Jedro

Ob upoštevanju specialne ureditve o nalogah stečajnega upravitelja v zvezi s preizkusom terjatev so torej njegove naloge v primeru (delnega) prerekanja terjatve, da opiše dejstva, iz katerih izhaja, da terjatev ali del terjatve ne obstaja. Stečajna upraviteljica je v celoti pravilno upoštevala svoje zakonske obveznosti, saj je ob prerekanju prijavljene ločitvene pravice s strani tožene stranke pojasnila dejstva zaradi katerih jo je prerekala, ker je navedla v pojasnilih seznama preizkušenih terjatev, da prijavitelju, to je sedaj tožena stranka, ne prizna ločitvene pravice na premičninah iz razloga, ker so vse navedene premičnine bile prodane pred začetkom stečaja in jih stečajni dolžnik nima ne v lasti ne v posesti.

Takšen opis razlogov za prerekanje ločitvene pravice je po mnenju pritožbenega sodišča v celoti skladen z zakonsko zahtevo. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala stečajna upraviteljica že v fazi prerekanja ločitvene pravice predložiti kupoprodajne pogodbe s celotnim seznamom prodanih stvari, iz katerih bi bilo razvidno, da so bile sporne premičnine dejansko odtujene pred opravljenim rubežem oziroma prodane pred uvedbo stečajnega postopka. Predložitev dokazil, ki potrjujejo dejstva, zaradi katerih je stečajna upraviteljica prerekala ločitveno pravico, zakon ne terja, zato ji nezakonitega ravnanja ni mogoče očitati in s tem ne ravnanja, ki bi v fazi preizkusa terjatev imelo vpliv na odmero pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede izreka o stroških postopka (III. točka izreka sodbe) spremeni, tako da sedaj izrek v tem delu glasi: “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 12.578,15 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.” Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 2.815,20 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ... z dne 30. 10. 2013 v delu glede stroškov postopka izreklo: “III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 6.425,37 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

2. V obrazložitvi sodbe je glede izreka stroškov postopka obrazložilo, da tožeča stranka v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka (vozilo Citroen Berlingo Break 1,4, reg. št. CE ... je po rubežnem zapisniku z dne 9. 7. 2010 pod točko ... ocenjeno na 9.000,00 EUR, kar predstavlja manj kot 2 % zavarovane terjatve), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. V primeru odločanja po uspehu bi ji bila tožena stranka po 154. členu ZPP dolžna povrniti vse stroške. Vendar pa je sodišče v tej zadevi o stroških odločilo na podlagi 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na svoj uspeh povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Kot je razvidno iz rubežnega in cenilnega zapisnika, s katerim je tožeča stranka razpolagala že pred vložitvijo tožbe (A 28), je rubež vozil v okviru izvršilnega postopka ... 9. 7. 2010 potekal v prisotnosti direktorice za kadrovske zadeve B. G. in direktorja projektov D. G., oba takrat zaposlena pri tožeči stranki, ki sodni izvršiteljici med rubežem nista omenila, da ima na določenih zarubljenih stvareh pravico tretji, saj so predmet kupoprodajne pogodbe z dne 28. 6. 2010. Da so bile stvari predmet prodajne pogodbe, pa tožeča stranka v stečajnem postopku, ko je prerekala ločitveno pravico na prodanih stvareh, ni z ničemer izkazala. Najmanj, kar bi lahko storila (kot je navedla že tožena stranka) je, da bi v času prerekanja ločitvene pravice predložila kupoprodajno pogodbo s celotnim seznamom prodanih stvari, iz katerega bi bilo razvidno, da so bile sporne premičnine dejansko odtujene pred opravljenim rubežem, oziroma pred uvedbo stečajnega postopka. Ker tega ni storila, se je bila tožena stranka tudi po oceni sodišča primorana spustiti v pravdo zaradi zavarovanja svojih pravic. Zato je sodišče o stroških postopka namesto po načelu uspeha odločilo po načelu krivde.

Tožena stranka je priglasila stroške odvetniškega zastopanja: nagrado za postopek 2.697,50 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 2.490,00 EUR (tar. št. 3102), materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002) in potne stroške iz L. in nazaj 59,20 EUR (160 x 0,37 EUR, tar. št. 6003), kar vse je sodišče priznalo in odmerilo v višini 5.266,70 EUR, ob upoštevanju plačila 22 % DDV (1.1 58,67 EUR) pa znašajo pravdni stroški tožene stranke 6.425,37 EUR in se naložijo v plačilo tožeči stranki.

3. Zoper navedeno sodbo je glede izreka pod III. točko, ki se nanaša na izrek o stroških postopka po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v III. točki izreka in odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške iz stroškovnika z dne 30. 10. 2013( vključno s sodno takso) kakor tudi stroške pritožbe.

4. Pritožba meni, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja, na podlagi katere je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, podana pa je tudi relativna bistvena kršitev določb ZPP o stroških postopka, ki ima za posledico napačno odločitev o stroških postopka.

5. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki očitalo, da v fazi preizkusa terjatev ni z ničemer izkazala, da so bile premičnine, na katerih je tožena stranka v stečajnem postopku uveljavljala ločitveno pravico, predmet prodajne pogodbe. Pritožba trdi, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje napačna, očitek sodišča pa neutemeljen. Tožeča stranka je tožbi priložila relevanten del končnega seznama preizkušenih terjatev, katerega sestavni del je tudi preizkusni list terjatve tožene stranke (priloga št. ... tožbe). Iz preizkusnega lista št. ... (ki je sestavni del relevantnega dela končnega seznama preizkušenih terjatev) je razvidno, da se je upraviteljica tožeče stranke skladno s 5., 6. in 7. točko četrtega odstavka 61. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izjavila o prijavljeni ločitveni pravici tožene stranke na spornih vozilih, v obrazložitvi pa je tudi več kot jasno navedla dejstva, iz katerih izhaja, da prerekani del terjatve (oziroma ločitvene pravice) ne obstaja. Še več, upraviteljica je storila več, kot ji nalaga ZFPPIPP, saj je pri spornih vozilih navedla tudi razlog prerekanja, ko je navedla: “Ne prizna se ločitvena pravica za naslednje premičnine: Vse navedene premičnine so bile prodane pred začetkom stečaja in jih stečajni dolžnik nima ne v lasti ne v posesti.”

6. Očitek prvostopenjskega sodišča, da bi stečajna upraviteljica tožeče stranke v okviru postopka preizkusa terjatev morala predložiti kupoprodajno pogodbo s seznamom prodanih stvari, je popolnoma brez osnove. Pravno podlago, ki ureja postopek preizkusa terjatev v stečajnem postopku predstavljajo določbe pododdelka 3.4.2. ZFPPIPP (členi od 59. do 72. ZFPPIPP) in prav nobena določba od upravitelja ne zahteva, kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tožeči stranki očita prvostopenjsko sodišče, da bi v postopku preizkusa moral upnikom predložiti (ali končnemu seznamu preizkušenih terjatev priložiti) listine, na katerih temelji odločitev o preizkusu terjatev. Ker je na končnem seznamu preizkušenih terjatev (konkretno na preizkusnem listu št. 423, ki se nahaja v spisu) jasno navedeno, da je bila ločitvena pravica toženi stranki delno prerekana zaradi prodaje premičnin, je torej tožena stranka že ob objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, najpozneje pa po poteku 8 dni od objave končnega seznama preizkušenih terjatve (četrti odstavek v zvezi s 6. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP) vedela, zakaj je bila njena ločitvena pravica prerekana.

7. Pritožba pojasni, da kolikor tožena stranka tožeči stranki ni verjela, da spornih premičnin nima oziroma da so bile te prodane, to pomeni, da je bil za toženo stranko sporen obstoj ločitvene pravice in je pri njej vztrajala. Ker je bila s sklepom o preizkusu terjatev na pravdo napotena tožeča stranka, je bila zoper toženo stranko primorana vložiti tožbo, tožena stranka pa je pri svojem stališču vztrajala tudi potem, ko je tožeča stranka v spis vložila vse listine, na podlagi katerih je tudi sodišče ugotovilo, da tožena stranka ločitvene pravice na omenjenih premičninah nima. Tožena stranka je pri svojih stališčih vztrajala vse do zaključka glavne obravnave in vztrajala pri tem, da sodišče o tožbenem zahtevku tožeče stranke meritorno razsodi, saj se ločitveni pravici ni bila pripravljen odpovedati. Navedena okoliščina jasno dokazuje, da ne glede na to, kakšne dokaze bi tožeča stranka predložila toženi, bi ta pri uveljavljanju ločitvenih pravic vztrajala. Stališče, da je bila tožena stranka primorana spustiti v pravdo zaradi zavarovanja svojih pravic, se zato izkaže za neutemeljeno, saj bi to enostavno preprečila tako, da bi umaknila prijavljene ločitvene pravice, poleg tega pa pri tem ne gre spregledati, da je bil tudi po mnenju sodišča prve stopnje spor potreben zaradi zavarovanja pravic tožene stranke, za katere je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da (v pretežnem delu) ne obstajajo. Zaradi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča je bila tožeča stranka tista, ki je morala vložiti tožbo zoper toženo stranko, zato se o pravicah tožene stranke ni dalo odločati v drugačnem postopku, kot v takšnem, ki je tekel po tožbi tožeče stranke.

8. Pritožba še opozarja na določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, ki določa, da upnika bremenijo stroški postopka, če njegova prijava terjatve ni popolna oziroma če ji niso priloženi dokazi o v njej vsebovanih dejstvih. Podobne določbe o tem, da bi stroške ugotavljanja terjatev moral kriti stečajni dolžnik, četudi se v postopku ugotovi, da terjatve res ne obstajajo, v nobenem zakonu ni. Odločitev sodišča v izpodbijani sodbi zato pomeni poskus konstruiranja pravne podlage iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP tudi za primer stečajnega dolžnika, za kar pa sodišče ni imelo osnove, zato je njegova odločitev napačna.

9. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožbe o stroških lahko odločilo po načelu krivde kvečjemu, če tožena stranka ne bi trmasto vztrajala pri svojih stališčih in če bi po vloženi tožbi umaknila prijavljene ločitvene pravice. Ker pa tožena stranka tega ni storila in je tekom postopka ves čas neutemeljeno zatrjevala, da ima na premoženju ločitvene pravice, je bila pravda brez dvoma potrebna, pravda pa je bila posledica njenih napačnih stališč o obstoju ločitvenih pravic na premoženju, ki je bilo iz stečajne mase odtujeno že nekaj mesecev pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko. Sodišče prve stopnje bi torej moralo o pravočasno in pravilno priglašenih stroških odločiti ob uporabi 154. člena ZPP ter odločiti, da je tožena stranka dolžna nositi vse pravočasno priglašene stroške tožeče stranke, poleg teh pa je tožena stranka zavezana povrniti tudi stroške tožeče stranke v postopku s pritožbo.

10. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

11. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

12. Pritožba je utemeljena.

13. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev, da glede povrnitve stroškov pravdnega postopka uporabi kriterij iz 156. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je zgolj korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov, to je kriterija uspeha v pravdi, kot utemeljeno opozarja pritožba, izhajalo iz napačne uporabe ZFPPIPP o nalogah stečajnega upravitelja ob preizkusu terjatev in njihovega vpliva na pravdni postopek.

14. Določilo 156.člena ZPP glasi: “Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

15. Sodišče lahko odloči, da mora zakoniti zastopnik ali pooblaščenec stranke povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

Stranka, ki se ni udeležila poravnalnega naroka, mora nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka.”

16. Sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča povsem zmotno sledilo trditvam tožene stranke, da se je bila primorana spustiti v pravdo iz razloga, ker tožeča stranka v stečajnem postopku v fazi prerekanja obstoja ločitvene pravice, ni z ničemer izkazala, da so bile stvari, na katerih je tožena stranka pridobila pred začetkom stečajnega postopka zastavno pravico, prodane in niso več del premoženja stečajnega dolžnika.

17. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz nalog stečajnega dolžnika, ki mu jih ZFPPIPP nalaga v fazi preizkusa prijavljenih terjatev (ali ločitvenih in izločitvenih pravic) in ki so povsem jasne ter je z njimi določen obseg aktivnosti, ki jih mora stečajni upravitelj opraviti.

18. Naloge so določene v 61. členu ZFPPIPP, ki glasi: “Upravitelj se mora v enem mesecu po poteku roka za prijavo terjatve iz prvega ali drugega odstavka 59. člena tega zakona o vsaki pravočasno prijavljeni terjatvi določno izreči, ali jo priznava ali prereka.

19. Če zaradi velikega števila pravočasno prijavljenih terjatev upravitelj v stečajnem postopku v roku iz prvega odstavka tega člena ne more preizkusiti vseh terjatev, sodišče na zahtevo upravitelja ta rok podaljša, vendar največ za en mesec.

20. Upravitelj se mora o pravočasno prijavljenih terjatvah izreči tako, da sodišču predloži seznam (v nadaljnjem besedilu: osnovni seznam preizkušenih terjatev).

21. Osnovni seznam preizkušenih terjatev mora za vsako pravočasno prijavljeno terjatev vsebovati naslednje podatke: zaporedno številko terjatve, identifikacijske podatke o upniku, ki je prijavil terjatev, znesek glavnice prijavljene terjatve, kapitalizirani znesek obresti iz 2. točke drugega odstavka ali iz 1. točke petega odstavka 60. člena tega zakona, znesek stroškov iz 3. točke drugega odstavka 60. člena tega zakona ter podatke iz 4. in 5. točke drugega odstavka 60. člena tega zakona, če so vsebovani v prijavi terjatve, izjavo upravitelja, ali terjatev priznava ali prereka, če upravitelj prereka terjatev samo delno: prerekani znesek terjatve, če upravitelj prereka terjatev: opis dejstev, iz katerih izhaja, da terjatev ali prerekani del terjatve ne obstaja.

22.Osnovni seznam preizkušenih terjatev mora sodišče objaviti v treh delovnih dneh po prejemu seznama.

23. Po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev upravitelj terjatev, ki jih je priznal, ne more več prerekati.”

24.Ob upoštevanju te specialne ureditve o nalogah stečajnega upravitelja v zvezi s preizkusom terjatev so torej njegove naloge v primeru (delnega) prerekanja terjatve, da opiše dejstva, iz katerih izhaja, da terjatev ali del terjatve ne obstaja in prav ima pritožba , da je stečajni upravitelj oziroma prav stečajna upraviteljica v celoti pravilno upoštevala svoje zakonske obveznosti, saj je ob prerekanju prijavljene ločitvene pravice s strani tožene stranke pojasnila dejstva zaradi katerih jo je prerekala, ker je navedla v pojasnilih seznama preizkušenih terjatev, da prijavitelju pod zaporedno številko ..., to je sedaj tožena stranka, ne prizna ločitvene pravice na premičninah : na avtodvigalki GROWE GMK-4100L, reg. št. CE ..., ID št. ..., - osebnem vozilu CITROEN BERLINGO BREAK 1,4, reg. št. CE ..., ID št. ..., - kombiniranem vozilu CITROEN BERLINGO BREAK 1,4, I, reg. št. CE ..., ID št. ..., - tovornem vozilu MERCEDES-BENZ ACTROS 3335 B, reg. št. CE ..., ID št. ..., - tovornem vozilu MERCEDES-BENZ ACTROS 1841 LS, reg št. CE ...,ID št. ..., - delovnem vozilu MERCEDES-BENZ SK 2631 6X4, reg. št. CE ..., ID št. ..., - priklopnem vozilu SCHMITZ SPR 24, reg. št. CE ..., ID št. ... in - vlečnem vozilu DAF FTXF 95.430/3800, reg. št. CE ..., ID št. ..., iz razloga, ker so vse navedene premičnine bile prodane pred začetkom stečaja in jih stečajni dolžnik nima ne v lasti ne v posesti. Na pravdo pa je glede prerekane ločitvene pravice napotila stečajnega dolžnika (listina ... v spisu).

25. Takšen opis razlogov za prerekanje ločitvene pravice je po mnenju pritožbenega sodišča v celoti skladen z zakonsko zahtevo in zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala stečajna upraviteljica že v fazi prerekanja ločitvene pravice predložiti kupoprodajne pogodbe s celotnim seznamom prodanih stvari, iz katerih bi bilo razvidno, da so bile sporne premičnine dejansko odtujene pred opravljenim rubežem oziroma prodane pred uvedbo stečajnega postopka. Predložitev dokazil, ki potrjujejo dejstva, zaradi katerih je stečajna upraviteljica prerekala ločitveno pravico, zakon ne terja, zato ji nezakonitega ravnanja ni mogoče očitati in s tem ne ravnanja, ki bi v fazi preizkusa terjatev imelo vpliv na odmero pravdnih stroškov. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotno in z zakonitim ravnanjem stečajne upraviteljice se je pretrgala vsakršna vzročna zveza med postopkom preizkusa terjatev in kasneje nastalimi pravdnimi stroški ter je odpadla pravna podlaga za kriterij krivdno povzročenih stroškov v pravdi, ki bi imeli svoj temelj v stečajnem postopku.

26. Ker je na pravdo bila napotena tožeča stranka kot stečajni dolžnik, ker je prerekal ločitveno pravico pridobljeno v izvršilnem postopku, je tožeča stranka bila tista, ki je morala v pravdnem postopku zatrjevati in dokazovati utemeljenost svojega tožbenega zahtevka (7. člen ZPP in 212. člen ZPP) in niti sodišče prve stopnje v svojih razlogih za uporabo kriterija iz 156. člena ZPP ne pojasni, da bi tožeča stranka v pravdi ne zatrjevala in da ne bi dokazala utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka, nasprotno, glede uspeha v pravdi je razlogovalo, da: “tožeča stranka v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka (vozilo Citroen Berlingo Break 1,4, reg. št. CE ... je po rubežnem zapisniku z dne 9. 7. 2010 pod točko ... ocenjeno na 9.000,00 EUR, kar predstavlja manj kot 2 % zavarovane terjatve), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. V primeru odločanja po uspehu bi ji bila tožena stranka po 154. členu ZPP dolžna povrniti vse stroške.”

27. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne ugotavlja krivdnega ravnanja tožeče stranke v pravdnem postopku in ob izostalosti takšnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ter ob prej pojasnjenem izključujočem učinku zakonitih ravnanj stečajne upraviteljice v fazi preizkusa terjatev na stroške pravdnega postopka, ima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je glede povrnitve stroškov pravdnega postopka uporabilo kriterij krivde namesto kriterij uspeha v pravdi.

28. Pritožbeno sodišč je zato pritožbi tožeče stranke v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo glede izreka o stroških postopka (III. točka izreka ) spremenilo, tako da ta sedaj glasi: “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 12.578,15 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.” (358. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi 3. točko 365. člena ZPP ter v zvezi s 128. členom ZPP).

29. Pritožbeno sodišče je pri odmeri pravdnih stroškov sledilo sodišču prve stopnje, ki je štelo, da je tožeča stranka, ki ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, upravičena do plačila vseh stroškov postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP) in je pri odmeri stroškov na podlagi stroškovnika tožeče stranke upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi( ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah ( ZST-1).

30. Kot potrebne stroške tožeče stranke je priznalo: nagrado za postopek v znesku 2.697,50 EUR ( tarifna številka 3100 ZOdvT), nagrado za narok v znesku 2.490, 00 EUR (tarifna številka 3120 ZOdvT), materialne stroške 20,00 EUR (tarifna številka 6002 ZOdvT), kar skupaj znaša 5.207,50 EUR in ker je pooblaščenec zavezanec za plačilo DDV, je potrebno na priznane stroške obračunati še 22 % DDV, ki znaša 1.145,65 EUR ali skupaj 6.353,15.EUR. Kot potreben strošek je tožeči stranki priznati še sodno takso za postopek na prvi stopnji, ki znaša 6.225,00 EUR (tarifna številka 1111) in skupaj priznani in odmerjeni stroški pravdnega postopka znašajo 12.578,15 EUR, pri čemer je tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na seji dne 13. 12. 2006, da začnejo zakonske zamudne obresti teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov.

31. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) v znesku 2.815,20 EUR. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške tožeče stranke, tako kot jih je priglasila, priznalo po tarifni številki 3220 ZOdvT nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 50,00, po tarifni številki 6002 izdatke v višini 10,00 EUR, povečano za DDV, ki znaša 13,20 EUR, tako da skupaj znašajo priznani stroški po ZOdvT 73,20 EUR, priznalo je tudi sodno takso za pritožbo, ki po tarifni številki 3009 ZST-1B, ki se uporablja v sporni zadevi, ker je pravno sredstvo vloženo po uveljavitvi novele ZST-1B (26. člen novele) v znesku 2.742,00 EUR (12. člen novele ZST-1B glasi: [...] d) Takso po tarifni številki 3009 je treba plačati [...] in za postopke o pritožbi, vloženi samo zoper odločbo o stroških, ki jo je sodišče izdalo v odločbi o glavni stvari.” Tožena stranka mora tako tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.815,20 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.