o priznanju pravice do nadomestila, kar pomeni, da sklad ne vstopi v pravice otroka kot upnika samo do višine dejansko izplačanih sredstev, temveč do višine pravic, zagotovljenih z ZJSRS, vendar pa zaradi tega preživninski zavezanec kot dolžnik glede na vsebino otrokovega izvršilnega naslova ne more biti na slabšem kot v razmerju do otroka. Ker ima torej tožnik kot preživninski zavezanec zoper sklad vse ugovore, ki bi jih sicer imel zoper otroka kot upnika, se z izdajo odločbe o priznanju pravice do nadomestila preživnine ne posega neposredno v tožnikovo pravno korist, zato mu po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre položaj stranke v navedenem postopku.

Pravnega interesa pa ne more opreti niti na določbo 21f člena ZJSRS, saj je ta določba pravna podlaga za drug postopek, ki se začne na zahtevo preživninskega zavezanca in v katerem se z izdajo odločbe ugotovi prenehanje pravice do nadomestila preživnine.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je tožbi ugodilo, zato je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.