Jedro

Odločitev o tem, v katero kategorijo zemljišč po ZDen spada kakšna parcela, je predvsem pravno vprašanje.

Pri odmeri odškodnine je odločilno stanje zemljišča ob podržavljanju, pri čemer je nepomembno, kdo je pripomogel k povečanju njegove vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (1.) ugotovilo, da je predlagatelj upravičen do vrnitve vrednosti premoženja, ki mu je bilo zaplenjeno s sodbo K 265/47; (2.) naložilo nasprotni udeleženki, naj mu prek Slovenskega odškodninskega sklada izroči obveznice v višini 10,160.652,00 SIT in k navedenemu znesku pripiše obresti v skladu s petim odstavkom 3. člena Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja; (3.) naložilo nasprotni udeleženki, da predlagatelju povrne stroške postopka v višini 555.648,00 SIT. Ugotovilo je, da je šlo v času zaplembe premoženja delno za stavbišče, delno funkcionalno zemljišče in delno pot, ostalo zemljišče pa je bilo blizu takratne predilnice. Šlo je torej za nezazidano stavbno zemljišče in tako tudi pri tistem delu, ki je pomenil funkcionalno zemljišče k stavbi, ki pa ni bila predlagateljeva, marveč industrialca M., ki jo je zgradil med drugo svetovno vojno. Z izvedencem je ugotovilo vrednost vsega zemljišča kot nezazidanega stavbnega zemljišča v višini 2.703,02 SIT za m2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo, predlagateljevi pritožbi pa ugodilo, tako da mu gre še 3,661.931,70 SIT obveznic. Zavzelo je stališče, da po takratni pravni ureditvi lastnik stavbe ni pridobil lastninske pravice na zemljišču in da gre torej za zazidano stavbno zemljišče, ter da je treba ostalo zemljišče vrednotiti kot komunalno opremljeno, o čemer je sodišče prve stopnje pravilno odločilo.

Proti temu sklepu je vložila revizijo nasprotna udeleženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev obeh odločb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa, naj se sklep sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Trdi, da je ugotovitev statusa zemljišča dejanska ugotovitev, ki je ne bi smelo pritožbeno sodišče sprejeti samo ob uporabi paragrafa 418 Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Lahko bi le sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek. Pritožbeno sodišče ni povedalo, katero splošno pravno načelo priznava predlagatelju odškodnino za razliko vrednosti med stavbnim zazidanim in nezazidanim zemljiščem v tej zadevi. Predlagatelj ni bil tisti, ki je vlagal v zemljišče. Že načelo poštenosti zahteva, da se predlagatelju ne prizna odškodnina za nekaj, kar ni bilo njegovo.

Na revizijo predlagatelj ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zmotno je stališče revizije, da je ugotovitev statusa nekega zemljišča dejanska ugotovitev, ki je odločilna za določitev višine odškodnine. Pojmi, kot so zazidano stavbno zemljišče, stavbišče ali fundus, funkcionalno zemljišče, nezazidano stavbno zemljišče, komunalno (ne)opremljeno nezazidano stavbno zemljišče ipd., so predvsem pravne narave, saj njihovo vsebinsko opredelitev podajajo predpisi in nanjo vežejo različne pravne učinke. Naloga državnih organov, v tem primeru sodišča je, da na podlagi dejanskih ugotovitev (ki so v tej zadevi nesporne) ob svojem delu doženejo, v kakšno izmed opredeljenih vrst zemljišča spada neka površina. Ko je bilo ugotovljeno, da je parcela št. 481/3 k.o... poslovno-stanovanjski objekt, je lahko pravno sklepalo, da gre tu za zazidano stavbno zemljišče, in to na podlagi drugega odstavka 33. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-1 insl. - ZDen) in 1. točke tretjega odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/92 do RS 26/2000 - Navodilo) v zvezi z 2. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je prinesel novo ureditev s 145 a členom (Ur. l. RS, št. 10/98 - ZIKS-G). Prav tako - da gre za zazidano stavbno zemljišče - je lahko ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, da gre pri parceli št. 481/2 iste k.o. za funkcionalno zemljišče k prej omenjeni parceli, in to na podlagi 12. člena Navodil. Šlo je torej za povsem materialnopravno presojo pravne lastnosti obravnavanega zemljišča, in to na podlagi dejanskega stanja, ki ga je sprejelo kot pravilno dognanega. Zakon pa daje takšno pooblastilo pritožbenemu sodišču (4. točka 358. člena ZPP). Očitane procesne kršitve potemtakem ni. Glede na drugačno revizijsko trditev naj bo pri tem še zapisano, da se ob tej presoji pritožbeno sodišče ni sklicevalo na 418. paragraf ODZ.

Neutemeljen je tudi tisti del revizije, ki uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizija sicer pravilno sklepa, da je treba po prej omenjeni določbi ZIKS-G uporabiti določbe III. poglavja ZDen. Prav po slednjem predpisu pa se vrednost podržavljenega (v tem primeru zaplenjenega) premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen). Niti ZDen niti Navodilo pa pri tem ne določata kakšnih izjem glede vprašanja, ali je pred podržavljenjem premoženja kdo drug poleg upravičenca vlagal vanj, povečeval njegovo vrednost ipd. In tako tudi v tem primeru ni pomembno, da se je zemljišču povečala vrednost zaradi ravnanja nekoga tretjega, ki je samovoljno zgradil na njem stavbo. Revizijsko sklicevanje na poštenost ni korektno, saj ZDen, kot rečeno, ne uvaja razlikovanja glede na to, čigava je "zasluga", da je bilo pred podržavljenjem neko zemljišče na primer nezazidano stavbno, drugo pa kmetijsko (primerjaj merila iz 11. člena Navodil). Gotovo lahko nastajajo razlike pri določanju odškodnin, ko je kdo prišel do večje vrednosti zemljišča zaradi spleta okoliščin, na katere niti ni mogel vplivati, drugi pa je povečal vrednost zemljišča z lastnim vlaganjem. Vendar zakon ne dela razlik. Zavezanci morajo vračati v naravi ali v obliki odškodnine glede na status premoženja po stanju pred podržavljenjem, ne pa glede na to, kako so upravičenci ustvarili premoženje. Ni sprejemljivo niti revizijsko stališče, da se pravna pravila paragrafa 418 ODZ ne uporabljajo v postopkih za določitev odškodnine zaradi razveljavljene kazni zaplembe. Sodišče je to pravilo upravičeno uporabilo zaradi ugovora nasprotne udeleženke, komu pripada del zaplenjenega zemljišča, ki predstavlja zazidano stavbno zemljišče. S tem je le pojasnilo, da to zemljišče po takratnih predpisih, torej pred podržavljenjem (zaplembo) ni pripadalo komu drugemu, marveč predlagatelju in temu je bilo tudi zaplenjeno ne le spričo takratnega zemljiškoknjižnega stanja, marveč tudi zato, ker je ostal njegov lastnik tudi po gradnji tretjega. Le mimogrede, nasprotna udeleženka ne trdi, da je morda plačala odškodnino za stavbno zemljišče komu drugemu ali da je predlagatelj prejel zanj kakšno odškodnino.

Pritožbenemu sodišču se je res zapisalo, da je treba v skladu s splošnimi načeli pravnega reda sporno zemljišče v velikosti 903 m2 šteti kot zazidano stavbno zemljišče. Očitno je to storilo spričo odločbe Ustavnega sodišča št. UI 82/92-27 z dne 11.11.1993 (Ur. l. RS, št. 65/93), ki je ocenilo, da je vsebinsko opredelitev stavbnih zemljišč v prvem in drugem odstavku 11. člena Navodila presegla zakonsko pooblastilo ZDen, in zato ugotovilo, da sta ti določbi v neskladju z ustavo in zakonom. Vendar je lahko sodišče, kot je bilo to pojasnjeno v prvem delu obrazložitve, že na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen ter na podlagi 1. točke tretjega odstavka 11. člena in 12. člena Navodila ugotovilo, za kakšno pravno naravo zemljišča je šlo ob njegovi zaplembi. Sklicevanje na splošna načela, je bilo torej res odveč. Ta okoliščina pa seveda ne vpliva na pravilnost odločitve.

Reviziji nasprotne udeleženke po povedanem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana in ker je tudi preizkus po uradni dolžnosti glede uporabe materialnega prava mimo tistega, kar je navedeno v reviziji, pokazal, da v tem pogledu ni nepravilnosti, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).