Jedro

Javni uslužbenec lahko sodno varstvo uveljavlja v roku 30 dni od vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, četudi ta komisija ne odloči v zakonsko predvidenem roku, ampak kasneje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe z dne 21. 1. 2009 in sklepa Ministrstva za javno upravo z dne 13. 11. 2008. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 687,40 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sklep se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo kot prepozno zavrglo. Tožnica je sodno varstvo uveljavljala v skladu s pravnim poukom iz izpodbijane odločbe z dne 21. 1. 2009. Sklep glede ugovora tožnice, da je pri vložitvi tožbe upoštevala (sicer napačen) pravni pouk tožene stranke, ne vsebuje nobene obrazložitve. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sklicevalo na določbo drugega odstavka 25. člena ZJU, ki pa je v konkretnem primeru v nasprotju s tem, na kar jo je tožena stranka napotila po pravnem pouku. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je nepravilno in ne upošteva dejstva, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v preteklosti že zavzelo drugačno stališče. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Tožnica je imela možnost uveljavljati varstvo svojih pravic v 30-ih dneh od poteka roka za odločitev in ker tega ni pravočasno uveljavila, je to pravico izgubila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožba vložena prepozno.

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji). ZJU v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo je dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 zavzelo stališče, da iz citiranih določb ne izhaja, da ima delavec v primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, le eno možnost, namreč vložiti tožbo v roku tridesetih dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti. Dokončnost ne nastopi s potekom roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU, marveč z vročitvijo odločbe komisije za pritožbe, s katero je bila pritožba zavrnjena. Če komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Glede na navedeno pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sklep komisije za pritožbe z dne 21. 1. 2009 je bil tožnici vročen 3. 2. 2009. Tožnica tožbe z dne 5. 3. 2009 ni vložila po poteku roka, ki ga za to določa poseben zakon, zato ni bilo pogojev za zavrženje tožbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem, da je tožba vložena pravočasno, o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).