Jedro

Toženec se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil do navedb tožnice v dopolnitvi vloge, da opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku), da delavce zagotavlja živilski industriji ter da so omejitve pri uporabnikih vplivale na upad potrebe po delavcih. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa pa toženec ne more nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo v upravnem sporu, kot je to (zgolj) deloma storil v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11069-17134/2021-7 z dne 23. 9. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženec zavrnil vlogo tožnice za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka), ter odločil še, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnici opravljanje gospodarske dejavnosti ni bilo neposredno omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS, zato ni izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače v obdobju med 1. 7. 2021 in 30. 9. 2021, ki je določen v 3. alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-191 (v nadaljevanju: ZIUPGT).

3. Tožnica navedeni sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Navaja, da ga izpodbija iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne tožencu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženec povrne stroške tega postopka.

4. V tožbi navaja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje dokazov, na katerih temelji ugotovljeno dejansko stanje, in razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev, kar ni skladno z določili 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ter da se odločbe ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj toženec ni konkretiziral razlogov, na podlagi katerih je zaključil, da tožnici opravljanje dejavnosti ni bilo omejeno ali onemogočeno, zgolj navedba predpisov pa ne more zadostiti standardu obrazložene upravne odločbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženec pridobil podatke AJPES, na podlagi katerih je sklepal o odločilnih dejstvih, tožnici pa ni dal možnosti, da se s temi podatki seznani in se do njih opredeli, niti jih ni navedel v obrazložitvi. Tožnica tako ni imela možnosti, da poda svoje pravno stališče, s tem pa je bila storjena kršitev 9. člena ZUP in 146. člena ZUP. Ugotovitveni postopek po 145. členu ZUP ni bil izveden, zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa pa sta bili kršeni tudi pravica tožnice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnica tožencu nadalje očita še kršitev načela zaslišanja stranke, saj je tožnico iz postopka izključil in ga vodil povsem pristransko.

5. Tožnica v tožbi nadalje navaja, da je delodajalec, ki v smislu določb 59. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku), kar pomeni, da pri njej zaposleni delavci dejansko opravljajo delo pri drugemu uporabniku. Delavce zagotavlja živilski industriji, in sicer podjetjema A., d.d. in družbi B., d.o.o. pri katerih je, zaradi omejitev in celo zapiranja šol, vrtcev, gospodarskih obratov, hotelov, trgovin prišlo do velikega upada potrebe po delavcih, zato je morala delavcem odrediti skrajšani delovni čas. Med 1. 7. 2021 in 30. 9. 2021 je bilo 11 delavcev napotenih v pekarne družbe B., d.o.o. in 2 delavca v pekarne A., d.d., kjer so opravljali pomožna pekarska dela v skrajšanem delovnem času do 5 ur dnevno oz. do 30 ur na teden. Tožnica meni, da navedeno ustreza zakonskemu stanu 14. člena ZIUPGT, zato je upravičeno uveljavljala priznanje pravice do delnega nadomestila plače za skrajšani delovni čas.

6. Tožnica ugovarja še, da bi moral toženec obstoj pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT presojati pri uporabniku, kamor so bili njegovi delavci napoteni na delo, in ne samo pri tožnici. Ukrepi Vlade RS, ki so omejili poslovanje uporabnika zaradi posledic epidemije in pri njem povzročili pomemben upad poslovanja ter posledično potrebe po delu, so neposredno vplivali na poslovni razlog in omejeno poslovanje pri tožnici na enak način, kot če bi se poslovanje omejilo njej.

7. Tožba je bila vročena tožencu, ki je sodišču poslal upravni spis, ki se nanaša na zadevo, v odgovoru na tožbo pa navaja, da se zaveda, da bo sodišče, glede na navedbe tožnice glede kršitev pravil upravnega postopka in sodno prakso, tožbi ugodilo. Vztraja pa, da tožnica ne izpolnjuje pogoja po 3. alineji prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, saj omejitve poslovanja tudi pri uporabnikih ni dokazala. Prav tako tožnica, v kolikor bi bila pri svojem poslovanju dejansko omejena, ne bi pri tožencu v letu 2021 vložila preko 14 zahtevkov potrebe po delavcih.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je toženec zavrnil vlogo tožnice za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom.

10. Tožnica (med drugim) ugovarja, da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa 214. člen ZUP in da zgolj navedba predpisov ne more zadostiti standardu obrazložene upravne odločbe.

11. V skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP, mora obrazložitev odločbe obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa navedenih sestavin ne obsega, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča presojo njegove zakonitosti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je namreč toženec svoj zaključek, da tožnici opravljanje gospodarske dejavnosti ni bilo neposredno omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS v obdobju, za katerega uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, ter da zato pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT v konkretnem primeru ni izpolnjen, utemeljil le s tem, da je to razvidno iz opisa/navedbe omejitev opravljanja dejavnosti in podatkov AJPES oziroma da vlagatelj v vlogi ni navedel dejavnosti in predpisa Vlade RS. To pa ne predstavlja ne navedbe ugotovljenega dejanskega stanja, to je, katere dejavnosti je tožnica v relevantnem obdobju opravljala, ne navedbe konkretnih dokazov in razlogov, odločilnih za presojo teh dokazov, ter tudi ne navedbe določb predpisov, iz katerih bi izhajalo, katere dejavnosti so bile v tem obdobju (gospodarskim) subjektom omejene, kar bi šele omogočalo sodni preizkus zaključka toženca, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, čemur tožnica (obrazloženo) ugovarja.

12. Toženec se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni opredelil do navedb tožnice v dopolnitvi vloge z dne 1. 9. 2021, da opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku), da delavce zagotavlja živilski industriji ter da so omejitve pri uporabnikih vplivale na upad potrebe po delavcih. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa pa toženec ne more nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo v upravnem sporu, kot je to (zgolj) deloma storil v obravnavani zadevi s tem, da je navedel, da tožnica omejitve poslovanja pri obeh uporabnikih (A., d.d. in družba B., d.o.o.) ni dokazala ter da pri svojem poslovanju ni bila omejena, saj je v letu 2021 vložila preko 14 zahtevkov-potrebe po delavcih. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora namreč organ navesti v obrazložitvi svoje odločbe.2

13. Ker je torej, glede na povedano, izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka, ki sodišču onemogoča preizkus njegove zakonitosti, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo tožencu v ponovni postopek.3 V tem bo moral toženec ponovno odločati o zadevni vlogi tožnice, tožnici ustrezno omogočiti, da uresniči svoja procesna upravičenja, ter svojo odločitev z dejanskega in pravnega vidika ustrezno obrazložiti.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

15. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Po Pravilniku določen pavšalni znesek zajema vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženec ga mora tožnici plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Uradni list RS, št. 112/2021. 2 Tako sodbe Upravnega sodišča, št. II U 340/2021 z dne 9. 2. 2022, št. II U 74/2019 z dne 2. 9. 2021 in št. II U 72/2019 z dne 22. 9. 2021. 3 Primerjaj tudi sodbe Upravnega sodišča, št. I U 1590/2021 z dne 22. 2. 2022, št. I U 1509/2021 z dne 12. 11. 2021 in št. I U 1592/2021 z dne 19. 11. 2021.