Jedro

Pravico do odpravnine določa prvi odstavek 833. člena OZ. Zastopnik pridobi pravico do odpravnine, če je naročitelju pridobil nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

II.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti in omogočiti vpogled v konto kartice (izpisa prometa posameznega konta) oziroma izpise iz poslovnih listin, ki prikazujejo zneske sklenjenih poslov tožene stranke z naslednjimi strankami: 1. A. d.o.o., 2. B. d.o.o., 3. C. d.o.o., 4. D. d.d., 5. E., 6. F. d.d., 7. G. D.O.O., 8. H. d.o.o., 9. I. d.o.o., 10. J. d.o.o., 11. K. d.o.o., 12. L., 13. M. d.o.o., 14. A. K. d.o.o., 15. N. d.o.o., 16. O. d.o.o., 17. P. d.o.o., 18. R. d.o.o., 19. S. d.o.o., 20. Š. d.d., 21. T., 22. U. d.o.o., 23. V. d.o.o., 24. Z. d.o.o., 25. Ž. Ltd., 26. A. B. d.d., 27. A. C. d.o.o., 28. A. Č., 29. A. D. d.o.o., 30. A. E. d.o.o., 31. A. F. d.o.o., 32. A. G. d.d., 33. A. H. d.o.o., 34. A. I. d.o.o., 35. A. J. d.o.o.,

vse v obdobju od 8. 7. 2014 do 8. 7. 2019 z namenom ugotoviti zneske izplačil iz sklenjenega dogovora z dne 8. 7. 2014, v roku 15 dni, pod izvršbo.

III.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno sodbo.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je z delno izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti in omogočiti vpogled v konto kartice (izpise prometa posameznega konta) oziroma izpise iz poslovnih listin, ki prikazujejo zneske sklenjenih poslov tožene stranke s strankami razvidnimi iz I. točke izreka prvostopne sodbe, vse v obdobju od 8. 7. 2014 do 8. 7. 2019 z namenom ugotoviti znesek izplačil iz sklenjenega dogovora z dne 8. 7. 2014, v roku 15 dni, pod izvršbo, (II.) ter zavrnilo tožbeni zahtevek glede izstavitve in vpogleda v konto kartice (izpise prometa posameznega konta) oziroma izpisov iz poslovnih listin, ki prikazujejo zneske sklenjenih poslov tožene stranke s strankami razvidnimi iz II. točke izreka prvostopne sodbe.

2.Zoper prvostopno sodbo in sicer drugo točko izreka, se je pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, podredno pa zadevo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbe.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v 2. točki izreka, v delu, kjer je sodišče zavrnilo njen primarni zahtevek.

Za tožečo stranko je sporna pravna opredelitev samega razmerja med pravdnima strankama. Vsi zahtevki tožeče stranke so utemeljeni na obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama, tožeča stranka je opravljala delo za toženo stranko v svojem imenu, vendar za račun tožene stranke. Takšno razmerje ne pomeni agencijske pogodbe, saj agent deluje v imenu in na račun principala, kar pa tožeča stranka ni, saj je že iz sklenjenih ponudb razvidno, da jih je sklepala v svojem imenu in jih tudi podpisovala. Ne drži, da za opredelitev razmerja agencijske pogodbe ni bistveno, ali je tožeča stranka posredovala ponudbo v svojem imenu ali imenu tožene stranke, saj je prvotno tožeča stranka pod istimi pogoji in ob istem dogovorjenem plačilu opravljala delo za toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012, kasneje pa je svoje delo opravljala na podlagi s. p. - ja. Pogodbo z dne 1. 8. 2012 je tožeča stranka navedla tudi kot podlago zahtevka, saj iz nje izhaja način plačila in višina dogovorjene provizije za nadaljnje opravljanje dela kot s.p.-ja. Ta pogodba je podlaga pogodbe o poslovnem sodelovanju in gre za inominantno pogodbo. Pogodbo o poslovnem sodelovanju je potrebno presojati z upoštevanjem avtonomije pogodbenih strank, glede na njun skupen namen, ne pa izhajajoč iz določil OZ glede pogodbe o trgovskem zastopanju, kar je tožeča stranka izpostavila tekom postopka, vendar se sodišče do tega ni opredelilo in je razmerje zmotno presojalo kot agencijsko pogodbo. Dogovor z dne 8. 7. 2014 je bil sklenjen med tožnikom osebno in toženo stranko, kar je še dodaten argument, da razmerje ni mogoče presojati kot pogodbo o trgovskem zastopanju. Tožeča stranka dogovora ni sklenila kot s. p., temveč kot fizična oseba. Zato se ne uporabljajo določila za gospodarske spore in tudi ne zastaralni roki, ki veljajo za gospodarske subjekte. Tožeča stranka je s.p. po poteku določenega časa zaprla, zato med njima ne more obstajati gospodarska pogodba. Tudi, če gre za agencijsko pogodbo, to ne vpliva na opredelitev njunega razmerja po prenehanju pogodbe in ne moremo govoriti o tri-letnem zastaralnem roku, temveč velja splošni 5-letni zastaralni rok. Bistven je dogovor z dne 8.7.2014 in ne predhodno razmerje med pravdnima strankama, kjer je tožeča stranka delo opravljala preko s. p . - ja. Sodišče je zmotno presojalo razmerje pravdnih strank glede sklenjenega dogovora. Temelj zahtevka je nov dogovor, ki po vsebini ne ustreza agencijski pogodbi, saj tožeča stranka ni več sklepala pogodb s tretjimi, temveč je upravičena do provizije za realizirane posle s firmami, ki jih je pridobila. Pogodbo je potrebno presojati kot inominantno pogodbo, ki ni definirana v zakonu in je smiselno povezana z dogovarjanjem iz pogodbe z dne 1. 8. 2012 predvsem glede plačila storitve in opravljanja nalog. Zato je pogodbo o poslovnem sodelovanju potrebno presojati upoštevaje avtonomijo pogodbenih strank in skupen namen, ne pa izhajajoč iz določb OZ o trgovskem zastopanju. Sodišče je glede vsebine dogovora zmotno presodilo, da gre za pravico do odpravnine. Zmotno je navedlo, da se dogovor nanaša le na nove stranke, ki jih je pripeljala tožeča stranka, nikjer pa niso navedeni novi posli s starimi strankami. Takšna razlaga sodišča je napačna in pomanjkljiva. Dogovor se namreč nanaša na vse stranke, ki jih je pridobila tožeča stranka, tiste s katerimi je tožena stranka predhodno sodelovala, vendar je bilo to sodelovanje v vmesnem času prekinjeno, ponovno sklepanje poslov je rezultat dela tožeče stranke in njenega prispevka, kar šteje kot nova pridobitev stranke (6. pripravljalna vloga tožeče stranke). Ni šlo za kontinuirane posle, ali trajna razmerja med strankami in toženo stranko. Tožeča stranka je bila navedena kot nosilec poslov (F. d.d., A. E. d.o.o), kar pomeni, da je tožena stranka te kupce priznavala kot kupce tožeče stranke (35 strank v zavrnjenem delu zahtevka). Zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na teh 35. strank, je nepravilna.

3.Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na tožbo navaja, da tovrstna inominantna pogodba med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena. Za delovnopravno podlago zahtevka tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, kar v pritožbenem postopku ne more nadomestiti. Med strankama ni bilo sklenjenega nobenega dogovora, ki bi tožniku omogočal uveljavljanje kakršnih koli zahtevkov. Po zaključku njunega sodelovanja za toženko ni opravil nobenega dela več. Le v tem primeru bi bil upravičen do morebitne provizije in v tej smeri je bilo sestavljeno sporočilo dne 8. 7. 2014. Nasprotujoče v pritožbi navaja, da je med strankama obstajala pogodba o poslovnem sodelovanju, nato pa, da dogovor z dne 8. 7. 2014 ni sklenil kot samostojni podjetnik, temveč kot fizična oseba. Namenoma izpusti, da je tožencu za vso opravljeno delo v okviru preteklega sodelovanja izdal račune, ki so glasili na s. p. in bili tako tudi plačani. Že glede na vsebino dogovora z dne 8. 7. 2014 je razvidno, da se nanaša na predhodno sklenjeno pogodbo in ga je le v povezavi z njo mogoče presojati, kar je sodišče storilo. Kar se tiče vsebine dogovora, pa toženec vztraja pri vseh pritožbenih navedbah v svoji pritožbi in jih sodišče na tem mestu ne po povzema posebej. Dogovor zavzema zgolj nove stranke, kot to pravilno obrazloži sodišče. Tožnik ni dokazal, da bi šlo za novo področje sodelovanja. Navedbe, da naj bi njegovo tezo potrjevalo izvedeniško mnenje, so pritožbene novote. Sporočilo z dne 8. 7. 2014 ni bilo vezano na nobeno izplačilo provizije za prihodnja leta temveč, da bodo izplačila zgolj v primeru, če bo tožnik v naslednjih petih letih še opravil kakšno delo v zvezi z obstoječimi strankami.

4.Zoper prvostopno sodbo in sicer prvo točko izreka, se je pritožila tudi tožena stranka po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke, podredno pa zadevo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbe.

Navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je štelo preteklo sodelovanje med pravdnima strankama kot razmerje trgovskega zastopanja, čeprav nobena stranka ni navajala elementov, ki bi kazali na obstoj takšnega razmerja. Tožnik je namreč zanikal obstoj trgovskega razmerja in zatrjeval, da je med strankama šlo za delovnopravno razmerje. Dogovor z dne 8. 7. 2014 se nanaša nanj kot fizično osebo in ne na njegov s. p.. Ni navedel niti dokazoval, da je za toženo stranko opravljal storitve kot samostojni podjetnik, temveč zgolj, da je pogodbo o zaposlitvi izpolnjeval preko svojega s. p. - ja. Ni jasno na kakšni pravni podlagi naj bi mu pripadalo plačilo provizije iz dogovora z dne 8. 7. 2014. Posledično iz njegovih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu in bi sodišče moralo njegov zahtevek zavrniti. Vendar se do ugovora nesklepčnosti ni opredelilo.

Obe stranki sta potrdili, da je tožnik za toženko opravljal določene storitve, ne zastopanja. Pogodba o sodelovanju, sklenjena za 2 leti, ni pogodba o trgovskem zastopanju, do česar se sodišče ni opredelilo in ni navedlo, kateri elementi take pogodbe naj bi bili izpolnjeni. Manjka presoja, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obstoj trgovskega zastopstva. Sodba je v tem delu v nasprotju z listinami v spisu in trditvami strank, kar pomeni bistveno kršitev pravil po 2. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je z zaključkom, da dogovor z dne 8. 7. 2014 predstavlja odpravnino, prekoračilo trditveno podlago. Stranki nista sklenili pogodbe o trgovskem zastopanju, kjer mora zastopnik biti fizična ali pravna oseba, ki samostojno ali s pridobitnim namenom opravlja to dejavnost, saj tožnik trdi, da se dogovor nanaša nanj kot fizično osebo. Te trditve so v neposrednem nasprotju z zaključkom, da ta dogovor predstavlja odpravnino za agencijsko zastopanje. Tožnik je izrecno zanikal, da bi za toženko opravljal dejavnost kot trgovski zastopnik in ni podal trditev v smeri, da bi šlo med strankama za gospodarsko razmerje, sodišče pa je vseeno zaključilo, da sta obe stranki gospodarska subjekta in je med njima sklenjena pogodba o trgovskem zastopanju. Sodišče ne more samovoljno prilagajati in dopolnjevati trditvene podlage, da bi omogočilo ugoditev zahtevku, če ta ni sklepčen, kar se je po mnenju pritožbe zgodilo v obravnavanem primeru. S tem je toženki odvzeta možnost kvalitetne obrambe in je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba očita, da je sodišče nekritično poklonilo vero tožnikom, medtem ko se do navedb tožene in izpovedb zakonite zastopnice A. A. ter prič B. B. in C. C., ki sta skladno in jasno potrdili toženkine navedbe o naravi preteklega sodelovanja in dogovora z dne 8. 7. 2014, ni opredelilo in ni dokazno ocenilo teh prič. Tako zakonita zastopnica tožene stranke kot priča B. B. sta izpovedala enako, da bi bil tožnik upravičen do kakršnegakoli plačila po prenehanju sodelovanja le, če bi te storitve dejansko opravil. Ravnanje sodišča vzbuja dvom v objektivnost in nepristranskost postopka. Tožena stranka je namreč pojasnila dejansko vsebino dogovora z dne 8. 7. 2014, da bo tožnik opravičen do plačila provizije za opravljene storitve v obdobju 5 let po prenehanju dela v A. K., če bi se s posameznim kupcem sam pogajal, nato bi takšen kupec dejansko opravil nakup, tožnik pa bi poskrbel za realizacijo, kot v preteklem sodelovanju. Tožnik nikoli ni nastopal v vlogi zastopnika po agencijski pogodbi, kar izhaja iz samih navedb tožnika. Sodišče se ne opredeli, da je tožnik toženki za opravljene storitve na mesečni ravni izdajal račune in po prenehanju sodelovanja ni več stopil v stik z njo, kar bi, če bi bil sklenjen dogovor tako kot ga opredeljuje tožnik. Izpostavlja, da je tožnik tekom celotnega postopka ponudil širok nabor pravnih podlag, vendar ni podal nobenih konkretnih trditev, ki bi toženki omogočili ustrezno opredelitev do njegovega zahtevka in sodišču pravilno izvedbo pravne subsumpcije. Očita, da takšen dogovor, kot izhaja iz navedb tožnika, bi toženki povzročil podvojeno plačilo za ista ravnanja, kar bi predstavljalo nesorazmerno finančno obremenitev na katero ne bi pristala. Tolmačenje z jezikovno razlago dogovora z dne 8. 7. 2014 je pavšalno, popolnoma izvzeto iz konteksta celotnega preteklega sodelovanja med strankama ter dogodkov na sestanku 8. 7. 2014. Sodišče je toženi stranki dodatno omejilo možnost dokazovanja nasprotnega s tem, ko je zavrnilo zaslišanje ključne priče Č. Č., kljub temu, da sta zakonita zastopnica A. A. in priča B. B. skladno potrdili dejanski pomen tega dogovora. Uveljavlja kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pravica do izjave, zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga.

Pritožba očita sodišču, da nima jasne predstave o dogovoru z dne 8. 7. 2014, saj na eni strani trdi, da je bil ta dogovor sklenjen ob in zaradi prenehanja tožnikovega dela, s katerim sta stranki uredili medsebojno razmerje glede prihodnjih 5 let, na drugi strani pa zaključuje, da sta stranki s tem dogovorom uredili medsebojno razmerje glede tožnikove pravice do odpravnine, kar ne gre skupaj. Nejasno je ali sodišče isti dogovor obravnava kot dogovor o plačilu provizije ali kot dogovor o odpravnini, saj gre za dva različna in medsebojno izključujoča se pojma. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nerazumljiva do te mere, da ni mogoče razbrati stališča sodišča o odločilnih dejstvih. Očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne preveri, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje o pravici do odpravnine, kar bi sodišče moralo storiti.

Tožnik ni zavezan k pravni kvalifikaciji zahtevka, mora pa pojasniti na kakšni podlagi, navedeni v 1. ali 4. odstavku 833. člena OZ, zahteva odpravnino. Zgolj navedba, da ima za toženo stranko ekonomski in finančni učinek za vsaj nekaj nadaljnjih let pridobivanje novih strank, ne zadošča. Če je sodišče štelo, da tožniku odpravnina pripada zaradi pridobitve novih strank, bi moral tožnik navesti dejstva, ki kažejo na to, da je toženec od tega tudi po prenehanju pogodbe imel znatno korist (1. odstavek 833. člena OZ). Če je pravico do plačila odpravnine želel izkazati na podlagi posebnih okoliščin, bi moral te posebne okoliščine navesti. Prav tako glede višine odpravnine bi moral tožnik opisati, koliko je znašala mesečna oziroma povprečna letna odpravnina v (3. odstavek 833. člena OZ), oziroma koliko so znašali stroški in prihodki, ki jih je imel in bi jih imel, če pogodba ne bi prenehala (4. odstavek 833. člena OZ), česar pa ni storil. Ocena utemeljenosti tožbenega zahtevka vsebuje tudi višino tožbenega zahtevka.

Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožeča stranka ni izgubila pravice do odpravnine. Določba 2. odstavka 835. člena OZ namreč določa, če naročnik v enem letu po prenehanju pogodbenega razmerja ne sporoči, da bo zahteval odpravnino, jo izgubi. Opustitev tega naročila pomeni, da pravica do odpravnine po poteku enoletnega roka preneha. Iz dogovora z dne 8. 7. 2014 ni razvidno, da bi stranke glede enoletnega roka za obveščanje uredili kaj drugače. Torej velja določba 2. odstavka 835. člena OZ in je tožnik pravico do odpravnine izgubil.

Navaja, da je sodišče spregledalo 1. odstavek 834. člena OZ, ki določa, da zastopnik izgubi pravico do odpravnine, če pogodbo odpove sam. Tožnik pa je prekinil sodelovanje s toženko, ker se je zaposlil drugje, kar v postopku ni bilo sporno. Zato mu pravica do odpravnine ne pripade tudi iz tega razloga.

Prav tako niso izpolnjeni pogoji za provizijo po 4. odstavku 823 člena OZ, saj tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage. Do provizije bi bil namreč upravičen le za pogodbe sklenjene po prenehanju razmerja, če bi trdil in dokazal, da so pogodbe z novimi strankami sklenjene po prenehanju razmerja, rezultat njegovih prizadevanj v času trajanja razmerja s toženo stranko, kar pa ni storil. Sodišče bi po mnenju pritožnice moralo pojasniti tudi pomen prvega stavka, ki potrjuje podaljšanje medsebojne pogodbe za 5 let, na katero pogodbo se nanaša in kaj je srž celotnega dogovora. Sodišče ni izvedlo dokazov v zvezi s tem in se s tem ni ukvarjalo. Dogovor med pravdnima strankama je bil vedno takšen, kot je zatrjevala tožena stranka.

Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo izpostavlja in pojasnjuje, da se je sodišče do vseh ugovorov tožene stranke opredelilo in so navedbe tožeče stranke glede pravne podlage povsem jasne. Večkrat je opisala vse relevantne okoliščine glede dogovora z dne 8. 7. 2024 in glede razmerja s toženo stranko. Ob tem poudarja, da sodišče ni vezano na njeno pravno podlago. Tudi če je tožeča stranka v tožbi ne navede, mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Navedbe o neutemeljenosti zahtevka po materialnem pravu in glede nesklepčnosti so neutemeljene. Tožena stranka se je imela možnost izjasniti o vseh navedbah tožeče stranke in vseh njenih naziranjih, kar pa konkretizirano ni nikoli storila. Neutemeljeni so očitki o prekoračeni trditveni podlagi. Navedbe o vsebini dogovora z dne 8. 7. 2014, kot ga razlaga tožena stranka, so neprepričljive in življenjsko nelogične. Namen dogovora je bil izkazan tudi z izjavami zaslišanih. Tožeča je večkrat pojasnila vsebino zatrjevanega dogovora. Razlago besedila "... si pridobil ti, ko si delal v A. K. …,‶ ne gre razlagati v smislu pojasnila pod pogojem veljavnosti sklenjenega obligacijskega razmerja, kot želi prikazati tožena stranka, saj je nadaljnje besedilo dogovora zelo določno. Glede navedbe, da se ni obrnila na toženo stranko z obvestilom ne drži, kot je tožeča stranka pojasnila, je B. B. po pozivu tožeče stranke, brez predhodnega obvestila dne 23. 10. 2014 onemogočil dostop do emaila. Navedbe o vplivu pozivov na vsebino dogovora so tudi nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Zavrnitev priče Č. Č. je bila ustrezno obrazložena (5. točka obrazložitve).

Predmet pritožbenega preizkusa je po pritožbi tožeče stranke II. točka izreka izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu in po pritožbi tožene stranke I. točka izreka v ugodilnem delu izpodbijane sodbe (350./I člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno pravno opredelilo razmerje med pravdnima strankama kot ustno sklenjeno pogodbo o trgovskem zastopanju v smislu 807. člen OZ (točka 9. do 20. obrazložitve prvostopne sodbe). Z razlogi prvostopnega sodišča v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih sprejema kot svoje. Prepričljivo je pojasnilo, da ni bistveno ali je tožnik posredoval ponudbo v svojem imenu ali toženkinem imenu, na oba načina je namreč lahko skrbel za sklepanje pogodb med toženko in tretjimi (807. člen OZ). Značilnost trgovskega zastopanja mu to omogoča (17. točka obrazložitve), drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Tožeča stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi dne 1.8.2012 nikoli ni bila zaposlena pri toženi stranki, saj ga tožena stranka ni prijavila kot svojega zaposlenega, niti ni prejemal plače kot zaposlen pri toženi stranki (9. točka obrazložitve in 16. točka obrazložitve) in so drugačne pritožbene navedbe o tem, da je najprej opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi neutemeljene. Tožnik je namreč že 3. 9. 2012 začel opravljati dejavnost kot s. p. in je dela za toženko opravljal v okviru te dejavnosti do 31. 7. 2014, ko se je poslovno sodelovanje izteklo. Glede na takšno obliko tožnikovega delovanja, ko je dela opravljal kot gospodarski subjekt in izdajal račune, ki jih je tožena stranka plačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta stranki sklenili ustno pogodbo o trgovskem zastopanju, ki se je kot taka izvrševala. Glede tožnikovih nalog, plačila in trajanja razmerja sta se držali tega, kar je bilo določeno v individualni pogodbi o zaposlitvi, kar pa ne vpliva na samo opredelitev medsebojnega pogodbenega razmerja. Sodišče je glede na trditve strank in izvedene dokaze zatrjevano pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, za katerega tožeča stranka sicer trdi, da gre za inominantno pogodbo, pravno opredelilo kot ustno sklenjeno pogodbo o trgovskem zastopanju, ki se je kot taka izvrševala, povsem utemeljeno in pravilno ter drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Dogovor z dne 8. 7. 2014 je bil sklenjen ob in zaradi tožnikovega prenehanja dela in sta stranki uredili medsebojno razmerje glede prihodnjih 5 let. Gre za elektronsko sporočilo z dne 8. 7. 2014, kjer je zapis ustno sklenjenega dogovora z istega dne. Za presojo navedenega dogovora je povsem nerelevantno, ali je tožnik dogovor sklenil kot s. p. ali kot fizična oseba, saj se nanaša na predhodno pogodbeno sodelovanje, ko je tožnik opravljal svojo dejavnost preko s.p. - ja in so navedbe pritožnice v smislu, da to kaže, da ne gre za agencijsko pogodbo neutemeljene. Poleg tega, je s. p. fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (6. odstavek 3. člena ZGD-1). Sodišče prve stopnje ni zmotno presojalo dogovora z dne 8.7.2014 kot neutemeljeno navaja pritožnica, temveč po vsebini in namenu, kar vse je pojasnilo v 21. in 22. točka obrazložitve in z razlogi prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče ter se nanje v celoti sklicuje. Pravilno je presodilo, da je dogovor z dne 8. 7. 2014. skladen z agentovo pravico do odpravnine, ki jo sicer določa zakon (833. člen OZ).

Pravico do odpravnine določa prvi odstavek 833. člena OZ. Zastopnik pridobi pravico do odpravnine, če je naročitelju pridobil nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami. Dogovor z dne 8. 7. 2014 o določitvi odpravnine, kot ga je povzelo sodišče v 18. točki obrazložitve, se nanaša na vse stranke, ki jih je tožnik pridobil, ko je delal v A. K.. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala in dokazovala, da je za toženo stranko pridobila tako nove stranke (s katerimi tožena stranka še ni sodelovala), kot tudi tiste stranke s katerimi je tožena stranka v preteklosti že sodelovala, vendar je bilo sodelovanje v vmesnem času prekinjeno, ponovno sodelovanje pa je rezultat dela tožeče stranke in njenega prispevka in gre prav tako za novo pridobitev. Tako se pokaže materialno pravno napačna razlaga sodišča prve stopnje, da se dogovor o določitvi odpravnine z dne 8.7.2014 nanaša le na tiste stranke, ki jih je pripeljal tožnik (na novo), ne pa tudi na tiste, s katerimi je tožena stranka predhodno že sodelovala, vendar je bilo to sodelovanje v vmesnem času prekinjeno in je ponovno sodelovanje (sklepanje poslov) rezultat dela tožeče stranke in njenega soprispevka, kar je prav tako mogoče šteti kot novo pridobitev oziroma novo stranko, v smislu določb 833. člen OZ, kot je tožeča stranka vseskozi zatrjevala in na kar pritožba utemeljeno opozarja.

Ker je sodišče zahtevek tožeče stranke na izstavitev in omogočanje vpogleda v konto kartice in izpise iz poslovnih listin (skratka predložitev dokumentacije) po stopničasti tožbi za 35 strank (II. točka izreka prvostopne sodbe), zavrnilo ravno iz tega razloga, da ne gre za nove stranke, je pritožbeno sodišče glede na zgoraj pojasnjeno, ugodilo pritožbi tožeče stranke in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku tožeče stranke tudi v tem delu ugodilo (peti odstavek 358. člen ZPP). Ali dejansko gre za nove stranke ali ne, pa bo prvostopno sodišče presojalo v pravdi, ki bo sledila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je štelo, da je bila med pravdnima strankama ustno sklenjena pogodba o trgovskem zastopanju, ki se je kot taka tudi izvrševala (točka 9. do 20. obrazložitve). Razloge v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in se nanje sklicuje. Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je tožeča stranka pogodbo o zaposlitvi izpolnjevala preko svojega s. p., saj tožeča stranka pri toženi stranki na podlagi pogodbe z dne 1. 8. 2012, ki sta jo stranki sicer podpisali, ni bila nikoli zaposlena. Tožena stranka je ni prijavila kot svojega zaposlenega, niti ni prejemala plače pri toženi stranki (9. točka obrazložitve). Prvostopno sodišče se je opredelilo tudi do ugovora nesklepčnosti, saj je tožbo obravnavalo, presojalo in sprejelo odločitev in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Prvostopno sodišče se je jasno opredelilo (22. točka obrazložitve), da je dogovor z dne 8. 7. 2014, skladen z agentovo pravico do odpravnine, ki jo sicer določa zakon. Gre za pravno kvalifikacijo in ne za prekoračitev trditvene podlage, kot zmotno navaja pritožba. Pritožbene navedbe, da tožnik ni trdil, da mu pripada odpravnina, odškodnina oziroma druge pravne podlage, so nerelevantne, saj zadoščajo trditve strank (7. in 212. člen ZPP), pravno kvalifikacijo pa v primeru, če je stranka ne navede, opravi sodišče. Pritožba konkretizirano ne pojasni, kateri zakonski znaki za obstoj trgovskega zastopstva manjkajo, niti v nasprotju s katerimi listinami v spisu in trditvami strank je sodba sodišča prve stopnje. Očitana bistvena kršitev postopkovnih pravil po 2. odstavku 339. člena ZPP, ni podana. Sodišče z zaključkom, da dogovor z dne 8. 7. 2014 predstavlja odpravnino, ni prekoračilo trditvene podlage, temveč je opravilo zgolj materialnopravno kvalifikacijo. Pritožnica konkretizirano ne pojasni kje in kdaj je sodišče dopolnjevalo trditveno podlago, da bi omogočilo ugoditev zahtevku in so tovrstni očitki nekonkretizirani in neutemeljeni. Tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da je bila toženi stranki odvzeta možnost kvalitetne obrambe, so povsem neutemeljeni, še posebej, ker je bila tožena stranka ves čas zastopana po kvalificiranem pooblaščencu. Četudi gre za gospodarski spor, se stvarna pristojnost sodišča ni spremenila in so tovrstne pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

Nerelevantne so pritožbene navedbe glede kršitve delovnopravne zakonodaje, saj tožeča stranka pri toženi stranki ni bila nikoli v zaposlena. Kot že pojasnjeno, sodišče s pravno kvalifikacijo ni preseglo tožnikove trditvene podlage in tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno očita pritožnica.

Pritožba zmotno očita tudi, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo vseh prič. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedbe A. A., prič B. B. in C. C. v točki 18. obrazložitve. Dokazno oceno prvostopnega sodišča v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in se nanjo v celoti sklicuje. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da že iz dogovora z dne 8. 7. 2014 jasno izhaja toženkina obveznost, da še 5 let po prenehanju dela pri toženi stranki izplača tožniku 20% RVC v obliki provizije od vsake realizacije s stranko, ki jo je pridobil v času dela pri toženi stranki. Zapis se nanaša na tožnikovo preteklo opravljeno delo glede strank, ki jih je pridobil. Zapisano besedilo torej ne po vsebini in ne po namenu ne izraža tega, kar je zatrjevala tožena stranka in ponovno izpostavlja v pritožbi. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bo do plačila za opravljene storitve tožnik upravičen šele v primeru, če bi se s posameznim kupcem sam pogajal in bi prišlo do nove realizacije posla.

Glede pritožbenih navedb, da je tožnik sam zanikal, da bi deloval kot trgovski zastopnik, je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da ni vezano na pravno kvalifikacijo strank. Za presojo utemeljenosti zahtevka v tem delu, ni relevantno, kdaj se je tožnik obrnil na toženo stranko. Pritožbene navedbe, da bi takšen dogovor z toženko povzročil podvajanje plačil za ista ravnanja in nesorazmerno finančno obremenitev, na katero tožena ne bi pristala, niso relevantne za odločitev v tem postopku. Gre za lastno dokazno oceno pritožnice, ki ni utemeljena.

Povsem nekonkretizirana, pavšalna je kritika jezikovne razlage prvostopnega sodišča in ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Z razlago in dokazno oceno dogovora z dne 8.7.2014 v 21. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jo sprejema kot svojo ter se nanjo sklicuje.

19.Prvostopno sodišče je v 5. točki obrazložitve pojasnilo razloge za zavrnitev priče Č. Č. Omenjena priča ni bila prisotna niti ob pogovorih glede začetka sodelovanja s toženo stranko, niti na sestanku 8. 7. 2014, kar pritožba tudi sama potrjuje in priznava. Nobene kršitve pravice do izjave iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni bilo. Pritožnica sploh ne pojasni o čem relevantnem naj bi priča izpovedovala.

20.Pritožba konkretizirano ne pojasni zakaj zapisano besedilo, da je bil dogovor sklenjen ob in zaradi prenehanja tožnikovega dela, s katerim sta stranki uredili medsebojno razmerje glede prihodnjih 5 let in da sta s tem dogovorom uredili medsebojno razmerje glede tožnikove pravice do odpravnine, ne bi šlo skupaj. Gre za povsem pavšalen, nekonkretiziran pritožbeni očitek. Jasno je, da je sodišče navedeni dogovor z dne 8. 7. 2014 obravnavalo kot agentovo pravico do odpravnine, ki jo sicer določa zakon, kar je tudi zapisano v 22.točki obrazložitve prvostopne sodbe. Očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva, da ni mogoče razbrati stališč prvostopnega sodišča o relevantnih dejstvih, je povsem nekonkretizirana in kot takšna neutemeljena.

21.Glede pritožbenih navedb, da bi tožnik moral navesti glede novih strank še dejstva, ki kažejo na to, da je imela tožena stranka tudi po prenehanju pogodbe še znatne koristi, da zgolj navedba, da je to imelo za toženo stranko ekonomski in finančni učinek ne zadošča, da bi morala tožena stranka ustrezno navesti tudi višino, niso utemeljene. V tej fazi postopka, ko gre za stopničasto tožbo, tožnik zahteva le pridobitev potrebne relevantne dokumentacije za postavitev zahtevka, ki bo sledila, so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

22.Ne drži, da je tožeča stranka izgubila pravico do odpravnine, ker je ni zahtevala v roku 1 leta po prenehanju pogodbenega razmerja. Prvostopno sodišče je v 23. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da sta stranki glede odpravnine po prenehanju razmerja uredili z Dogovorom z dne 8. 7. 2014, ki opredeljuje tožnikovo pravico do odpravnine in 2. odstavek 835. člena OZ, ne pride v upoštev. Prav tako ne drži, da bi tožnik sam odpovedal pogodbeno sodelovanje s toženko, saj se je pogodbeno sodelovanje, ki je bilo dogovorjeno za 2 leti izteklo in tudi 834. člen OZ ne pride v upoštev. Nerelevantne so pritožbene navedbe glede plačila provizije, saj se dogovor z dne 8. 7. 2014 nanaša na odpravnino. Bistvo dogovora z dne 8. 7. 2014 je sodišče pojasnilo v 21. točki obrazložitve in k temu ni kaj dodati. Drugačne pritožbe niso utemeljene. Da navedbam tožene stranke glede razumevanja dogovora z dne 8. 7. 2014 ni mogoče slediti, je prvostopno sodišče prav tako pravilno pojasnilo v 21. točki obrazložitve. Tako ni mogoče slediti pritožbi lastni, enostranski dokazni oceni, da je do provizije upravičen samo pod pogojem, da realizira kakšen nov posel in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

23.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (353. člen ZPP).

24.O pritožbenih stroških bo sodišče odločalo s končno odločbo.

-------------------------------

1Po prvem odstavku 833. člena OZ pride do naročiteljeve koristi iz dveh vzrokov. Prvi je pridobitev novih strank. Gre za stranke, ki jih je zastopnik pridobil za naročitelja v času trajanja zastopniške pogodbe z naročiteljem. Te stranke pa so ostale naročiteljeve sopogodbenice tudi po prenehanju pogodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 807, 833

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.