Jedro

Če avtor sam osebno uredi svoje avtorske pravice z izvajalcem, potem ne more mimo avtorja zahtevati plačilo avtorskih pravic še pooblaščena organizacija iz 91/3 člena ZAP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vsebinsko v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Aktivna legitimacija tožeče stranke je podana v smislu 91. člena Zakona o avtorski pravici, pravilnost računov pa je sodišče preverjalo v smislu Pravilnika o honorarjih za javno izvajanje in predstavljanje glasbenih del javnosti. Zavezanci za plačilo t.i. malih avtorskih pravic so uporabniki glasbenih del, med drugim tudi samostojna gostišča, kar tožena stranka nedvomno je.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni tožeči stranki pošiljala uradno predpisanih podatkov, zato je tožeča stranka pravilno obračunavala avtorski prispevek po določilih omenjenega Pravilnika.

Zaradi pasivnosti tožene stranke ni bilo mogoče preveriti njene trditve, ali je z dejavnostjo res prenehala, to dejstvo mora dokazati sama tožena stranka, česar pa po mnenju prvega sodišča ni dokazala.

Po mnenju prvega sodišča je tudi pomembno, da tožena stranka ni zavrnila računov, ki jih je tožeča stranka pošiljala.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse razloge iz 353. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. Zlasti poudarja, da ni podana pasivna legitimacija, kajti tožena stranka, to je Disco L. ne obstoja več. Lastnik te organizacije je bil res S. Š., ki pa je s poslovanjem te obratovalnice prenehal že v letu 1991. Sam S. Š. kot fizična oseba pa ni bil tožena stranka. Poleg tega pa sodba gradi na napačni uporabi materialnopravnih določil. Po 90. členu Zakona o avtorskih pravicah lahko avtor uveljavlja svoje avtorske pravice osebno pri uporabniku, to pa se je v obravnavanem primeru ravno zgodilo.

Pritožba trdi, da je tožena stranka z avtorji osebno uredila tudi plačilo avtorskih honorarjev, torej posebno določilo 3. odst. 91. člena cit. zakona ne pride v poštev v primeru, ko avtor sam neposredno uveljavi t.i. malo avtorsko pravico. V tej smeri se dokazni postopek ni izvajal in je dejansko stanje ostalo v celoti nepojasnjeno. Pritožba se ne strinja z navedbo dokaznega bremena, kakor to stori prvo sodišče. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati utemeljenost svojega zahtevka. Najmanj, kar bi se lahko storilo, je, da se opravijo poizvedbe pri Trgovskem podjetju N., v katerih poslovnih prostorih je diskoteka poslovala. To poslovanje je prenehalo v letu 1991, računi, ki so temelj tožbenemu zahtevku, pa se nanašajo na celo leto 1991 in še na pol leta 1992. Zlasti je zgrešena trditev izpodbijane sodbe, naj bi bil zahtevek utemeljen že zaradi tega, ker toženec ni zavračal računov. Zaradi nezavrnitve računov tožeča stranka ne more pridobiti nobene pravice, tožeča stranka bi morala vsekakor dokazati, da so bile storitve opravljena. Dokazala pa ni niti tega, da so sporni računi na naslov tožene stranke sploh prišli.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Poudari, da obveznost iz uporabe avtorskih del ni vezana na lokacijo, pač pa na organizatorja. Z menjavo lokacije obveznosti ne ugasnejo. Tožena stranka še danes posluje in uporablja avtorska dela, za to pa je dolžna plačevati ustrezen honorar. Po 93. členu Zakona o avtorski pravici lahko tožeča stranka pred sodišči zastopa avtorje brez posebnega avtorjevega pooblastila in uveljavlja plačilo za uporabo t.i. malih avtorskih pravic. Uporabnik avtorskih del pa mora predhodno pridobiti dovoljenje za izvedbo del in poslati tej organizaciji sporede izvedenih in uporabljenih del ter plačevati avtorske honorarje.

Pritožba je utemeljena.

Prvenstveno je treba ugotoviti, da tožeča stranka navaja kot toženo stranko Disco L., to se pravi, da je tožba naperjena zoper pravno osebo. Vabila pa so bila vročana Š. S., ki je podajal tudi odgovor in se je spustil v pravdo. Res pa je, da na glavno obravnavo S. Š. ni prišel, svoj izostanek je sicer opravičil. Že v ugovoru zoper izdano izvršbo je S. Š. navajal, da podjetje Disco L. več ne posluje od 2.6.1991, teh trditev pa sodišče prve stopnje ni presojalo. Svoj ugovor pomanjkljive pasivne legitimacije pritožnik ponavlja v pritožbi in predlaga ustrezne poizvedbe, kar bo prvo sodišče vsekakor moralo storiti, saj je vprašanje legitimacije osnovno vprašanje in pomeni pravilno uporabo materialnega prava. V kolikor se izkaže, da tožena stranka kot taka res ni več poslovala od 2.6.1991 dalje, potem vsaj računi, ki se nanašajo na kasnejše obdobje, ne bodo mogli biti priznani v breme toženi stranki. Res pa je tudi to, kar pravi tožeča stranka, da sama sprememba lokacije še ne pomeni prenehanje pravne osebe. Ugotoviti bo torej treba, ali in do kdaj je pravna oseba, ki je navedena kot tožena stranka, poslovala.

Pritrditi je sodbi, da tudi v primeru, ko se izkaže, da tožena stranka od druge polovice leta 1991 ne posluje več, vsaj do tedaj ni izpolnjevala svojih obveznosti kot organizator glasbenih prireditev v smislu Zakona o avtorski pravici in pravilnika, ki je že citiran.

Opustitev dostave podatkov pa pomeni le prekršek in v takem primeru ima tožeča stranka možnost uporabiti pavšalno obremenitev, kar je tožeča stranka tudi storila. Tako torej za utemeljenost zahtevka niti ni pomembno, ali je tožena stranka dostavljala ustrezne podatke ali ne, kajti izračuni, ki so sicer temelj tožbenega zahtevka, odgovarjajo določilom omenjenega Pravilnika. Bistveno bo v nadaljevanju postopka ugotoviti, ali tožena stranka še vedno posluje oziroma ali je poslovala v spornem obdobju, ali pa je s svojim poslovanjem že preje prenehala, kakor to sicer pritožba trdi. Zaradi tega je bilo potrebno sodbo razveljaviti in se vrača zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ponovljenem dokaznem postopku bo treba razčistiti ugovor pasivne legitimacije.

Sodišče prve stopnje se bo moralo ukvarjati tudi z nadaljnjim ugovorom tožene stranke, da je toženec kot lastnik diskoteke posebej z avtorji sklepal pogodbe in z njimi urejal pravico do avtorskega honorarja. Takšna možnost je seveda predvidena v določilu 90. člena Zakona o avtorski pravici in če avtor res sam osebno ustvari svoje avtorske pravice z izvajalcem, potem ne more poleg avtorja zahtevati plačilo malih avtorskih pravic še tožeča stranka v smislu 3. odst. 91. člena istega zakona. To določilo namreč pove, da lahko pooblaščena organizacija sama, brez posebnega pooblastila avtorja uveljavlja male avtorske pravice, to pa seveda ne pomeni, da teh avtorskih pravic ne bi mogel uveljavljati tudi avtor sam osebno od izvajalca. Če je res avtor sam uveljavljal te pravice, potem jih ne more še mimo avtorja uveljavljati pooblaščena organizacija. Pri drugačnem tolmačenju bi prišlo do dvakratnega plačila avtorskih pravic, kar pa je seveda v nasprotju z zakonitimi določili. To trditev bo seveda morala dokazati tožena stranka, kajti na njej je dokazno breme za takšno trditev. Kako bo to dokazala, je njena stvar, najverjetneje pa bi bilo to možno dokazati s predložitvijo ustreznih pogodb z avtorji glasbenih del, ki so bila izvajana. Če tožena stranka teh svojih trditev ne bo dokazala, potem ne bo pomislela v utemeljenost tožbenega zahtevka, seveda ob predpostavki, da bo tudi pasivna legitimacija v celoti izkazana.

Za presojo utemeljenosti zahtevka je popolnoma nepomembno, ali so bili računi sprejeti ali zavrnjeni, zlasti še, ker se ne ve, ali so bili poslani pravi stranki. V pravnem prometu dejstvo, da poslani račun ni bil zavrnjen, še ne pomeni, da stranka ne bi mogla več dokazovati neutemeljenosti tega računa. Ta okoliščina torej za razsojo te zadeve sploh ni pomembna.

Zaradi razveljavitve je sodišče druge stopnje odločilo, da bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, odločalo prvo sodišče s svojo končno odločbo.