Jedro

Z ugotovitvijo utemeljenega suma sodišče ne negira domneve nedolžnosti.

Določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da se nevarnost ponovitve kaznivih dejanj nanaša le na isto kaznivo dejanje, zaradi katerega je obdolženec v kazenskem postopku.

Obdolženec je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja umora, ki predstavlja najhujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi. Pri takšnih kaznivih dejanjih zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 03.08.2002 odredila zoper obd. M.K. pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 06.08.2002 delno ugodil pritožbi obdolženčevega zagovornika in sklep preiskovalne sodnice spremenil tako, da je odredil pripor zoper obdolženca le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik F.J. iz K., je dne 29.08.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka (2. odstavek 192. člena, 3. točka 1. odstavka 201. člena in 2. odstavek 202. člena ZKP), ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi izpodbijani sklep in obdolženca izpusti iz pripora.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitve 2. odstavka 192. člena in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP obdolženčev zagovornik uveljavlja tako, da v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča zatrjuje, da ne obstoja utemeljen sum in tudi ne obstoja priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ker razlogi niso prepričljivi in je dejansko stanje drugačno, kot ga je ugotovilo sodišče in pripor ni neogiben. Kot se vidi, v resnici ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, čeprav iz tega razloga ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Kršitev 2. odstavka 202. člena ZKP bi bila podana, če sklep ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Neogibna potrebnost pripora je obrazložena s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da v obravnavani zadevi ne obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. S tem izpodbija pravilnost presoje napadenega pravnomočnega sklepa, ki ugotavlja obstoj takšnega suma. Preiskovalna sodnica je v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora navedla podatke in dokaze, za katere je ob navedbi njihove vsebine ocenila, da dajejo zanesljivo podlago za zaključek o obstoju utemeljenega suma. Senat, ki je odločal o zagovornikovi pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, je soglašal z njeno odločitvijo in tudi razlogi, ki jih je navedla. Pri tem je tudi sam navedel konkretne okoliščine, ki po njegovi presoji potrjujejo, da je utemeljen sum podan. Zahteva za varstvo zakonitosti izrecno sicer ne navaja, da podatki in dokazi, na katere se opira pravnomočni sklep, ne obstajajo, temveč nakazuje, da z njimi ni izkazana dovolj visoka stopnja utemeljenosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Tega stališča ni mogoče sprejeti, ker sodišče glede na podatke in dokaze, s katerimi razpolaga ter iz njih izhajajočih okoliščin, pravilno presoja, da je podana tako visoka stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki omogoča zanesljiv zaključek o obstoju utemeljenega suma.

Zahteva za varstvo zakonitosti napada sklep senata okrožnega sodišča z očitkom, da izhaja iz stališča, ki zanika ustavno določeno (27. člena Ustave RS) načelo o domnevi nedolžnosti in iz njega izhajajoče načelo o dokaznem bremenu v kazenskem procesu, ko zavrača pritožbeni očitek o končni ugotovitvi sodišča, da je bil obdolženec storilec očitanega kaznivega dejanja, z očitkom zagovorniku, da v pritožbi zgolj hipotetično navaja, da obdolženec ni storilec dejanja in da ne navede nobenih konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale nasprotno.

Senat je, kot je razvidno iz obrazložitve njegovega sklepa, zavrnil navedeni pritožbeni očitek, ker je ocenil, da je v nasprotju z vsebino v predkazenskem postopku zbranih izjav in dokazov, pridobljenih v okviru nujnih preiskovalnih dejanj. V preostalem delu obrazložitve pa je nakazal, da pritožba pri izpodbijanju utemeljenega suma ni uspešna tudi zato, ker ne navaja takšnih okoliščin, ki nasprotujejo zaključku preiskovalne sodnice glede obstoja tega suma. Na podlagi takšnega razumevanja postopanja sodišča ni mogoče sprejeti stališča, ki ga v zvezi z domnevo nedolžnosti in v zvezi s vprašanjem dokaznega bremena izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Z ugotovitvijo utemeljenega suma sodišče ni negiralo domneve nedolžnosti. Ustava Republike Slovenije v 27. členu določa: kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, doker njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. To pomeni, da predpostavka nedolžnosti velja glede kazenskopravne krivde in se izraža v tem, da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, da tožeča stranka nosi dokazno tveganje in da mora sodišče v dvomu izreči oprostilno sodbo. Senat je preizkusil pritožbene navedbe, ki so grajale zaključek o obstoju utemeljenega suma. Z obrazložitvijo, s katero jih je zavrnil, ni postopal v nasprotju z navedenimi načeli. Presodil je v predkazenskem postopku zbrane in preiskovalni sodnici predložene dokaze ter podatke in zavrnil pritožbene navedbe. Pri tem ni izhajal iz predpostavke o obdolženčevi krivdi za kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, prav tako ocene pritožbenih navedb ni mogoče razumeti kot njegovega stališča, da je dokazno breme na obdolžencu.

V zvezi z grajo ugotovitve obstoja utemeljenega suma nimajo nobene teže izvajanja, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje na nasprotje v razlogih sklepa izvenobravnavnega senata. Namen preiskave je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek (2. odstavek 167. člena ZKP). V tej smeri dano pojasnilo v obrazložitvi sklepa senata zato ni v nasprotju z razlogi, s katerimi je obrazložen utemeljen sum.

Zahteva za varstvo zakonitosti napada tudi zaključek pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Iz njene obširne obrazložitve sledi, da po eni strani napada presojo okoliščin, na katere se opira izpodbijani sklep, po drugi strani pa mu očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sklepa v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje s katerim grozi. Takšna določba zahteva, da mora sodišče pri ugotavljanju obstoja tega pripornega razloga ugotoviti tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, pri čemer ni nujno, da so podane vse okoliščine iz navedene določbe, temveč mora biti izkazana vsaj ena objektivne in ena subjektivne narave. Ugotovljene okoliščine je treba presoditi predvsem glede tega, ali dajejo podlago za zaključek, da je podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Kot objektivne okoliščine je sodišče upoštevalo težo obdolženčevega kaznivega dejanja in način njegove storitve, kot subjektivno pa predvsem njegove osebne latnosti, kot so nagnjenost k uživanju alkohola, povzročanje konfliktnih stanj v vinjenosti in prikrita agresivnost. Te okoliščine, ki so izkazane z doslej zbranimi podatki in dokazi, sodišče pravilno presoja in tudi zanesljivo zaključuje, da kažejo na realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj pri obdolžencu. Sodišče sicer navaja, da je obdolženec dejansko hladnokrvno vzel življenje svoji izvenzakonski partnerici, toda v fazi odrejanja pripora je tak zaključek mogoče povezati le z ugotovitvijo o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec ravnal na tak način. Pravilno so ocenjene obdolženčeve osebne lastnosti, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da takšna nevarnost izhaja predvsem iz prikazanih posebnosti njegove osebnosti. V pravnomočnem sklepu je zato utemeljeno nakazana nevarnost, da bi obdolženec v provokativnih situacijah, ki niso nujno enake, kot v obravnavanem primeru, ponovil kaznivo dejanje z elementi nasilja, bodisi iste vrste, bodisi takšno, ki je sorodno oziroma podobno kaznivemu dejanju, katerega storitve je utemeljeno osumljen. Določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP namreč ni mogoče razlagati tako, da se nevarnost ponovitve kaznivih dejanj nanaša le na isto kaznivo dejanje, zaradi katerega je obdolženec v kazenskem postopku, kot to trdi zahteva za varstvo zakonitosti. Sodišče je ugotavljalo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v skladu z določbami 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, napadeni pravnomočni sklep pa tako, kot narekujejo določbe 2. odstavka 202. člena ZKP, vsebuje obrazložitev odločilnih dejstev iz 3. točke 1. odstavka 201. člena istega zakona. V njem navedeni razlogi tudi niso v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zato sodišče ni nepravilno uporabilo materialnega prava glede pogojev za odreditev pripora iz navedenega pripornega razloga, prav tako ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti v preostalem delu napada oceno dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče in s ponujanjem lastne presoje uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočni sklep tudi glede zaključka, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in sorazmeren ukrep za zagotovitev takšne varnosti in zaključek, da ni podlage za njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom.

V 2. odstavku 202. člena ZKP je določeno, da je treba v sklepu o odreditvi pripora med drugim povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa sledi, da sodišče upošteva in presoja vrsto in težo obdolženčevega dejanja ter njegove osebne lastnosti in na podlagi tega utemeljeno sklepa, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in da ga zato ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Obdolženec je namreč utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja umora, ki predstavlja najhujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi. Pri takšnih kaznivih dejanjih zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Glede na očitek storitve tako hudega kaznivega dejanja je ob ugotovitvi, da je podana pri obdolžencu realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, pravilna presoja pravnomočnega sklepa o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi in sorazmernosti med njihovo pravico do varnosti ter priporom kot posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Drugi odstavek 192. člena ZKP določa, da mora sodišče pri odločanju, kateri od ukrepov iz 1. odstavka istega člena naj se uporabi, upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Sodišče je upoštevalo zakonske pogoje, ki so določeni za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti in s tem tudi presodilo, da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov. Pri odločanju, kateri ukrep naj odredi, je sodišče upoštevalo določbo 2. odstavka 192. člena ZKP. V takem položaju izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu ni mogoče očitati kršitve te določbe in prav tako ne, da so v njem navedeni razlogi pomanjkljivi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornika obd. M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).