Jedro

Odgovor na zastavljeno vprašanje v predlogu glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more dati relevantnega odgovora za odločanje v obravnavani zadevi. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato predlagateljica z dopuščeno revizijo v tem delu ne bi mogla uspeti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prve in druge tožnice, da sta toženki dolžni (nerazdelno) plačati tožnicama vsaki 14.826,71 EUR odškodnine za nepremoženjsko škode zaradi smrti bližnjega z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 14.000,00 EUR od 27. 1. 2012 do plačila in od zneska 826,71 EUR od 22. 12. 2010 do plačila. Odločilo je še, da sta tožnici dolžni toženkama povrniti njune stroške pravdnega postopka. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj je ugotovilo, da zemljišče (parc. št. 2608, k. o. ...), na katerem se je oče tožnic poškodoval ni pripadajoče zemljišče nepremičnin, katerih (etažni) lastniki imajo odgovornost zavarovano pri toženki oziroma drugi toženki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Prva tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije in predlaga, da se njenemu predlogu ugodi in revizija dopusti glede vprašanja, ali so etažni lastniki večstanovanjskih objektov, ki v naravi oklepajo nepremičnino (dvorišče med temi objekti), z nakupom posameznih delov etažne lastnine pridobili tudi solastninsko pravico na nepremičnini (dvorišču). Odločitev o tem pravnem vprašanju je pomembna za zagotovitev pravne varnosti. Zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine je pravna naslednica družbe, ki je gradila večstanovanjske objekte okoli spornega dvorišča. Stališče pritožbenega sodišča, da dvorišče ni pripadajoče zemljišče nepremičnin, pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnem primeru (sklep II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012), za popolnoma enak primer pa sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Napačen je zaključek nižjih sodišč, da je predlagateljica neustrezno dokazovala dejstvo, da je sporna nepremičnina namenjena rabi okoliških objektov, saj bi morala to dokazovati s predložitvijo upravnih aktov iz časa gradnje objektov. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, saj je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago, in sicer na Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). V skladu z določili Zakona o prometu z nepremičninami se s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in zemljišču, ki je potrebno za njeno uporabo. Etažni lastniki so zato na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini postali (so)lastniki tudi pripadajočega zemljišča. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Nižji sodišči sta ugotovili, da zemljišče, na katerem se je tožničin oče poškodoval, ni zemljišče, ki je potrebno za rabo večstanovanjskih stavb, ki ga obdajajo. Odgovor na zastavljeno vprašanje v predlogu zaradi vezanosti revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje ne more dati relevantnega odgovora za odločanje v obravnavani zadevi. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato predlagateljica z dopuščeno revizijo v tem delu ne bi mogla uspeti.

7. Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, kar velja tudi za trditve predlagateljice o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).