Jedro

Toženemu podjetju ni treba trditi in dokazati, da je lastninsko pravico pridobilo na podlagi ZLPP, in tako ovreči zatrjevano lastninsko pravico tožnice. Pač pa je tožnica tista, ki trdi, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na originaren način, na podlagi ZGJS, in mora svoje trditve dokazati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah in trdi, da jo je pridobila na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), saj predstavljajo cesto lokalnega pomena in del Ulice ... v Ljubljani. Toženo podjetje se je po njeni oceni nepravilno vpisalo kot njihov lastnik po določilih Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

2. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da so sporne nepremičnine javna cesta, zgrajena s komunalnim prispevkom oziroma z občinskimi sredstvi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženega podjetja zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da vprašanje, ali sporne nepremičnine predstavljajo javno cesto ali ne, ni odločilno. Toženo podjetje bi po njegovi oceni lahko uspelo le, če bi zatrjevalo pridobitev lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), česar pa ni storilo.

**O navedbah v revizijskem postopku**

4. Na predlog toženega podjetja je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 25/2016 z dne 9. 6. 2016 glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je v razlogih navedlo, da v zadevi ni bistveno, ali so nepremičnine, o katerih teče pravda, del javne ceste oziroma ali so zgolj del ceste, ki jo uporabljajo lastniki stanovanjskih enot Ulice ..., ter ali je posledično višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je mimo ugotovitve dejanskega stanja v času, ko je v veljavo stopil Zakon o gospodarskih javnih službah, sklenilo, da je tožeča stranka originarni pridobitelj lastninske pravice.

5. Toženo podjetje v dopuščeni reviziji Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo zavrnilo tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da odločitve razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

Ocenjuje, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih ji pripiše več procesnih kršitev. Izpostavlja svoje pritožbene razloge in stališču, da status spornih nepremičnin v času lastninjenja ni odločilen, pripisuje zmotnost. Vztraja pri tem, da je na spornih nepremičninah imela pravico uporabe njena pravna prednica, kar podrobneje pojasni. Opozarja tudi na napačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena ter na neustavno uvrstitev spornih nepremičnin med javne ceste leta 2005, ki po njegovi oceni predstavlja dejansko razlastitev.

6. Tožnica v odgovoru nasprotuje revizijskim razlogom in zahteva povračilo stroškov odgovora.

**O presoji revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je pri njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 9. Nad toženim podjetjem se je maja 2017 pričel stečajni postopek. Pred njim so bila opravljena že vsa procesna dejanja (vložena revizija in odgovor na revizijo), zato je Vrhovno sodišče o vloženi reviziji lahko odločilo. Stečajni upravitelj pa je postopek tudi sicer prevzel že z dopisom z dne 15. 2. 2018. 10. V skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP je revizijo preizkusilo le glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena, torej glede tega, ali držijo razlogi pritožbenega sodišča, da v zadevi ni bistveno, ali so nepremičnine, o katerih teče pravda, del javne ceste. Na revizijske navedbe, ki sežejo onkraj njega (o pomanjkljivi dokazni oceni, o nasprotujočih si razlogih oziroma njihovem pomanjkanju ter podobnih očitkih), zato ni odgovarjalo.

**O dopuščenem vprašanju**

11. Med pravdnima strankama je sporno, katera od njiju in na kateri pravni podlagi je postala lastnica spornih nepremičnin, ki so bile poprej v družbeni lastnini. Preoblikovanje družbene lastnine v zasebna, klasična lastninskopravna razmerja je zakonodajalec uredil z več zakoni, ki se nanašajo na različne kategorije prej družbenega premoženja in so pričeli veljati postopoma. Z ZLPP je zakonodajalec leta 1992 uredil olastninjenje nepremičnin, ki so spadale v premoženje gospodarskih subjektov. V letu 1993 je sprejel ZGJS in z njim uredil lastninjenje infrastrukturnih komunalnih objektov in naprav, namenjenih izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena. Sklepno pa je leta 1997 sprejel ZLNDL, po katerem so se lastninila zemljišča in stavbe v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih (že sprejetih ali napovedanih) zakonih. Ta so prešla v premoženje fizičnih oziroma pravnih oseb, občine ali republike, ki so imele na njih pravico uporabe.

12. Tožnica zatrjuje, da so sporne nepremičnine infrastrukturni objekt. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZGJS z njegovo uveljavitvijo preidejo v last republike, občine oziroma Mesta Ljubljana (torej tudi tožnice) infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: - bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali - bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona.

13. Pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je sporna cesta infrastrukturni objekt po določilih ZGJS, saj je ocenilo, da toženo podjetje lahko uspe le, če bi zatrjevalo pridobitev lastninske pravice na podlagi ZZLPP.1 Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da je takšno izhodišče napačno. Ni toženo podjetje tisto, ki bi moralo trditi in dokazati, da je lastninsko pravico pridobilo na podlagi ZLPP, in le tako lahko ovrglo zatrjevano lastninsko pravico tožnice. Njune trditve medsebojno niso izključujoče: če toženo podjetje ne bo izkazalo, da je lastnik sporne nepremičnine, to še ne pomeni, da je njena lastnica nujno tožnica, saj je to lahko tudi kdorkoli drug.2 Pač pa je tožnica tista, ki trdi, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na originaren način, na podlagi ZGJS, in mora svoje trditve dokazati (212. člen ZPP). Če ji bo uspelo, pa bo izključila zatrjevano lastninsko pravico toženega podjetja, ki trdi, da je na njih lastninsko pravico pridobilo na podlagi ZLNDL in je v razmerju do ZGJS subsidiarne narave.

14. Pritožbeno sodišče bi se zato moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je sporna cesta infrastrukturni objekt po določbi 76. člena ZGJS, in ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za pridobitev lastninske pravice predpisuje zakon, ter pritožbenimi očitki v zvezi s tem. Ker se ni, je ostalo dejansko stanje v tem oziru nepopolno ugotovljeno.

**O odločitvi in stroških**

15. Zmotno stališče pritožbenega sodišča in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje sta revizijskemu sodišču narekovala razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. V tem naj presodi utemeljenost pritožbenih očitkov ob gornjih izhodiščih.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo.

1 Ne drži, da je zaključek, da je sporna cesta javna dobrina, ki se je financirala s sredstvi tožeče stranke, zaključek dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, kot meni tožnica v odgovoru na revizijo. To bi bil, če bi se sodišče druge stopnje s presojo tovrstnih zaključkov sodišča prve stopnje ukvarjalo in jim pritrdilo. Čeprav se je sicer strinjalo z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje, teh zaključkov ni presojalo. To izhaja iz njegove obrazložitve v nadaljevanju 5. točke izpodbijane sodbe: sporno je, ali gre pri tem za del javne ceste ali za del ceste, ki ga uporabljajo lastniki stanovanjskih enot Klemnove ulice, kar pa za odločitev ni bistvenega pomena... 2 O vključenih in izključujočih zahtevkih glej A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 225.