Jedro

Pritožbeno sodišče, ko odloča na seji senata, je vezano na dejansko stanje kot izhaja iz obrazložitve sodbe in ne na tisto, ki ga samo morda ugotovi iz podatkov spisa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot strokovni sodelavec in član izpitne komisije za opravljanje vozniških izpitov. Z dokončnim sklepom disciplinskih organov mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi storitve hujše kršitve delovnih obveznosti, ki pomeni kaznivo dejanje jemanja podkupnine. Sodišče prve stopnje je zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov zavrnilo, posledično pa tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da tožena stranka pri odločanju o tožnikovi odgovornosti ni uporabilo kot dokaz uradnega zaznamka z dne 29. 1. 2001 (o ugotovitvah delavcev policije v predkazenskem postopku), temveč ostale dokaze. Kršitev delovne dolžnosti je tožniku dokazana z izjavo delavca policije, da je tožnik na razgovoru na Policijski upravi priznal jemanje podkupnine. To dejstvo je potrdil tudi Z.P. pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je tožena stranka v disciplinskem postopku bistveno kršila določila postopka in je posegla v ustavne pravice tožnika. Tožnik je med postopkom na prvi stopnji obširno opozoril na vse kršitve, sodišče prve stopnje pa na tožbene navedbe ni odgovorilo, zato sodba ni imela vseh razlogov.

Kljub temu, da je pritožba opozorila na pomanjkljivosti, je Višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem samo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Višje sodišče je kot nebistveno štelo pomanjkljivost, da prvostopna sodba ne vsebuje nobenega razloga o delu disciplinske odločbe, ki se nanaša na D.V., čeprav ni nobenega dokaza, da je tožnik od njega prejemal podkupnino. Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbena izvajanja o ustavni nedopustnosti opiranja disciplinske in sodne odločbe na pričanje A.Š., čeprav sta tako disciplinska komisija kot prvostopno sodišče na ta dokaz oprli svojo odločitev. Protispisna je tudi ugotovitev Višjega sodišča, da disciplinska komisija ni uporabila kot dokaza uradnega zaznamka z dne 29. 1. 2001. Višje sodišče je poskušalo popraviti napake prvostopnega sodišča in pri tem bistveno bolj obširno in natančno razlagalo ugotovljeno dejansko stanje, kot pa je to storilo prvostopensko sodišče. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno ne navaja. Iz revizijskih navedb pa je mogoče nedvomno povzeti, da uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinami, predvsem pa, da je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo dopolnilo z razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih prvostopna sodba ni imela.

Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni izvajalo nobenih neposrednih dokazov, razen vpogleda v disciplinski spis. Res je, da tožnik ni predlagal izvedbe nobenega dokaza z zaslišanjem prič, tožena stranka pa le zaslišanje delavcev policije in načelnika upravne enote: prvih v zvezi z ugotovitvami v policijskem postopku, drugega pa v zvezi z vodenjem disciplinskega postopka. Sodba sodišča prve stopnje temelji na dokazih, ki jih je izvedla disciplinska komisija: deloma neposredno, deloma pa je tudi odločitev disciplinske komisije temeljila na dokazih, izvedenih v kazenskem oziroma predkazenskem postopku. Čeprav v 25 minutah, kolikor je trajala glavna obravnava 21. 5. 2003, najbrž ni bilo mogoče v celoti prebrati vseh listin v disciplinskem spisu, je v zapisniku (podpisanem tudi s strani tožnika) navedeno soglasje strank, da se štejejo "listine za vpogledane in prečitane".

Tožniku je bil disciplinski ukrep izrečen zato, ker naj bi od leta 1998 dalje od Z.P. in D.V. sprejel več daril v obliki denarja, praktičnih daril in prehrambenih artiklov, kot plačilo, da so v naprej dogovorjeni kandidati uspešno opravili vozniški izpit. Revizija utemeljeno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom jemanja podkupnine od D.V. nima nobenih razlogov, sodba sodišča druge stopnje pa to pomanjkljivost šteje za nebistveno, ker naj bi bila krivda tožniku dokazana že na podlagi izpovedbe "priče P." Eno od odločilnih dejstev za presojo, ali je tožnik storil (vse) očitane kršitve, je tudi dejstvo, ali je sprejemal podkupnino od D.V. Že prvostopna disciplinska odločba nima nobenih razlogov o teh očitkih, čeprav je bil V. pred disciplinsko komisijo zaslišan. Iz njegove izpovedbe pa izhaja dvoje: da tožniku nikoli ni dajal denarja in da mu tudi drugih daril ni dajal zato, da bi vplival na izid izpita. Zato odločitev sodišča, da je tožniku dokazano jemanje podkupnine od V., ne samo da ni obrazložena, temveč je tudi v nasprotju z listinami, ki jih je sodišče "vpogledalo in prebralo". Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi "izpovedba priče K." (ki kot priča v obravnavani zadevi ni bil zaslišan ne pred disciplinsko komisijo ne pred sodiščem) dokazovala tudi jemanje podkupnine od V. Gre za nedopustno dopolnjevanje prvostopne sodbe. Pritožbeno sodišče, ko odloča na seji senata, je vezano na dejansko stanje kot izhaja iz obrazložitve sodbe in ne na tisto, ki ga samo morda ugotovi iz podatkov spisa.

Disciplinski postopek ni kazenski postopek in poteka po pravilih pravdnega postopka in ne po pravilih kazenskega postopka (103. člen ZDR (1990) in 14. člen ZDSS). Zato določbe zakona o kazenskem postopku o obvezni izločitvi uradnih zaznamkov o izjavah, danih v predkazenskem postopku in o prepovedi opiranja kazenske sodbe na take izjave, v disciplinskem postopku niso neposredno uporabne. Ne gre tudi prezreti dejstva, da je uradni zaznamek z dne 29. 1. 2001 kot dokaz v disciplinskem postopku predložil tožnik sam oziroma njegov odvetnik. Odločitev disciplinske komisije po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi ni temeljila na uradnem zaznamku z dne 29. 1. 2001, temveč na izpovedi delavca policije, ki je ta uradni zaznamek sestavil. Ne glede na navedeno, pa revizijskih navedb o domnevni kršitvi postopka zaradi izvedbe tega dokaza ni bilo mogoče upoštevati.

Tožnik izrecno uveljavlja le revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, torej absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev postopkovnih določb o dokazih in izvajanju dokazov pa je le relativna bistvena kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki se v revizijskem postopku lahko uveljavlja le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje, kolikor je storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje pa le, če jo je stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ne more po uradni dolžnosti preizkušati mimo revizijskih razlogov, navedenih v reviziji, revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP pa tožnik izrecno ne uveljavlja.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja (dokazne ocene oziroma pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja pa v revizijskem postopku ni dopustno izpodbijati, tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je tožnik jemal podkupnino od Z.P. S tem je storil očitano kršitev delovnih obveznosti, sodišče ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi izključevale njegovo odgovornost, in izrečen mu je bil disciplinski ukrep, ki je z zakonom predpisan kot obvezen za tovrstne kršitve. V tem delu je zato izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Res je sicer, da bi bilo tožniku tudi zgolj za to kršitev mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (kot to smiselno navaja izpodbijana sodba na 4. strani obrazložitve). Toda sodišči sta potrdili dokončno disciplinsko odločbo, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega tudi zaradi sprejemanja podkupnine (v denarju) od D.V. V tem delu pa sta obe sodbi obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je že iz tega razloga treba obe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.