Jedro

Gola hramba orožja, ki je posameznikom omejen, je bila v kazensko zakonodajo vnešena z novelo KZ v letu 1999, zato je kaznivo dejanje v tej izvršitveni obliki obstajalo tudi v času dejanja obtoženca, kar je tudi v skladu z načelom pravne varnosti, na katerega se sklicujejo pritožniki. Pri tem ni pomembno, če so enaki znaki določeni tudi za prekršek. Hramba orožja pomeni uresničitev zakonitih znakov kaznivega dejanja, zato niti ni pomembna pritožbena navedba, da obtoženi pištole ni nikoli uporabil. Pri sami hrambi, ki nedvomno predstavlja storitev kaznivega dejanja, je namreč potrebno upoštevati, da bo orožje tudi uporabljeno, če ne s strani storilca, pa katere druge osebe, ki bi lahko prišla v posest tega orožja, zato se ob tem teoretičnem izhodišču z določitvijo hrambe orožja kot kaznivega dejanja tudi preprečuje trgovina z orožjem.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega M. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega M. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po I. odst. 310. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odvzelo mu je zaseženo orožje in mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Obtoženca je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po I. in II. odst. 201. člena KZ in o stroških kazenskega postopka odločilo skladno z določbo I. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku.

Zoper obsodilni del sodbe so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče obtoženega oprosti obtožbe oziroma sodbo spremeni, podrejeno pa, da odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in njegovim zagovornikom, predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki prerekajo pravno kvalifikacijo dejanja in navajajo, da s samo posestjo orožja obtoženi ni izpolnil znakov kaznivega dejanja, temveč je izpolnil znake prekrška po 4. točki I. odst. 81. člena Zakona o orožju in da ravnanje ne more biti hkrati kaznivo dejanje in prekršek.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da takšne navedbe niso utemeljene. Gola hramba orožja, ki je posameznikom omejen, je bila v kazensko zakonodajo vnešena z novelo KZ v letu 1999, zato je kaznivo dejanje v tej izvršitveni obliki obstajalo tudi v času dejanja obtoženca, kar je tudi v skladu z načelom pravne varnosti, na katerega se sklicujejo pritožniki. Pri tem ni pomembno, če so enaki znaki določeni tudi za prekršek. Hramba orožja pomeni uresničitev zakonitih znakov kaznivega dejanja, zato niti ni pomembna pritožbena navedba, da obtoženi pištole ni nikoli uporabil. Pri sami hrambi, ki nedvomno predstavlja storitev kaznivega dejanja, je namreč potrebno upoštevati, da bo orožje tudi uporabljeno, če ne s strani storilca, pa katere druge osebe, ki bi lahko prišla v posest tega orožja, zato se ob tem teoretičnem izhodišču z določitvijo hrambe orožja kot kaznivega dejanja tudi preprečuje trgovina z orožjem. Glede na navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožniki se pritožujejo tudi zoper odločbo o kazenski sankciji in menijo, da je kazen absolutno prestroga, glede na očitano dejanje in njegove posledice ter glede na olajševalne okoliščine, ki so podane pri obtožencu, zato so podani pogoji za omilitev kazni. Take navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu, kljub njegovi predkaznovanosti, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, saj je pravilno ugotovilo, da je pri njem podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja. Sodišče prve stopnje je pri določitvi kazni upoštevalo vse olajševalne okoliščine, ki jih izpostavlja obramba (dejanje nima posebne večje teže, pištolo je obtoženi hranil zaradi varnosti svoje družine, ni nastala nobena škodljiva posledica, obtoženi je zaposlen, ima svoje podjetje, je poročen in oče treh otrok in živi urejeno življenje), jih pravilno ovrednotilo ter obtožencu določilo minimum zagrožene kazni v višini šestih mesecev zapora, ki jo tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno in pravično. Zgoraj navedene olajševalne okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje niso posebne olajševalne okoliščine, ki morajo biti podane, da se kazen lahko omili (2. točka 42. člena KZ). Glede na to, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo sankcijo opominjevalne narave, v njenem okviru pa določilo najnižjo predpisano zaporno kazen za to kaznivo dejanje, so neutemeljene navedbe pritožnikov, da je sodišče obtožencu izreklo strogo sankcijo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kršitev zakona na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ker obtoženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obtoženi na podlagi določbe I. odst. 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, primerne trajanju in zamotanosti tega kazenskega postopka ter obtoženčevim premoženjskim razmeram.