Jedro

Drugi odstavek 258. člena ZPP določa, da sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Na podlagi te določbe je razvidno, da se vselej zaslišita obe stranki, ena pa le ob zakonsko izpolnjenih zahtevah, med drugim, če se druga (nasprotna) stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje. V tem primeru sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove. Da bi za postopke mednarodne zaščite veljalo drugače, ne izhaja ne iz ZMZ-1, ne iz Uredbe Dublin III.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-3057/2023/19 (1222-07) z dne 23. 6. 2025, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in odločilo o posledicah te odločitve.

2.V obrazložitvi je pritrdilo ugotovitvam toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ter da prihaja iz varne izvorne države. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker ni prišel na narok za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičil.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Navaja, da je Upravno sodišče s tem, ko je odločilo brez obveznega zaslišanja tožnika, kršilo določbe postopka in njegovo pravico do kontradiktornosti. Nikomur ni mar, če bo pritožnik podvržen nasilju, slabim življenjskim razmeram in revščini. Sodobna družba tega ne bi smela dopuščati. Upravno sodišče ni preučilo možnosti, ali bi pritožnik lahko ostal v Republiki Sloveniji, ampak je prošnjo enostavno zavrnilo. Brez izjave pritožnika je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 v prvem odstavku 115. člena določa, da lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Glede na navedeno v povezavi s pritožbenimi navedbami Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tej pritožbeni zadevi ne gre za spor o tem, ali so bili izpolnjeni pogoji za opravo glavne obravnave v pritožnikovi nenavzočnosti. Ta je namreč svojo udeležbo na glavni obravnavi udejanil preko pooblaščenke, ki je na naroku lahko tudi aktivno sodelovala. Sporno pa je, ali bi moralo sodišče določiti še en narok za glavno obravnavo, na katerem bi izvedlo dokaz s pritožnikovim zaslišanjem, saj ga je na navedeni narok, ki se ga ni udeležil, vabilo z namenom, da ga zasliši kot stranko na podlagi 257. člena ZPP. Prav v opustitvi izvedbe tega dokaza pritožba vidi kršitev pritožnikove pravice do kontradiktornosti iz 22. člena Ustave.2

7.Očitek navedene kršitve ni utemeljen, prav tako ne pritožbene navedbe, ki po svoji vsebini pomenijo uveljavljanje kršitve določb o zaslišanju stranke. ZPP v drugem odstavku 258. člena določa, da sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Na podlagi te določbe je razvidno, da se vselej zaslišita obe stranki, ena pa le ob zakonsko izpolnjenih zahtevah, med drugim, če se druga (nasprotna) stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje. V tem primeru sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove.3 Da bi za postopke mednarodne zaščite veljalo drugače, ne izhaja ne iz Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ne iz Uredbe Dublin III. Tudi pritožnik, ki v pritožbi zgolj pavšalno navrže, da naj bi bilo zaslišanje tožnika obligatorna predpostavka odločanja, ne pojasni, na čem naj bi takšno stališče temeljilo.

8.Pritožnik v pritožbi prav tako ne navede razlogov, zakaj se sodnemu vabilu ni odzval. Upravnemu sodišču očita le, da bi moralo samo preveriti, zakaj ga na narok ni bilo, in z izdajo sodbe počakati tako dolgo, da bi morebitno (v tem primeru nesporno neobstoječe) opravičilo lahko prispelo do sodišča. Ti očitki pa niso utemeljeni. Sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati vzrokov, zakaj stranke ni bilo na glavno obravnavo, prav tako z izdajo sodbe ni dolžno čakati zgolj zato, ker bi svojo odsotnost morda lahko naknadno opravičila. Procesno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo, če zamudi narok iz upravičenega vzroka in je sodišče že izdalo sodbo, je vrnitev v prejšnje stanje iz 116. člena ZPP, tega pa pritožnik (tudi glede na vsebino pritožbe) ni predlagal. Glede na navedeno je Upravno sodišče s tem, ko pritožnika ni zaslišalo, ker se brez upravičenega razloga ni odzval sodnemu vabilu, po presoji Vrhovnega sodišča postopalo pravilno.

9.Tudi če bi dejansko stanje zato, ker se je pritožnik odločil, da se svojega zaslišanja ne bo udeležil, ostalo nerazjasnjeno, se to po obrazloženem lahko pripiše izključno pritožniku, ki je s tem, ko ni prišel na narok in ni omogočil svojega zaslišanja, izgubil priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče opozarja da je ta pritožbeni ugovor neutemeljen tudi zato, ker je zaslišanje tožnika dokazno sredstvo in kot tako namenjeno zgolj dokazovanju resničnosti predhodno zatrjevanih dejstev. Zavrnitev pritožnikove prošnje kot očitno neutemeljene pa že v svojem bistvu temelji na predpostavki, da tudi če bi vse, kar prosilec zatrjuje, držalo, takšne dejanske okoliščine ne morejo utemeljiti priznanja mednarodne zaščite v smislu statusa begunca ali subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1).

10.Razloge, zakaj to velja za v pritožbi ponovljene tožbene trditve, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen nasilju, slabim življenjskim razmeram in revščini, je Upravno sodišče navedlo v 16. do 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to da pritožba ne ponudi nobenih konkretnih argumentov, zakaj naj bi bili ti razlogi napačni, jim lahko Vrhovno sodišče le pritrdi in doda, da je presoja Upravnega sodišče tudi sicer skladna s stališči ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, po katerih razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito,4 in da institut mednarodne zaščite praviloma ni namenjen reševanju zasebnih sporov.5

11.Naloga Upravnega sodišča tudi ni, da preučuje možnosti, na podlagi katerih bi pritožnik lahko ostal v Republiki Sloveniji, ampak da odloča o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. To pa je Upravno sodišče v tej zadevi glede na vse navedeno pravilno presodilo.

12.Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1V upravnem sporu se uporabljajo določbe ZPP, če Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

2Primerjaj sodbo I Up 44/2024 z dne 5. 3. 2024, 8. točka obrazložitve.

3Sodba Vrhovnega sodišča I Up 44/2024 z dne 5. 3. 2024, 9. in 10. točka obrazložitve. Tudi v tej zadevi je šlo za odločanje glede zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene.

4Sodba Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, 8. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa.

5Sodba Vrhovnega sodišča I Up 91/2025 z dne 27. 5. 2025, 10. točka obrazložitve.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 257, 258, 258/2, 262, 262/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 22, 22/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.