Jedro

Lastnik stanovanja je po določbi 117. člena SZ dolžan prodati stanovanje osebi, ki je na dan uveljavitve SZ (19.10.1991) bila imetnik stanovanjske pravice na njem.

Izkazalo se je, da je stanovanje v letu 1984 sicer bilo dodeljeno tožniku kot imetniku stanovanjske pravice, da pa je po razvezi zakonske zveze po določbi 17. člena zakona o stanovanjskih razmerjih v nepravdnem postopku s pravnomočnim sklepom sodišča z dne 30.3.1990 imetnica stanovanjske pravice postala njegova razvezana žena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka prodati tožniku stanovanje po določbah 117. člena stanovanjskega zakona. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Tožnikova žena se je že pred pravnomočnostjo sodbe o razvezi zakonske zveze izselila iz stanovanja in odšla v Maribor. Ne glede na kasnejšo odločitev v nepravdnem postopku zaradi določitve imetnika stanovanjske pravice obvelja dejstvo, da stanovanja od prej navedenega datuma ni več uporabljala. Tudi ob predpostavki, da je s pravnomočnim sklepom o določitvi imetnika stanovanjske pravice tožnikova žena sicer postala imetnica stanovanjske pravice, pa obvelja, da stanovanja ni uporabljala več kot šest mesecev, zaradi česar je stanovanjsko pravico po določbi 19. člena zakona o stanovanjskih razmerjih izgubila. Tožnik pa stanovanje ves čas uporablja, zaradi česar je na dan uveljavitve stanovanjskega zakona bil imetnik stanovanjske pravice.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Odločilnega pomena je odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (19.10.1991) imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Le ob izpolnitvi tega pogoja bi toženo stranko zadevala obveznost prodaje stanovanja (117. člen stanovanjskega zakona). Takšna pravna razlaga je na nižjih stopnjah narekovala ustrezno ugotovitev dejanskega stanja. Izkazalo se je, da je stanovanje v letu 1984 sicer bilo dodeljeno tožniku kot imetniku stanovanjske pravice, da pa je po razvezi zakonske zveze po določbi 17. člena zakona o stanovanjskih razmerjih v nepravdnem postopku s pravnomočnim sklepom sodišča z dne 30.3.1990 imetnica stanovanjske pravice postala njegova razvezana žena.

Okoliščina, da je tožnik dne 30.3.1990 izgubil stanovanjsko pravico, je pri pravni presoji (glede na čas uveljavitve stanovanjskega zakona) zaradi uporabe določbe 117. člena stanovanjskega zakona dejstvo odločilnega pomena. Tožena stranka je namreč stanovanje dolžna prodati le imetniku stanovanjske pravice ali po njegovi pisni privolitvi ožjemu družinskemu članu. Za navedeno presojo ni pravno odločilno, da je tožnikova razvezana žena stanovanje zapustila že pred sklepom nepravdnega sodišča o določitvi imetnika stanovanjske pravice. S sodno odločbo, izdano v nepravdnem postopku, je bilo, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, razmerje med tožnikom in njegovo razvezano ženo glede pravic na skupnem stanovanju pravno na novo urejeno. Glede pravnih posledic je bilo že ocenjeno dejstvo, da se tožnikova razvezana žena ni vrnila v stanovanje. Ne glede na to bi moral tožnik po pravnomočni sodni odločbi stanovanje izprazniti, ko bi mu bivša žena kot imetniku stanovanjske pravice ponudila najpotrebnejše prostore. Zato je pravno nesprejemljiva revizijska teza, po kateri naj bi tožnik, ker razvezana žena stanovanja ne uporablja, znova postal imetnik stanovanjske pravice. Sklicevanje na določbo 19. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (izguba stanovanjske pravice zaradi neuporabe stanovanja) v tem primeru ne prihaja v poštev.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l. RS 1/91-I).