Jedro

Med mnenjem invalidske komisije I. stopnje in mnenjem invalidske komisije II. stopnje obstaja bistvena razlika. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje pri tožniku invalidnost sploh ni podana, medtem ko po mnenju invalidske komisije II. stopnje tožnik za delo ni zmožen in ni bil zmožen niti ob nastopu tega dela. Glede na take razlike v obeh mnenjih nikakor ni mogoče šteti, da je eno mnenje, torej mnenje invalidske komisije II. stopnje bolj prepričljivo od mnenja invalidske komisije I. stopnje.

Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Invalidnost je torej potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj na delo, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2012 ter da se pri tožniku ugotovi invalidnost in se mu priznajo pravice na tej podlagi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo obeh invalidskih komisij, da je bil za delo nezmožen že ob nastopu prve zaposlitve. Tožnik namreč ob nastopu dela ni mogel vedeti, kako bo napredovala bolezen. Na komisiji ga niso vprašali glede zdravstvenega stanja, temveč so zgolj ocenjevali delovno mesto. Na obravnavi je zahteval tudi opravičilo tožene stranke zaradi izrečenih besed na invalidski komisiji I. stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 2. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal v spornem obdobju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v prvem odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Iz dokumentacije upravnega spisa je razvidno, da je vprašanje, ali je pri tožniku podana invalidnost najprej ugotavljala invalidska komisija I. stopnje in sicer dne 7. 2. 2012. Na podlagi osebnega pregleda tožnika je ugotovila, da pri tožniku invalidnost ni podana ter da je še vedno zmožen za delo, ki ga je opravljal nazadnje, prav tako pa tudi za drugo ustrezno delo znotraj njegovega poklica. Po tožnikovi pritožbi je mnenje podala tudi invalidska komisija II. stopnje in sicer dne 29. 5. 2012. Iz mnenja izhaja, da pri tožniku invalidnosti ne more ugotoviti. Tožnik za svoje delo ni zmožen, s tem da za svoje delo ni bil zmožen že ob nastopu dela. Obe komisiji pa kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost ugotavljata simptomatsko epilepsijo, s tem da je v obrazložitvi invalidske komisije II. stopnje navedena tudi borderline osebnostna motenost, zaradi katere se je zdravil v psihiatrični bolnišnici A. v juniju 2005. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo v dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu v celoti sprejelo mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 29. 5. 2012. Po stališču pritožbenega sodišča pa med mnenjem invalidske komisije I. stopnje in mnenjem invalidske komisije II. stopnje obstaja bistvena razlika. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje pri tožniku invalidnost sploh ni podana, medtem ko po mnenju invalidske komisije II. stopnje tožnik za delo ni zmožen in ni bil zmožen niti ob nastopu tega dela. Glede na take razlike v obeh mnenjih nikakor ni mogoče šteti, da je eno mnenje, torej mnenje invalidske komisije II. stopnje bolj prepričljivo od mnenja invalidske komisije I. stopnje, razen tega pa po stališču pritožbenega sodišča niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista ustrezno razčistili vprašanje tožnikovega svojega poklica. ZPIZ-1 namreč v tretjem odstavku 60. člena določa, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V predsodnem postopku sta obe invalidski komisiji kot svoj poklic upoštevali tožnikovo zadnjo zaposlitev, ko je v obdobju od 1. 12. 2006 do 30. 6. 2007 delal pri delodajalcu „B. d.o.o.“ in sicer je šlo za pripravo in prodajo hitre hrane (opis delovnega mesta z dne 29. 11. 2011, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa). Iz fotokopije delovne knjižice izhaja, da tožnik ni bil zaposlen zgolj na omenjenem delovnem mestu, temveč, da je bila njegova prva zaposlitev že v letu 2000. Tožnik je po poklicu natakar, s tem da je uspešno zaključil tudi tečaj za kuharje in mesarje.

Pritožbeno sodišče je v več zadevah kot npr. Psp 328/2012, Psp 446/2013, Psp 16/2013 zavzelo stališče, da je invalidnost potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj na delo, ki ga je nazadnje opravljal. Glede presoje invalidnosti in s tem povezano upoštevanje definicije poklica iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je stališče sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 11/2013 z dne 10. 6. 2013. S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo zgolj vprašanje zmožnosti opravljanja tožnikovega zadnjega dela, ki ga je opravljal v času od 1. 12. 2006 do 30. 6. 2007, je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na spornost stališča tožene stranke o nezmožnosti za delo pred vstopom v zavarovanje še posebej v primeru, ko je zavarovanec delo v okviru svojega poklica tudi dejansko opravljal in za tako delo tudi imel veljavno zdravniško spričevalo.

Sodišče prve stopnje bo zato ob pravilni uporabi materialnega prava v novem sojenju z zaslišanjem tožnika razčistilo tožnikov svoj poklic ter nato izvedlo dokaze, s katerimi bo razčistilo, ali je pri tožniku po vstopu v zavarovanje oz. med trajanjem zavarovanja prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in če je prišlo do teh sprememb, ali te spremembe vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1. V primeru, da je pri tožniku podana invalidnost, pa bo sodišče v nadaljevanju odločilo tudi o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.