Jedro

Ob dejstvu, da je bila hiša kupljena v času trajanja zakonske zveze, bi bil morebitni ustni dogovor, da bo tožnica lastnica stanovanja in bo v primeru razveze toženca izplačala, tudi če bi bil res sklenjen, brez pravnih učinkov. Za pravne posle, ki jih sklepata zakonca (62. člen ZZZDR), je namreč predpisana stroga obličnost (1. točka 47. člena ZN), saj morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je ničnost pravnega posla (48. člen ZN).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je toženec dolžan v roku 15 dni izprazniti stanovanjsko hišo s pripadajočim dvoriščem na naslovu ... in jo prosto oseb in stvari izročiti tožnici v posest ter tožnici naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, katere dokaze je sodišče izvedlo in na katere je oprlo svojo odločitev. Zgolj trditev toženca, da gre za skupno premoženje, ne zadošča, kot očitno zmotno šteje sodba, da drugi zakonec nima izpraznitvenega zahtevka, oziroma, da gre za skupno premoženje. Takšno stališče je materialnopravno zmotno, podane pa so tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe. Z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank je sodišče strankama odvzelo pravico do izjave v postopku. Dokazna ocena ni skladna z metodološkim napotkom 8. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodba se sklicuje le na to, da je bila nepremičnina kupljena v zakonski zvezi in da je bil vzet tudi kredit, pri čemer ni ugotavljalo, ali je bil odplačan iz posebnega ali iz skupnega premoženja. Razlogi sodbe so sami s sabo v nasprotju in nimajo podlage v navajanjih pravdnih strank. Tožnica je v vlogah jasno izpostavila, da je bila sama kreditojemalka, toženec pa je z odplačevanjem polovice kredita začel šele, ko je življenjska skupnost razpadla. Zatrjevala je tudi, da je nepremičnino kupila s svojim posebnim premoženjem. Ni trdila, kot napačno navaja sodba, da je kupnino pretežno plačala s posebnim premoženjem. Nepremičnina je bila v celoti kupljena iz njenega posebnega premoženja, kar je dokazovala s številnimi listinskimi dokazi, do česar pa se sodba ne opredeli. Navedbe o pridobitvi sredstev iz nacionalne varčevalne sheme, ki predstavljajo njeno posebno premoženje, podane v tretji pripravljalni vlogi 27. 10. 2014 (po prvem naroku za glavno obravnavo) so odgovor na toženčeve navedbe na prvem naroku. Drugačno stališče sodbe je zmotno. Neupoštevanje teh trditev predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Bistveno je, da je tožnica zatrjevala, da predmetna nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja in da je v zemljiški knjigi vknjižena kot njena lastnica do celote. Med strankama je obstajal dogovor o vlaganju v to nepremičnino (ki ne predstavlja skupnega premoženja) in sicer, da v primeru razpada življenjske skupnosti, tožnica tožencu izplača vložek v nepremičnino in opremo. Predmetna nepremičnina predstavlja posebno premoženje. Ni predpisana obličnost, ki je sicer v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) potrebna le glede skupnega premoženja. Toženec ni vložil tožbe, da predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje, čeprav postopek traja že dve leti. Očitno priznava lastninsko pravico tožnici. Četudi bi toženec pridobil predmetno nepremičnino na originaren način, pa ni poskrbel za vknjižbo v zemljiški knjigi. Sodišče mora zato upoštevati zemljiškoknjižno stanje in tožbenemu zahtevku za izpraznitev nepremične ugoditi. Predhodno vprašanje, ali gre za skupno premoženje bi moralo sodišče po izvedenem dokaznem postopku bodisi samo rešiti ali pa toženca napotiti na pravdo in prekiniti postopek.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku tožnica s tožbo zahteva, da toženec izprazni stanovanjsko hišo in ji jo izroči, ker je njeno posebno premoženje.

6. Sodba, ki tožbeni zahtevek zavrne, zavzame stališče, da je sporna hiša skupno premoženje pravdnih strank. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvi, da je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze, in da ni bila kupljena (le) s posebnim premoženjem tožnice.

7. Nosilni ugotovitvi sodbe, da je bila kupnina za hišo (146.052,41 EUR, prej 35.000.000,00 SIT) delno plačana s kreditom (54.284,00 EUR), ki je bil najet v času trajanja zakonske zveze, pritožba ne nasprotuje. Slednje je ključno za presojo, da gre za skupno premoženje in ne posebno, kot vztraja pritožba. Ni pomembno, kot pravilno obrazloži že sodba (12. točka obrazložitve), da je kredit najela le tožnica, in tudi ne, kako se je kredit odplačeval. Zgrešena je pritožbena teza, da je bistveno, da je tožnica zatrjevala, da je bila kupnina za predmetno nepremičnino v celoti poravnana iz posebnega premoženja tožnice in da je tožnica v zemljiški knjigi vknjižena kot njena lastnica do celote. Pritrditi je sodbi, ki sledi utrjenemu stališču sodne prakse in teorije, da je ob nespornem dejstvu, da je bila predmetna hiša kupljena v času trajanja zakonske zveze, za presojo, ali gre za skupno ali posebno premoženje, pomemben vir sredstev, iz katerih je premoženje pridobljeno.

8. Tožnica je, kot pravilno ugotavlja sodba, v trditveni podlagi sama navajala, da je bil del kupnine za predmetno nepremičnino plačan s kreditom,(1) pri čemer ni trdila, da bi kredit odplačevala iz svojega posebnega premoženja. Trditveno (in dokazno) breme (212. člen ZPP) je bilo na tožnici, ki je zatrjevala, da je predmetna nepremičnina njeno posebno premoženje. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče (ob odsotnosti ustreznih trditev) ugotavljati, ali je bil kredit odplačan iz skupnega ali posebnega premoženja zakoncev.

9. Po navedenem se izkaže, da ima sodba (o odločilnih dejstvih) zadostno podlago v ponujenih trditvah tožnice. Opustitev zaslišanja strank in izvedbe drugih dokazov zato ne predstavlja očitane postopkovne kršitve. Protispisna je trditev pritožbe, da ugotovitev sodbe, da predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje, temelji na trditvi toženca, da gre za skupno premoženje. Ob trditvah tožnice o najetju posojila v višini 54.284,00 EUR, ni pomembno, iz čigavega premoženja in v kakšni višini je bil izplačan preostanek kupnine. Bistveno je, da je bil del kupnine poravnan iz sredstev, ki so skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Posledično (morebitno) nepravilno neupoštevanje navedb tožnice, da so posebno premoženje predstavljala tudi sredstva iz nacionalne varčevalne sheme, ki jih je vložila v predmetno nepremičnino, ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti, kot uveljavlja pritožba.

10. Morebitni dogovor, da bo tožnica lastnica stanovanja in bo v primeru razveze toženca izplačala (ni šlo za dogovor o vlaganju v (že obstoječe) posebno premoženje tožnice, kot hoče prikazati pritožba, temveč za nakup premoženja (predmetne nepremičnine) v času trajanja zakonske zveze), bi bil tudi v primeru, če bi bil res sklenjen, brez pravnih učinkov. Za pravne posle, ki jih sklepata zakonca (62. člen ZZZDR), je predpisana stroga obličnost (1. točka 47. člena Zakona o notariatu; v nadaljevanju ZN), saj morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je ničnost pravnega posla (48. člen ZN).

11. Vprašanje, ali gre za skupno premoženje ali ne, je v predmetni zadevi predstavljalo rešitev predhodnega vprašanja (13. člen ZPP), kar pomeni, da velja le za ta postopek. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moral toženec vložiti tožbo na ugotovitev, da predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje in ker tega ni storil, bi moralo sodišče upoštevati zemljiškoknjižno stanje. Toženec se je upravičeno tožbenemu zahtevku za izpraznitev branil le z ugovorom, da gre za skupno premoženje. Posledično je napačno prepričanje pritožbe, da bi moralo sodišče toženca napotiti na pravdo in prekiniti postopek.

12. Po povedanem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbene trditve, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo, na pravilnost odločitve ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): V III. točki tožbe tožnica med drugim navaja, da je vzela posojilo v višini 54.284,00 EUR, s čimer je bil poplačan ostanek kupnine za predmetno nepremičnino (kupnina 35 mio SIT, sedaj EUR 146.052,41 EUR).