Jedro

V predkazenskem postopku policija oseb ne more zasliševati kot prič, pač pa od njih le zbira obvestila, da zato te osebe nimajo statusa priče, niti privilegirane priče in jih policija ni dolžna poučevati o privilegiju, obvestila, ki so jih policiji dale take osebe, pa se izločijo iz spisa le, če se te osebe na podlagi 236. člena ZKP odrečejo pričanju, kolikor pa se pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženega M. K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi. Podrejeno pa se zavzema za izrek milejšega osebnega omejevalnega ukrepa, to je hišni pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu predmetne kazenske zadeve in izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom ter da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca, tudi sorazmeren ukrep.

5. Utemeljen sum, kot prvi pogoj za odreditev in podaljšanje pripora, zahteva stopnjo, ki pomeni večjo verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kot da tega ni storil. Utemeljen sum je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje bil dognan že s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, tekom preiskave pridobljeni dokazi pa utemeljenega suma niso omajali, saj so v preiskavi zaslišane priče v bistvenem potrdile tisto, kar so že naznanile v predkazenskem postopku. Iz vsebine posameznih dokazov, ki jih je sodišče podrobno povzelo v 7. točki obrazložitve (na straneh 3 do 8) izpodbijanega sklepa nedvomno izhaja večja verjetnost, da je obdolženi storil očitani mu kaznivi dejanji, kot da ju ni storil, izpodbijani sklep pa je v nasprotju s posplošenimi pritožbenimi očitki tudi ustrezno in zadostno obrazložen.

6. Zagovornik tudi v tokratni pritožbi poskuša omajati zaključke sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma s problematiziranjem verodostojnost izjave obdolženčeve bivše partnerke M. S., priče D. B. in priče Z. O., ter dokazne vrednosti podatkov o tem, kje se je obdolženec, glede na podatke mobilnega operaterja, nahajal 4. 2. 2021 ter da so pri hišni preiskavi bili zaseženi predmeti (oblačila), v katera je bil oblečen na posnetkih nadzornih kamer iz trgovine E. in Ž. Vse te navedbe po vsebini predstavljajo podajanje lastne dokazne ocene in presegajo okvire ugotavljanja utemeljenega suma. Sodišče namreč v okviru ugotavljanja, ali je izkazan utemeljen sum, ocenjuje le, ali je glede na vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, vendar se pri tem ne more in ne sme spuščati v oceno njihove verodostojnosti, saj je ocenjevanje dokazov prepuščeno razpravnemu senatu po izvedeni glavni obravnavi. V tej fazi kazenskega postopka pa izpovedbe M. S. (ki bi po stališču zagovornika morala biti izločena in je neverodostojna), D. B. (ki po mnenju zagovornika ni bila dovolj kritično presojana, ker gre za starega znanca policija, ki se je s tako izjavo želel razbremeniti in je kot oseba v priporu nezanesljiv) in Z. O. (ki obdolženca ni prepoznala kot storilca) v povezavi z ostalimi že navedenimi dokazi, zbranimi v predkazenskem postopku in preiskavi, nudijo ustrezno podlago za sklepanje, da naj bi obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji.

7. V zvezi z navedbami, da oblačila, ki jih nosi oseba na posameznih posnetkih video nadzornih kamer, nosi veliko ljudi, pritožbeno sodišče poudarja, da so vendarle bila odkrita pri hišni preiskavi pri obdolžencu in da tudi niso odločilni dokaz, zato ne vidi posebne teže v takih zatrjevanjih. Kot je bilo že poudarjeno, je na video posnetkih bil obdolženec že po načinu hoje prepoznan tako s strani D. B., kot tudi policistov, ki obdolženca, zaradi večkratnega obravnavanja, dobro poznajo, kar v povezavi z drugimi zbranimi dokazi, potrjuje večjo verjetnost, da je storil obravnavani kaznivi dejanji, kot pa da jih ni. Tudi trditve, da analitično poročilo o tem, da se je obdolženčev telefon ali njegova SIM kartica v kritičnem času nahajala na področju baznih postaj L. in C., ne pove ničesar, ker ni nujno, da je obdolženec v tistem času imel telefon pri sebi, ne morejo omajati prepričljivosti zaključka o izkazanosti utemeljenega suma, saj obramba ne ponuja nobenih prepričljivih argumentov, kako naj bi se obdolženčev telefon nahajal na tem območju, brez prisotnosti obdolženca. Prav tako ni mogoče omajati zaključkov o obstoju utemeljenega suma s trditvami, da prodajalka Z. O. obdolženca sploh ni prepoznala kot storilca, saj to ni edini dokaz, na katerem temelji utemeljen sum, da je očitano kaznivo dejanje izvršil obdolženi (v sodelovanju z ločeno obravnavanim T. P.).

8. Glede stališča zagovornika, da izjava priče M. S., navedena v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe in njena izpovedba pred preiskovalno sodnico predstavljata nezakonit dokaz, ker priči, ki je obdolženčeva (bivša) partnerka pred zaslišanjem ni bil dan ustrezen pravni pouk po 236. členu ZKP, pritožbeno sodišče poudarja, da je že Vrhovno sodišče RS v sodbi XI Ips 26728/2021 z dne 1. 7. 2021 pojasnilo, da v predkazenskem postopku policija oseb ne more zasliševati kot prič, pač pa od njih le zbira obvestila, da zato te osebe nimajo statusa priče, niti privilegirane priče in jih policija ni dolžna poučevati o privilegiju, obvestila, ki so jih policiji dale take osebe, pa se izločijo iz spisa le, če se te osebe na podlagi 236. člena ZKP odrečejo pričanju, kolikor pa se pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. Iz zapisnika o zaslišanju priče M. S. pred preiskovalno sodnico z dne 16. 7. 2021 pa izhaja, da je priča izjavila, da je obdolženčeva bivša partnerka in ker kot taka ne uživa privilegija iz 236. člena ZKP (primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 12195/2019 z dne 16. 1. 2020), jo sodišče o tem tudi ni poučilo.

9. Zagovornik tudi meni, da sodišče ni ustrezno obrazložilo ponovitvene nevarnosti. Pri zatrjevanju, da obdolženec ni ponovitveno nevaren, izhaja predvsem iz lastnega stališča o neizkazanosti utemeljenega suma, da naj bi storil očitani mu kaznivi dejanji. Ker je sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja ponovitvene nevarnosti kot objektivne okoliščine pravilno izpostavilo težo kaznivih dejanj, ki jo je utemeljilo z navedbo zagrožene kazni, ter način in okoliščine storitve očitanih kaznivih dejanj, predvsem kaznivega dejanja ropa in pri tem opisalo, na kakšen način je bil rop izvršen, kot subjektivne okoliščine pa obdolženčeve negativne osebnostne lastnosti (veliko mero odločenosti, vztrajnosti in tudi brezobzirnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, na kar kaže način, na kakršnega se je lotil prodajalke v trgovini) in obsežna predkaznovanost (ko je bil kar 25-krat obravnavan in spoznan za krivega različnih kaznivih dejanj, obsojen na 9 let zapora, nato pa še pogojno ter dodatno na 8 mesecev zapora, ki se izvrši z 480 urami dela v splošno korist), ni mogoče slediti pritožniku, da se prvo sodišče ni opredelilo do vseh dejstev, ki se nanašajo na objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Sicer pa zagovornik v pritožbi ne pojasni razlogov zaradi katerih meni, da teža očitanih kaznivih dejanj ter način in okoliščine izvršitve, predvsem kaznivega dejanja ropa, naj ne bi kazale na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, golo zanikanje prvostopenjskih argumentiranih ugotovitev glede obdolženčeve ponovitvene nevarnost, pa ne daje podlage za drugačno presojo o obstoju ponovitvene nevarnosti.

10. Neutemeljene pa so tudi navedbe, s katerimi zagovornik poskuša omajati prepričljivost zaključkov o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, ki je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovljena in sprejemljivo obrazložena. Res je sicer, da je obdolženec zaposlen in da mu zaradi izvrševanja pripora lahko grozi tudi prenehanje delovnega razmerja, vendar je kljub temu nevarnost, ki jo obdolženčevo bivanje na prostosti predstavlja za premoženje drugih oseb in tudi osebno varnost fizičnih oseb (ko je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je za to, da je prišel do premoženjske koristi, pripravljen uporabiti tudi fizično silo, saj naj bi v okviru izvrševanja ropa prodajalko napadel s hrbta in jo zbil na tla) tako velika, da zlo, ki grozi drugim, odtehta nad zlom, ki je z izvrševanjem pripora povzročeno obdolžencu. Pri obdolžencu so tudi po presoji pritožbenega sodišča podane okoliščine, ki kažejo na tako intenzivno ponovitveno nevarnost, da jo je mogoče preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom in zato ni mogoče govoriti o nesorazmernosti pripora, češ da bo zaradi tega obdolženec izgubil službo, kar pa bo pomenilo, da poseg v njegovo osebno svobodo ne bo nič manjši, kot bi bil poseg v varnost ljudi in njihovega premoženja, ki se zasleduje s priporom. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu z dne 29. 6. 2021, je izguba zaposlitve logična ter vnaprej znana posledica pripora in s tem povezane odsotnosti iz dela, zato o nesorazmernosti pripora iz razloga eventualne izgube zaposlitve, ni mogoče govoriti.

11. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah pa je neutemeljeno tudi zagovornikovo zavzemanje za nadomestitev pripora s hišnim priporom. V skladu s sodno prakso namreč že presoja o neogibni potrebnosti vsebuje oceno, da namena, ki se ga zasleduje s priporom, ni mogoče doseči z nobenim od milejših omejevalnih ukrepov. Sicer pa je sodišče prve stopnje to tudi dodatno obrazložilo z navedbami, da je pri morebitnem milejšem ukrepu, potrebno sodelovanje obdolženca in njegova trdna volja, da ukrepa ne bo kršil, v kar pa senat, glede na očitano kontinuiteto njegovih protipravnih ravnanj, ter vztrajnost in intenzivnost pri izvrševanju očitanih dejanj, in njegovo obsežno predkaznovanost, močno dvomi.

12. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora, v skladu s taksno tarifo Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.